Jedro

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je bil ob izdaji sicer preuranjen, saj prvostopno sodišče ni počakalo, da bi pretekel rok za ugovor za vse štiri dolžnike oz. da bi vsi štirje vložili ugovore, vendar je glede na poznejše utemeljene ugovore vseh štirih dolžnikov odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, preuranjena izdaja sklepa pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

Izrek

1) Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2) Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 29.4.1999 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je zoper sklep o izvršbi ugovarjal le prvi dolžnik, zato je sodišče neutemeljeno razveljavilo sklep zoper vse štiri dolžnike. Če ostali trije niso ugovarjali, je sklep zoper njih postal pravnomočen, če pa rok za ugovor glede preostalih dolžnikov še ni potekel, je odločitev sodišča preuranjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsi štirje dolžniki pravočasno in obrazloženo ugovarjali zoper sklep o izvršbi. Prvi dolžnik je v ugovoru navedel, da je svoj delež dolga v celoti poravnal, solidarne odgovornosti za predmetni dolg pa ni, ker ni bila dogovorjena s pogodbo. V dokaz svojih trditev prilaga številne listinske dokaze in predlaga zaslišanje prič. Drugi in četrti dolžnik sta skupaj vložila ugovor in navedla, da se vtoževani račun za vzdrževanje nanaša na obdobje, ko drugi dolžnik še ni bil lastnik spornih poslovnih prostorov. Četrti dolžnik ugovarja, da je svoje prostore prepustil v uporabo prvemu dolžniku, ki se je v zameno zavezal pokrivati vse stroške v zvezi s prostori, zato on ne dolguje ničesar. Oba predlagata dokaz z zaslišanjem strank ter vpogled v kupoprodajno pogodbo. Tretji dolžnik ugovarja smiselno enako kot prvi dolžnik in predlaga iste dokaze. Po oceni sodišča druge stopnje so ugovori vseh štirih dolžnikov obrazloženi v smislu 2.odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj so vsi dolžniki v njih navedli dejstva, s katerimi izpodbijajo utemeljenost upnikove terjatve, in za tako navedena dejstva tudi predložili dokaze. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovolilo izvršbo.

Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53.čl. ZIZ. O materialnopravni utemeljenosti spornih dejstev bo odločalo sodišče, ki bo vodilo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog v skladu z 2. odst. 62. čl. ZIZ, torej se bo postopek naprej vodil kot pravdni postopek (449. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v katerem bo pristojno sodišče odločilo o utemeljenosti upnikovega oz. tožnikovega zahtevka ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorov tako po temelju kot po višini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer utemeljena upnikova pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje bil ob izdaji preuranjen, saj prvostopno sodišče ni počakalo, da bi pretekel rok za ugovor za vse štiri dolžnike oz. da bi vsi štirje vložili ugovore, vendar je glede na poznejše utemeljene ugovore vseh štirih dolžnikov odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, saj preuranjena izdaja sklepa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške svoje pritožbe.