Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Svoje obveznosti, ki jih ji zaradi izplačevanja zakonito znižanih osnovnih osebnih dohodkov nalaga Kolektivna pogodba dejavnosti, je tožena stranka v celoti izpolnila. Tožniku je izdala ustrezno listino in mu omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja. Listina ni bila potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca iz naslova premalo izplačane oziroma neizplačane plače. Listina delavcu ni dajala pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. Uporabi se jo lahko le za enega od namenov, določenih z zakonom oziroma v skladu s kolektivno pogodbo določenih s splošnimi akti (sklepi) delodajalca. Ker ne gre za denarno obveznost, delavec tudi ne more zahtevati plačila zamudnih obresti za čas trajanja postopka privatizacije.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1,394.113,40 SIT, ki predstavlja znesek kapitaliziranih zamudnih obresti od skupnega zneska razlike v plači tožnice v obdobju od februarja 1991 do avgusta 1992, in sicer za čas od 18.10.1992 (zapadlost zadnje mesečne razlike) do 9.7.1997 (vnovčenje lastninske nakaznice). Sodišče je presodilo, da je utemeljen ugovor zastaranja. Tožnica je bila o zneskih znižanih bruto plač seznanjena z obvestilom tožene stranke z dne 30.9.1992, tožbo pa je vložila 16.10.1998, to je po poteku pet letnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeno navedbo o pretrganju zastaranja zaradi izdaje lastninske nakaznice.
Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sodbi nimata razlogov o tožbenih navedbah in ne o pritožbi. Nato navrže svoja stališča o zakonitosti znižanja plač pri toženi stranki in smiselno grajo sodb, ker da o tem nista vsebinsko odločili. V tem okviru posebej navaja domnevno drugačno sodno prakso glede obveznosti izdajanja individualnih odločb o znižanju plač. Glede zastaranja pa navaja le splošno trditev, da sodba (ne pove sicer katera) nima razlogov o "navedbi pretrganja zastaranja" in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker sodbi nimata razlogov o tem, da je tožnica uveljavljal neupravičeno pridobitev, pri kateri ni moč uporabiti instituta zastaranja.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je le drugostopna pravnomočna sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona (1. točka prvega odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena). Po prvem odstavku 339. člena ZPP se lahko uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot predlaga revizija.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza, ki pa je revident ne zatrjuje niti ne pojasnjuje. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.
Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je nastopilo zastaranje, na katerega se je tožena stranka izrecno sklicevala. V takem primeru sodišče ne odloča o utemeljenosti zahtevka. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 360. člena ZOR) ne glede na to ali je zahtevek utemeljen ali ne. Zato so vse revizijske navedbe v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka brezpredmetne, kolikor pa se nanašajo na dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča, pa so tudi nedopustne (tretji odstavek 370. člena ZPP). O odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi so jasni in skladni z vsebino listin. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki jo je smiselno (izrecno je revident ne uveljavlja) mogoče povzeti iz splošnih revizijskih navedb.
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo obresti od premalo izplačanih plač in ne vračilo dolga na podlagi neupravičene pridobitve. Iz navedb v tožbi izhaja, da ni zahtevala izplačila premalo izplačanih plač v denarju (v tem delu je njen zahtevek nedvomno zastaral), temveč le plačilo zamudnih obresti od dneva, ko ji je bila izplačana zadnja znižana plača, do dneva, ko je v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke unovčila lastninsko nakaznico v vrednosti znižanih plač. To pa tudi pomeni, da tudi zamudnih obresti ne uveljavlja zaradi zamude pri izplačilu posameznih mesečnih zneskov, temveč izhaja iz stališča, da bi ji moral biti sporni znesek izplačan v denarju. Ker je znesek premalo izplačanih plač v letu 1997 uporabila v postopku lastninskega preoblikovanja, je to dejstvo očitno štela kot poplačilo dolga, zahteva pa plačilo zamudnih obresti za čas, ko naj bi bila tožena stranka v zamudi s plačilom. Tak zahtevek pa je neutemeljen zaradi naslednjih razlogov: Z zakonom je bila zagotovljena delavcem le pravica do zajamčenega osebnega dohodka, sicer pa so osebne dohodke urejali, v skladu s kolektivnimi pogodbami, splošni akti delodajalcev (49. in 51. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 1/90, 11/93 - SKPG) in Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 9/91 - KPKŽI) sta določali izhodiščne osebne dohodke kot minimum, ki ga tudi s pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče znižati - razen v primerih, ki so bili posebej določeni s kolektivno pogodbo (drugi odstavek 1. točke 30. člena v zvezi s 33. členom SKPG oziroma v primerih iz 19. člena KPKŽI).
SKPG je v prvem odstavku 33. člena pooblaščala kolektivne pogodbe dejavnosti za ureditev znižanja osnovnih osebnih dohodkov pod izhodiščne osebne dohodke po kolektivni pogodbi, do takrat pa je v določenih primerih (če bi izplačilo osebnih dohodkov določenih v skladu s kolektivno pogodbo ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca) dopuščala določitev nižjih osebnih dohodkov od izhodiščnih po SKPG za največ 20% (brez posebej predpisane časovne omejitve). SKPG ne določa nobenega nadomestila oziroma ne zagotavlja nobenih drugih pravic "v zameno" za znižane osebne dohodke. To pomeni, da so bili osnovni osebni dohodki delavcev v takih primerih lahko zakonito za 20% nižji od izhodiščnih po SKPG in iz tega naslova delavci niso imeli do delodajalca nobenih terjatev.
KPKŽI (ki je začela veljati 16.3.1991) je določala primere, v katerih je bilo mogoče znižati osnovne osebne dohodke za največ 20% ter predpisala, da morajo delavci za manj prejete osebne dohodke dobiti potrdilo in da razliko lahko vnovčijo v kasnejših obdobjih v skladu z akti podjetja. Iz obvestila tožene stranke z dne 30.9.1992 (priloga A3) izhaja, da je izdano na podlagi 19. člena KPKŽI in sklepa delavskega sveta z dne 29.7.1992 in opredeljuje namen obvestila: obvešča tožnika o znesku premalo izplačane plače s katerim lahko sodeluje v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke ali ga prijavi v stečajno maso v primeru stečaja tožene stranke.
Svoje obveznosti, ki jih ji zaradi izplačevanja zakonito znižanih osnovnih osebnih dohodkov nalaga KPKŽI, je tožena stranka v celoti izpolnila. Tožniku je izdala ustrezno listino in mu omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja. Listina iz drugega odstavka 19. člena KPKŽI ni bila potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca iz naslova premalo izplačane oziroma neizplačane plače. Listina delavcu ni dajala pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. Uporabi se jo lahko le za enega od namenov, določenih z zakonom oziroma v skladu s kolektivno pogodbo določenih s splošnimi akti (sklepi) delodajalca.
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - ZLPP) je v osnovnem besedilu predpisoval le možnost sodelovanja zaposlenih v interni razdelitvi delnic in notranjem odkupu delnic z državljanskimi certifikati (23. in 25. člen v zvezi z 31. členom ZLPP). S spremembami in dopolnitvami 23. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93) je bila taka možnost dana tudi bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem in razširjena na možnost sodelovanja pri interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic tudi s potrdili za neizplačane plače, ki jih je določil 25.a člen ZLPP. Po drugem odstavku 25.a člena ZLPP so se listine, že izdane za znižane plače po 33. členu SKPG oziroma po določbah kolektivnih pogodb dejavnosti, zamenjale za potrdila iz prvega odstavka 25.a člena ZLPP.
Zakonodaja je tako omogočala, da so delavci lahko uporabili listine za manj prejete plače po 19. členu KPKŽI za enega od namenov, za katerega so bile izdane: sodelovanje v lastninskem preoblikovanju in privatizaciji podjetja v višini vrednosti sredstev, ki izhaja iz listine oziroma potrdila, v katerega je bila zamenjana. Delavec lahko izbira le, ali bo to pravico izkoristil. Če jo ne izkoristi, ne more zahtevati izplačila v denarju in ker sploh ne gre za denarno obveznost tudi ne more zahtevati plačila zamudnih obresti za čas trajanja postopka privatizacije.
Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).