Jedro

Pravno relevanten je samo tisti upravičeni razlog iz 1. odstavka 89. člena ZKP, ki je trajal do konca roka za opravo procesnega dejanja. Če je še pred pretekom roka prenehal razlog, ki je obdolžencu preprečeval opraviti procesno dejanje, vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ne glede na rok, ki ga je imel obdolženec po prenehanju ovire še na razpolago za opravo procesnega dejanja.

Ker nihče ni napovedal pritožbe, je sodba postala pravnomočna s potekom roka za napoved pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti: a) zoper pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 26.4.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 17.6.2000 se zavrne kot neutemeljena, b) zoper pravnomočno sodbo z dne 29.2.2000 se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.2.2000 obsojenega F.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 215. člena KZ določilo kazen 6 mesecev zapora. Na podlagi 2. odstavka 53. člena v zvezi s 4. odstavkom 52. člena KZ je obsojencu upoštevaje enotno kazen 5 mesecev zapora zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 30.6.1998, ki je postala pravnomočna dne 27.8.1998, upoštevaje 6 mesecev iz te sodbe, določilo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanki L.J. znesek 4.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter znesek 30.000 SIT, sicer pogojno obsodbo lahko prekliče. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 26.4.2000 prošnjo obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno, Višje sodišče v Celju pa s sklepom z dne 27.6.2000 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo.

Zoper ti pravnomočni odločbi je obsojenčev zagovornik dne 12.10.2000 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo določbo 1. odstavka 442. člena ZKP, saj niso bili podani pogoji za sojenje obsojencu v nenavzočnosti. Poudarja tudi, da je prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 1. odstavkom 89. člena ZKP obsojenec podal pravočasno, v okviru 8-dnevnega subjektivnega in 3-mesečnega objektivnega roka, sodišče pa je njegovo prošnjo neutemeljeno zavrnilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi "odločbo sodišča prve stopnje in Višjega sodišča v Celju, ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje".

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je bila kršena obsojenčeva ustavna pravica, da se mu sodi v navzočnosti in da se brani z zagovornikom, saj je obsojenec takoj po nastopu razlogov nezmožnosti prisostvovati glavni obravnavi preko zagovornika sodišče obvestil o razlogih za odsotnost. Tudi zapisan pravni pouk po izreku je nepopoln, saj morajo biti stranke v zvezi s pravico do pritožbe seznanjene tako z dolžnostjo napovedi, kot s tem, v kakšnem času jo lahko napovedo in tudi kakšne so posledice, če pritožbe ne bodo napovedale. Obsojenec, ki na glavni obravnavi ni bil prisoten, ni bil poučen v skladu s 1. in 2. odstavkom 368. člena ZKP ter 362. členom ZKP, zato vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je bila obsojencu kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave v zvezi s 3. odstavkom 443. člena ZKP in je zahteva utemeljena.

Zahteva zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena, zoper pravnomočno sodbo pa prepozna.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila glavna obravnava razpisana za dne 29.2.2000, vabilo pa je dne 14.2.2000 sprejela obsojenčeva žena. Dne 25.2.2000 si je obsojenec vzel zagovornika, ki je istega dne s priporočenim pismom sodišče obvestil o prevzemu obrambe in prosil za preložitev glavne obravnave zaradi obsojenčeve bolezni. Predložil je tudi zdravniško potrdilo z dne 25.2.2000, v katerem je bilo izrecno navedeno, da je obsojeni F.S. v bolniškem staležu od dne 25.2.2000 do dne 3.3.2000 zaradi bolezni. Sodišče je to prejelo dne 28.2.2000, torej dan pred glavno obravnavo, ki jo je nato opravilo naslednjega dne ob 14. uri. Dejstvo, da je pisanje prišlo do sodnice šele dan po obravnavi, to je dne 1.3.2000, kot izhaja iz njenega uradnega zaznamka, ne more iti v škodo obsojencu, saj mora sodišče poslovanje urediti tako, da pravočasno prispele pošiljke nemudoma izroči sodniku, ki odloča v konkretni zadevi.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je obsojenec iz upravičenih razlogov zamudil rok za napoved pritožbe, saj da je utemeljeno pričakoval, da bo glavna obravnava preložena in je bil šele dne 27.3.2000, ko je prejel iz sodišča prve stopnje, seznanjen, da mu je sodišče sodilo v nenavzočnosti. V zahtevi se postavi tudi na stališče, da je zato prošnja za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je podal dne 4.4.2000, torej v okviru zakonskega roka, predpisanega v 1. odstavku 89. člena ZKP, vložena pravočasno.

Po 1. odstavku 89. člena ZKP dovoli sodišče obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe, vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo, če v 8 dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo. O vrnitvi v prejšnje stanje odloči sodnik, ki je razglasil sodbo, zoper katero se napoveduje pritožba (1. odstavek 90. člena ZKP).

Pravno relevanten pa je samo tisti upravičeni razlog, ki je trajal do konca roka. Če je še pred pretekom roka prenehal razlog, ki je obdolžencu preprečeval opraviti procesno dejanje, vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ne glede na rok, ki ga je imel obdolženec po prenehanju ovire še na razpolago za opravo procesnega dejanja.

Kakor je razvidno iz zdravniškega spričevala z dne 25.2.2000, je bil obsojeni F.S. v bolniškem staležu od tega dne do dne 3.3.2000. Obsojenčevo bolezensko stanje, kot upravičeni razlog, v zahtevi se niti ne zatrjuje drugače, je torej prenehalo dne 3.3.2000. Rok za napoved pritožbe je obsojencu potekel dne 9.3.2000. Tega dne je glede na to, da nihče pritožbe ni napovedal, sodba postala pravnomočna. Stališče v sklepu okrajnega sodišča, s katerim je zavrnilo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, da je sodba postala pravnomočna z dnevom razglasitve sodbe, je namreč napačno. Obsojenec je tako imel od 3.3. do 9.3. še 6 dni za napoved pritožbe. Glede na to, da sodišče ne njega ne zagovornika ni obvestilo preložitvi glavne obravnave, pri čemer se Vrhovno sodišče ne spušča v utemeljenost takega ravnanja, se je bil obsojenec glede na pouk, ki ga je bil deležen v vabilu na glavno obravnavo (2. odstavek 439. člena ZKP), dolžan pozanimati, ali je sodišče opravilo glavno obravnavo in nato sprejelo sodbo. Tega niti obsojenec niti njegov zagovornik nista storila. Zato ni sprejemljivo stališče v zahtevi, da je opravičen razlog, na podlagi katerega je bilo mogoče vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, prenehal šele takrat, ko je bil obsojenec seznanjen z vsebino prvostopenjske sodbe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi ne zatrjuje, da je bil pravni pouk, kot ga je po razglasitvi sodbe v zapisnik o poteku glavne obravnave zapisala sodnica ("poda pravni pouk o pravici do pritožbe ter napovedi pritožbe v roku 8 dni") tako nepopoln, da v zvezi s pravico do pritožbe ni zadostil zahtevi, da morajo biti stranke seznanjene: 1. z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2. kdaj oziroma v kolikšnem času jo lahko napovedo in 3. kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način v določenem roku ne bodo napovedale.

Iz pravnomočnega sklepa, s katerim je bila obsojenčeva prošnja za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjena kot neutemeljena, je razvidno, da je tako odločitev sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da bi obsojenec moral tak predlog podati v roku 8 dni po prenehanju bolniškega staleža, to je najkasneje do 11.3.2000 in da je zato, ker je predlog podal šele 4.4.2000, zakonski rok za to procesno dejanje zamudil. Glede na take razloge, bi sodišče moralo obsojenčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje zavreči kot prepozno. Vendar odločitev, ki jo je sprejelo, ni v škodo obsojencu, saj je sodišče prošnjo obsojenčevega zagovornika meritorno obravnavalo in je teoretično obstajala možnost, da bi ji ugodilo.

Glede na navedene razloge je očitno, da je zahteva, ko izpodbija pravnomočni sklep o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje, neutemeljena.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP smejo upravičenci, med temi tudi obsojenčev zagovornik, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Če pa zoper sodno odločbo prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

Po 1. odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe.

Zagovornik obsojenega F.S. je dne 4.4.2000 hkrati z vložitvijo prošnje za vrnitev v prejšnje stanje, vložil tudi pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, o kateri pa sodišče druge stopnje ni odločilo. S potekom roka za napoved pritožbe je izpodbijana sodba postala pravnomočna, saj vložena pritožba zoper pravnomočno sodbo na samo pravnomočnost v ničemer ni vplivala.

Izpodbijana sodba je postala pravnomočna dne 9.3.2000, zato je bil zadnji dan, ko je bilo zoper njo mogoče še pravočasno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, dan 9.5.2000. Obsojenčev zagovornik je zahtevo vložil šele dne 13.10.2000, torej prepozno.

Če pa vložnik meni, da niso bili podani pogoji za sojenje obsojencu v nenavzočnosti, mu je na voljo pobuda vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega F.S., niso podane, zato je na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zahtevo zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP pa zahtevo zoper pravnomočno sodbo zavrglo kot prepozno.