Jedro

Po petem odstavku 20. člena ZBPP prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, če je v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP pa je o tem izdal odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izpodbijanega sklepa združila v skupno obravnavo in odločanje zadeve, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod tam navedenimi opravilnimi številkami, z 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa je zavrgla tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s sklepom Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 414/2011 z dne 29. 8. 2011 ter v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami zoper tam navedene sklepe in sodbe Upravnega sodišča RS in sklepe Vrhovnega sodišča RS ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa navaja, da gre v obravnavanih primerih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev Bpp zaradi izpodbijanja navedenih odločb in sklepov, torej za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Ta točka izreka zato temelji na prvem odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vse prošnje so bile vložene po vročitvi odločbe Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011, kar je dejstvo, ki je v obravnavani zadevi relevantno pri odločitvi, ki temelji na petem odstavku 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V obrazložitvi k 2. in 3. točki izreka izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je pristojni organ za BPP tožnici zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdal več odločb, s katerimi je njene prošnje zavrnil in odločil, da tožnica šest mesecev ne more zaprositi za dodelitev BPP, med ostalimi tudi odločbo in sklep Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011. Ta odločba je bila tožnici vročena 16. 7. 2011. Zoper njo je tožnica vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1593/2011 z dne 1. 9. 2011 zavrnilo. Ker so bile vse prošnje za BPP v obravnavanih zadevah vložene po datumu, ko je bila tožnici vročena odločba Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011 in tudi po tem, ko je ta odločba postala pravnomočna, je toženka njene prošnje zavrgla kot nedovoljene na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in ji očita, da je nepravilna in nezakonita. O njej naj ne bi bilo pristojno odločati Upravno sodišče, ker ne gre za upravno zadevo, v zvezi s tem pa se sklicuje na 1. člen ZUP in 1. člen ZBPP. Smiselno nasprotuje sklepu o združitvi „dveh upravnih spisov“ z identičnim „pravnim dejanjem“, ki nima podlage v veljavnem zakonu. Omenja odgovor toženke na tožbo, ki naj bi bil ničen po 37. členu ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP po prvem odstavku 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP naj bi bila napačna. Prvi odstavek 24. člena ZBPP naj bi se nanašal le na upravno zadevo in ne na pravno sredstvo. Izpodbijana odločitev naj bi zato temeljila na razlogu, ki ga zakon ne predvideva, drugi odstavek 37. člena ZBPP pa naj ne bi bil materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbo naj bi vložila v interesu občanov, kot članica mestnega sveta Mestne občine ... Zato naj bi bili prihodki, ki jih prejme iz naslova zaposlitve na Ministrstvu za ... v obravnavani zadevi nepomembni, njihovo zamolčanje pa po tožničinem mnenju ne more biti podlaga za odločanje po petem odstavku 20. člena ZBPP. Na podlagi te določbe naj ne bi bilo mogoče izreči šestmesečne prepovedi vlaganja novih prošenj za dodelitev BPP, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Sodnici, ki je vodila postopek, očita nepravilno vodenje postopka in napačno odločanje. Sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep „odpravi in razveljavi“, njej pa dodeli brezplačno pravno zastopanje v zadevi, v kateri ga potrebuje na podlagi zakona.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ lahko zaradi ekonomičnosti postopka združi več upravnih zadev v en sam postopek. Za takšno združitev morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 130. člena ZUP, in sicer, da se morajo zahtevki opirati na isto ali podobno dejansko stanje in na isto pravno podlago. To po eni stani pomeni, da mora biti združenim zadevam skupen bistveni element dejanskega stanja, po drugi strani pa se morajo zahtevki nanašati na uporabo zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov z istega ali neposredno povezanega upravnopravnega področja. Poleg tega mora biti organ, ki vodi postopek, stvarno pristojen za odločanje v vseh združenih zadevah. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v vseh zadevah, ki jih je organ združil, za obravnavo prošenj za dodelitev BPP v zvezi s tožbo in pritožbami zoper odločbe, sklepe in sodbe v upravnih zadevah, zato gre tudi po presoji sodišča za bistveno podobno dejansko stanje, pravna podlaga za odločanje pa je v vseh zadevah enaka, to je ZBPP. Zato je bila odločitev toženke, da zadeve združi v skupno obravnavo in odločanje, pravilna in utemeljena na zakonu. Poleg tega tožnica niti ne navaja, še manj pa utemelji, da bi ji bilo s sporno združitvijo poseženo v njen pravni položaj.

V zadevi ni sporno, saj tožnica tega ne prereka, da ji je toženka zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdala več zavrnilnih odločb, med njimi tudi odločbo Bpp 210/2011 z dne 16. 7. 2011, ki je postala pravnomočna dne 1. 9. 2011. V njej je med drugim odločila, da tožnica šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

Prav tako tožnica ne prereka ugotovitve toženke, da so bile vse v izreku izpodbijanega sklepa navedene prošnje za BPP vložene po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe Bpp 210/2011 z dne 16. 7. 2011. Glede na navedeno sta tudi 2. in 3. točka izreka po presoji sodišča pravilni in utemeljeni na petem odstavku 20. člena ZBPP, po katerem prosilec nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, če je v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP pa je o tem izdal odločbo. Kot je bilo navedeno, je toženka o tej okoliščini izdala odločbo, ki je že pred vložitvijo obravnavanih prošenj za BPP postala pravnomočna, zato je te prošnje pravilno zavrgla na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP.

Sodišče še pripominja, da se razlogi, ki jih tožnica navaja v tožbi, na navedene razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep in ki so bistveni za odločitev v zadevi, sploh ne nanašajo, zato sodišče nanje ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper izpodbijani sklep neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).