Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na pritožniku. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve, ki ga je mogoče razrešiti šele ob celoviti presoji navedenih argumentov v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2/2016-4 z dne 17. 6. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v zvezi s tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana (v nadaljevanju: DURS), št. DT 0610-170/2014 4-01-900-09 z dne 5. 5. 2014. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil tožniku izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse I U 2/2016-2 z dne 10. 5. 2016. Ker pritožnik v roku, določenem v plačilnem nalogu, sodne takse za tožbo v višini 1,48 EUR ni plačal, je prvostopenjsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), štelo, da je tožba umaknjena in postopek ustavilo.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen s kršitvijo materialnega prava, saj se sodišče v 1. točki obrazložitve napačno sklicuje na 87. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), čeprav se v zvezi z vročanjem strankam v upravnem sporu uporabljajo določila ZPP. Po mnenju pritožnika dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku v predalčniku puščeno pisanje, nasprotuje podatkom spisa, saj iz vročilnice v sodnem spisu na list. št. 11 izhaja, da naj bi bilo dne 11. 5. 2016 na vratih tožeče stranke puščeno obvestilo o prispelem pismu. Kar pa tudi ne drži, saj pritožnik posebnih vrat, na katere bi bilo mogoče fizično pritrditi takšno obvestilo, nima. Očitno je bilo to obvestilo, kot tudi že večkrat prej in kasneje, puščeno v prostorih sosednje družbe A., d. o. o., kar izhaja tudi iz priložene izjave predstavnikov te družbe. Z nepravilno uporabo pravil o vročanju je bila pritožniku odvzeta tudi pravica do izjavljanja v postopku, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožba utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bil pritožniku pravilno vročen nalog za plačilo sodne takse za tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-170/2014 4-01-900-09 z dne 5. 5. 2014. V prvi vrsti je potrebno pritrditi njegovemu stališču, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zvezi s postopkom vročitve napačno sklicuje na določila ZUP, saj se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena, v upravnem sporu primerno uporabljajo določbe ZPP. To velja tudi glede pravil vročanja.

7. V skladu z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se pravni osebi, ki se vpisuje v register (pritožnik je zavod), vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Vročitev pomembnejših pisanj se opravi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP). Če vročitev po 133. členu ZPP ni možna, se tudi pri pravnih osebah(1) za vročanje pomembnejših pisanj uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP o t.i. osebni vročitvi, ki predvidevajo puščanje obvestila o prispelem sodnem pisanju (v izpostavljenem ali hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja) z navedbo, kje je pisanje in petnajstdnevni rok za dvig. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede razlog za takšno ravnanje in dan ko je obvestilo o vročitvi pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, v nasprotnem primeru pa po poteku petnajstdnevnega roka (t.i. fikcija vročitve). Če ima naslovnik hišni ali izpostavljen predalčnik, se pisanje pusti tam, sicer pa se vrne sodišču. 8. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)(2).

9. Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice (nalog za plačilo sodne takse I U 2/2016 z dne 10. 5. 2016 na list. št. 10), je v obravnavanem primeru na pritožniku. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve, ki ga je mogoče razrešiti šele ob celoviti presoji navedenih argumentov v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. In po presoji Vrhovnega sodišča je trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi zadostil. 10. Poleg trditve, da nima posebnih vrat, na katere bi bilo možno fizično pritrditi obvestilo, pritožnik pravilnost vročanja oziroma pravilnost navedb na vročilnici, izpodbija tudi z navedbami, da je vročevalec tudi pri vročanju (izpodbijanega) sklepa o ustavitvi postopka z dne 17. 6. 2016 na vročilnici navedel, da je obvestilo dne 20. 6. 2016 pustil pripeto na pritožnikovih vratih, kar pa ni resnično. Vročevalec je obvestilo o prispelem pismu pustil v prostorih družbe A., ki ima sedež na istem naslovu kot pritožnik. To izhaja tudi iz priložene izjave predstavnika družbe A. z dne 7. 7. 2016. Pritožnik nadalje navaja, da se je to tudi sicer zgodilo že večkrat, povsem mogoče tudi z obvestilom o prispelem plačilnem nalogu, z vsebino katerega je bil seznanjen šele po prejemu izpodbijanega sklepa.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti navedb vročevalca v vročilnici in t.i. fikcijo vročitve. Poleg vsega tega je pomembno pri presoji, ali se je pritožnik s svojim morebitnim krivdnim, nedobrovernim oziroma neskrbnim ravnanjem, odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije), upoštevati tudi dejstvo, da je pritožnik sam zahteval sodno varstvo in v upravnem sporu zahteval odpravo odločbe DURS, s katero mu je bila naložena obveznost plačila 44.249,12 EUR iz naslova davka na dodano vrednost in obresti v znesku 3.030,60 EUR in da ga je sodišče prve stopnje s sklepom I U 2/2016-3(k) z dne 30. 3. 2016 oprostilo plačila 99 % predpisanega zneska sodne takse za tožbo ter mu v plačilo naložilo le 1,48 EUR. Glede na vrednost izpodbijanega upravnega akta, je torej znesek naložene sodne takse, ki bi ga moral plačati pritožnik, zelo nizek. V prid stališču, da se pritožnik očitno ne izogiba obravnavi pred sodiščem in sprejema njegova pisanja, pa utegne govoriti tudi dejstvo, da je izpodbijani sklep o ustavitvi postopka prevzel v roku dveh dni od puščenega obvestila o prispelem pismu, tj. že 22. 6. 2016. Podatki spisa pa potrjujejo tudi njegove navedbe, da je sodno takso za tožbo plačal takoj, ko je bil z vpogledom sedanje pooblaščenke v spis seznanjen z vsebino plačilnega naloga.

K II. točki izreka:

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

(1) Glej sklep VS RS II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010, 9. točka obrazložitve; sklep VS RS II Ips 782/2008 z dne 26. 5. 2011, 8. točka obrazložitve.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.