Jedro

Če tožena stranka ugotovitve o obstoju tožnikove terjatve ne izpodbija v pritožbenem postopku, postane ta pravnomočna kot sestavni del dajatvenega zahtevka.

Če je bilo na podlagi razdrte pogodbe nekaj dano, ima pogodbenik (tudi pogodbi nezvesta stranka) pravico to zahtevati nazaj. Pogodbi zvesta stranka pa ima pravico do povrnitve škode, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti njenega sopogodbenika.

Izrek

(1.) Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Ugotovi se, da terjatev tožene stranke A. P. d.o.o. do tožeče stranke N. M. v znesku 4.006,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje ne obstaja.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.006,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje.“ (2.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 1.195,09 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo. Tožeča stranka je bila kupec avtomobila, tožena stranka pa je bila komisijski prodajalec tega avtomobila. Ob sklenitvi pogodbe je tožeča stranka toženi stranki plačala predujem v višini 4.006,00 EUR. Dolg plačila preostalega zneska kupnine je bil določen na dan (najkasneje) 25.9.2006. Tožeča stranka je toženo stranko obvestila, da kupnine ne bo mogla poravnati. Štela je, da je bila z dnem 25.9.2006 pogodba zaradi neizpolnitve zato po samem zakonu razvezana. V tej pravdi je zato zahtevala plačilo tistega, kar je dala na račun kupnine toženi stranki. Tožena stranka se je branila, da je bil plačani znesek ara. Poleg tega je postavila pobotni ugovor, v katerem je uveljavljala svojo terjatev iz naslova odškodnine. Trdila je, da je plačani znesek izročila svojemu komitentu in je v višini tega zneska oškodovana.

Sodišče prve stopnje je izdalo tročlenski izrek sodbe. Najprej je ugotovilo, da je terjatev tožnika podana. Dalje je ugotovilo, da je podana tudi nasprotna terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot v enaki višini. V 3. točki izreka je obe terjatve medsebojno pobotalo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka in razsodilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno in da bo toženi stranki naloženo tudi, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V uvodnem delu pritožbe pa navaja, da je sodišče ravnalo napačno, ko pobotnega ugovora ni obravnavalo kot nasprotno tožbo. Šele v tem primeru, bi namreč imela tožeča stranka možnost, da nanjo odgovori. V drugem delu pritožbe pa ta navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo, ali je toženi stranki škoda dejansko nastala in v kolikšni višini. Poleg tega pravi, da ta znesek ne predstavlja škode, ki bi jo utrpela tožena stranka. Ta znesek bi namreč tožena stranka komitentu lahko obračunala pri plačilu kupnine in ustrezno zmanjšala znesek.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma odgovarja na zgrešene pritožbene očitke, da bi sodišče moralo pobotni ugovor obravnavati kot nasprotno tožbo. Velja ravno nasprotno: sodišče pobotnega ugovora ne sme obravnavati kot nasprotno tožbo, saj bi s tem prekršilo načelo dispozitivnosti. Od tožene stranke same je odvisno, ali se bo branila z defenzivnim pobotnim ugovorom ali pa bo svojo obrambo spremenila v nasprotni napad, uveljavljen z zahtevkom po nasprotni tožbi.

Pritožbeno sodišče se ne strinja niti s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani pogodbi obveznost ni bila določena kot fiksna (kar pomeni, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe). Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve je za primer, ko je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, določeno v 104. členu OZ (1). Kdaj gre za fiksno obveznost v sklenjeni pogodbi, je določeno v 4. odstavku 104. člena OZ. Tam je navedeno, da gre za fiksno obveznost v primeru, ko sta se pogodbeni stranki tako dogovorili (ko sta se dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku) ali pa tedaj, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podan prvi izmed navedenih primerov. Teorija (2) poudarja, da gre pri pogodbah iz 104. člena OZ, ki jih imenujemo tudi fiksne pogodbe, res za nekaj več, kot zgolj zato, da je določen rok izpolnitve. Podan mora biti položaj, ko je čas izpolnitve natančno določen in je ob tem mogoče zaznati še dodatno voljo, da gre za bistven element obveznosti. Tako so uveljavljeni nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Miha Juhart v navedenem delu primeroma navaja tudi besedno zvezo „najkasneje do določenega datuma“. Natanko takšno besedno zvezo pa vsebuje tudi edina pisna listina, ki obstaja glede ustno sklenjene pogodbe. Gre za predračun, ki se v spisu nahaja kot priloga A2. Tam je navedeno, da bo končno plačilo izvršeno najkasneje do vključno 25.9.2006. Poleg tega sta se tudi obe stranki obnašali, kakor da je bila pogodba po preteku tega roka (in ob neizpolnitvi pogodbe) razvezana. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe.

Učinke razvezane pogodbe v takšnem primeru ureja 111. člen OZ. Stranki sta ob ex lege razvezani pogodbi prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. To pomeni, da ima tožeča stranka, čeprav je bila prav ona pogodbi nezvesta stranka, pravico zahtevati, kar je izpolnila. Gre za konkretizacijo pravil o neupravičeni pridobitvi. Obstoj njene terjatve je sicer ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje. Ugotovitev o obstoju terjatve je sestavni del odločitve o dajatvenem zahtevku. V ugotovitvenem delu (1. točka izreka) je tako odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Tožena stranka se namreč proti tej odločitvi ni pritožila, pa tudi odgovora na pritožbo, v katerem bi izpodbijala ta del odločbe, ni podala.

Po drugi strani pa je tožena stranka tista, ki je bila pogodbi zvesta. Iz tega razloga tožeča stranka nasprotni stranki odgovarja za nastalo škodo. Vendar pa morajo biti ob tem izpolnjeni vsi pogoji za nastop odškodninske obveznosti. To pa pomeni, da mora biti podana tudi pravnorelevantna vzročna zveza in obstoj pravno priznane škode. To, kar uveljavlja tožena stranka v pobot, po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni pravno priznana škoda. Tožena stranka namreč iz izjalovljene pogodbe kot komisionar po veljavnem pozitivnem pravu ni bila komitentu dolžna izročiti ničesar. Če pa je to že storila iz razlogov, ki izvirajo iz njunega notranjega razmerja, bi sedaj po splošnih pravilih plačano lahko zahtevala nazaj. Če tega iz kakršnegakoli razloga ne more storiti, pa vzroka za to pravno ni mogoče pripisati tožeči stranki. Tožeča stranka je bila v pravno-poslovnem razmerju s toženo stranko. Za to, kaj je tožena stranka kot njena sopogodbenica počela nadalje s prejetim denarjem, tožeča stranka ne more odgovarjati.

Iz vsega doslej povedanega je razvidno, da je sodišče prve stopnje materialno pravo (določbe o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ in nadaljnji)) uporabilo napačno. Ob pravilni uporabi materialnega prava je namreč treba pobotni ugovor zavrniti. Čim pa je tako, je ob pravnomočni odločitvi o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke, utemeljen tudi dajatveni zahtevek. Na podlagi pooblastila iz 5. alinee 358. člena ZPP(3) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo dajatvenemu zahtevku tožeče stranke.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo odločiti še o stroških vsega postopka. Priglašene stroške (tiste, ki so priglašene na prvem naroku in tiste, ki so bili priglašeni v pritožbi) je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Tožeči stranki je tako priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 71,35 EUR za takso za tožbo, zgolj 75 točk za narok 13.11.2007, ki se ni opravil, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na narok 3.3.2009 in 200 točk za odsotnost iz pisarne tega dne. K temu je prištelo še 20 % DDV, ki ga je priglasila tožeča stranka. Stroški prvostopnega postopka tako znesejo 853,74 EUR. Pritožbeno sodišče je nadalje priznalo 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 131,36 EUR sodnih taks pritožbenega postopka, 20 % DDV in administrativne stroške. Stroški pritožbenega postopka tako znašajo 341,35 EUR. Celotna stroškovna obveznost tožene stranke je tako 1.195,09 EUR. Ta znesek je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP tožena stranka povrniti tožeči stranki.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 – Uradni list RS, št. 40/2007).

(2) Glej Miha Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 568 in 569. (3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008).