Jedro

Sklep o odstranitvi pooblaščenca stranke iz sodne dvorane je sklep procesnega vodstva (vodstva obravnave). Zoper tak sklep po 4. odstavku 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.

Zunaj/izven/zakonska skupnost mora med parterjema pomeniti življenjsko skupnost, tako po vsebini kot zunanjem odrazu. Iti mora torej za življenjsko skupnost v fizično naravnem, v moralno duhovnem, spolnem in ekonomskem pomenu (zunanja konstitutivna odraza – konstitutiven element – tega sta skupno življenje oziroma skupno gospodinjstvo). Bistveno pa je, da mora življenjska skupnost med partnerjema trajati dalj časa, da bi šlo za pravno varovano izvenzakonsko skupnost. Kdaj gre za „dalj časa trajajočo“ življenjsko skupnost zakonodajalec sicer ni preciziral in se ta ugotavlja v vsakem primeru posebej, pri čemer v skladu s sodno prakso na potreben čas trajanja zunajzakonske skupnosti, da bi bila ta izenačena z zakonsko, vpliva tudi rojstvo oziroma načrtovanje otrok (družine).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljena zavrnilo tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti med pravdnima stranka in za ugotovitev, da v njuno skupno premoženje spadajo v izreku sodbe pod točko I. izreka podrobno naštete in opisane premičnine ter terjatev S. banke d.d. v znesku 10.942,00 EUR. Zato je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne pravdne stroške v znesku 492,10 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni uspel s potrebno stopnjo prepričljivosti (zanesljivosti) izkazati niti take življenjske skupnosti med pravdnima strankama, ki bi zanju imela enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, niti da bi njuna skupnost trajala dalj časa, da bi jo bilo mogoče v skladu z določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju; ZZZDR) šteti za izenačeno z zakonsko zvezo glede pravnih posledic. V teku obravnavanja pravdne zadeve je sodišče prve stopnje na naroku dne 25. 11. 2014 izdalo sklep, s katerim je pooblaščenko toženke odstranilo z glavne obravnave.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo izpovedbo priče A. A., pa tudi B. B. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da je toženka svoje navedbe o tem, da so spolni odnosi pravdnih strank trajali le do konca leta 2012, podkrepila z izpovedbami prič, takšnega zaključka pa tožnik nikakor ne more sprejeti, saj so priče, toženkine prijateljice, o spolnih odnosih pravdnih strank lahko izpovedale le toliko in tisto, kar jim je posredovala toženka. Toženka torej svoje izpovedbe ni z ničemer podkrepila. Sodišče bi zato moralo bolj kritično pristopiti k oceni teh dokazov. Napak se je sodišče opredelilo tudi do izpovedbe priče C. C., ki je izpovedal, da je pravdni stranki videl in štel kot zakonca, to je kot zakonski par. Smiselno enako je izpovedala priča D. D. ter tudi E. E.. F. F. pa je kot priča izpovedal, da je pravdni stranki videl kot srečno zaljubljena in bodoča zakonca. Opozarja tudi na izpovedbo priče G. G. Do vseh izvedenih dokazov, ki so neposredne zaznave dejstev neke življenjske skupnosti, se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo v skladu z vestno in skrbno presojo. S strani tožnika predlagane dokaze, ki so utemeljevali drugi vidik predmetne izvenzakonske skupnosti, pa je sodišče zavrnilo, pri čemer je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo v skladu z določbo 286.b člena ZPP tudi takoj uveljavljal kot bistveno kršitev določb ZPP, saj bi sodišče navedene dokaze moralo izvesti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Gre predvsem za listinsko dokumentacijo, ki ni odvisna od neke subjektivne interpretacije dejstev. Izpostavlja kot zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede spolnih odnosov med pravdnima strankama ter da toženka ni imela volje živeti s tožnikom ter da je smatrala njun odnos le kot prijateljevanje in meni, da je to posledica tega, da sodišče ni enako ravnalo z dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, temveč je celo iz konteksta navedb posameznih prič iztrgalo določene fragmente s ciljem lažjega utemeljevanja dokaznih zaključkov, kar je v direktnem nasprotju z določbo 8. člena ZPP in napotkom (metodološkim) za oblikovanje dokazne ocene. Slednja nikakor ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter tudi ni analitično sintetična. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da pravdni stranki nista zgolj živeli v istem stanovanju, temveč so pri njima obstajali prav vsi elementi izvenzakonske skupnosti, in sicer voljnost pravdnih strank živeti v skupnosti, skupno gospodarjenje, skupno gospodinjenje, skupno razpolaganje z denarnimi prejemki obeh partnerjev v smislu skupnega odločanja o investiranju v opremo, preživljanje, nakupe, še posebej nakup osebnega avtomobila, najetje in odplačevanje kreditov, financiranje stroškov stanovanja in podobno. Sodišče številnih dokazov, ki dokazno utemeljujejo navedene predpostavke izvenzakonske skupnosti in kažejo na njen obstoj, sploh ni dokazno ocenjevalo, ker je dokaze zavrnilo; zgolj enostransko je ocenjevalo le eno predpostavko, in sicer čustveno navezanost, in še to skrajno pristransko, kar je lahko privedlo samo do zmotnih dokaznih zaključkov in posledično napačne uporabe materialnega prava. Opozarja na sodno prakso glede obstoja življenjske skupnosti ter njen zunanji izraz, pri čemer je neutemeljeno slediti zgolj subjektivnemu občutku o razmerju pravdnih strank in pri čemer sama sodna praksa ne definirana časa te skupnosti, pač pa so odločujoči elementi za takšno njeno opredelitev, kot so navedeni. Stališče sodne prakse je tudi, da pomanjkanje čustvene navezanosti samo po sebi ne zadostuje za zaključek neobstoja izvenzakonske skupnosti. Medsebojna čustvena navezanost namreč ni nujen pogoj za izpolnitev pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Dejstvo, ki je bilo za sodišče merodajno, in sicer da sta stranki imeli spolne odnose le do konca leta 2012, tako sploh ni odločujoče. Glede volje s tožnikom biti v izvenzakonski skupnosti, ki naj bi na strani toženke ne obstajala, pa velja izpostaviti, da je skupnost lahko obstajala le po volji obeh partnerjev, pri čemer ni bil niti zatrjevan niti izkazan noben razlog s strani toženke, ki bi kazal, da je toženka v tej skupnosti vztrajala proti svoji volji, kar seveda tudi ne bi bilo res. Opozarja še, da izvenzakonske skupnosti v današnjem času ne gre vrednotiti skozi 20 let staro sodno prakso, upoštevajoč današnje medčloveške odnose, ki se gradijo drugače kot nekoč. Napačen je zato zaključek neobstoja izvenzakonske skupnosti med strankama.

3. Toženka oziroma njena pooblaščenka pa se pritožuje zoper sklep o odstranitvi toženkine pooblaščenke iz sodne dvorane z dne 25. 11. 2014. Pritožbeno sodišče zaradi nedopustnosti pritožbe pritožbenih razlogov ne povzema.

4. Tožnikova pritožba je neutemeljena, medtem ko pritožba toženke oziroma njene pooblaščenke ni dopustna.

K pritožbi toženke oziroma njene pooblaščenke

5. Sklep o odstranitvi pooblaščenca stranke iz sodne dvorane po četrtem odstavku 304. člena ZPP je sklep procesnega vodstva (vodstva obravnave). Zoper tak sklep pa po četrtem odstavku 298. člena ZPP ni posebne pritožbe. V skladu z drugim odstavkom 363. člena ZPP se tak sklep sodišča prve stopnje sme izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo. In ker se toženka zoper končno odločbo ne pritožuje (niti za to ni imela pravnega interesa), je njena pritožba zoper navedeni sklep nedopustna in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.

K pritožbi tožnika zoper sodbo:

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP.(2) Da bi življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, imela zanju enake pravne posledice po ZZZDR, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, mora v skladu z prvim odstavkom 12. člena ZZZDR trajati dalj časa, pri čemer po oceni sodišča prve stopnje tožencu ni uspelo s potrebno stopnjo zanesljivosti (prepričljivosti) izkazati niti, da bi pri pravdnih strankah šlo za tako življenjsko skupnost, kot če bi pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo, niti da bi ta, tudi če bi obstajala, trajala potreben čas (dalj časa trajajoča), da bi jo bilo mogoče izenačiti z zakonsko zvezo. In tega pritožba po oceni pritožbenega sodišča seveda ne omaja. Po oceni pritožbenega sodišča ima vso potrebno dokazno oporo predvsem zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za dolgotrajnejšo skupnost, ampak za skupnost, ki je trajala nekaj več kot leto dni, pri čemer tudi njuna intimna – čustvena navezanost, ki vključuje tudi spolne odnose, kot moža in žene, ni trajala pravzaprav niti to relativno kratko enoletno obdobje. Pri tem še posebej drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik toženkinih navedb, da v zadnjega pol leta skupnega bivanja z njo nista imela več intimnih odnosov, pravzaprav v postopku ni niti prerekal niti ni skušal takšne toženkine navedbe izpodbiti z nasprotnimi trditvami, kaj šele z dokazi, pri čemer so temu nasprotni pritožbeni očitki protispisni in s tem neutemeljeni (pri čemer je upoštevno trditveno, in ne dokazno gradivo).

7. Zunaj/izven/zakonska skupnost mora med parterjema pomeniti življenjsko skupnost, tako po vsebini kot zunanjem odrazu. Iti mora torej za življenjsko skupnost v fizično naravnem, v moralno duhovnem, spolnem in ekonomskem pomenu (zunanja konstitutivna odraza – konstitutiven element – tega sta skupno življenje oziroma skupno gospodinjstvo). Bistveno pa je, da mora življenjska skupnost med partnerjema trajati dalj časa, da bi šlo za pravno varovano izvenzakonsko skupnost. Kdaj gre za „dalj časa trajajočo“ življenjsko skupnost zakonodajalec sicer ni preciziral(3) in se ta ugotavlja v vsakem primeru posebej, pri čemer v skladu s sodno prakso na potreben čas trajanja zunajzakonske skupnosti, da bi bila ta izenačena z zakonsko vpliva tudi rojstvo oziroma načrtovanje otrok (družine). In nobenega dvoma ni, da v obravnavanem primeru skupnosti pravdnih strank, ki je dokazno podprto trajala le nekaj več kot leto dni, ni mogoče izenačiti z zakonsko skupnostjo oziroma pravnimi posledicami slednje. Tega pritožbene trditve prav v ničemer ne spremenijo.

8. Izpodbijana sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbene trditve pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Op. št. (2): Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP; Op. št. (3): Zakonodajalec ni preciziral niti pojma „dalj časa trajajoča“ niti „življenjska“ skupnost, jasno zaradi (pre)številnih različnih in neprimerljivih življenjskih situacij, a že pojem življenjska skupnost (za razliko od skupnosti, ki ni življenjska) pomeni, da mora zajemati določen (pomemben) čas v življenju partnerjev, pa tudi ta mora trajati dalj časa – iti mora torej za življenjsko skupnost, ki traja dalj časa (vsaj par let);