Jedro

Tožnik ni izkazal niti, da je bila odločitev stečajne upraviteljice in predsednika stečajnega senata materialnopravno napačna, še manj, da je bila napačna do takšne mere, da je nerazumno odstopala od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljene sodne prakse in je zato prerasla v protipravnost. Tožnik pa tudi nima prav, ko navaja, da ni pravno pomembno, ali je v stečajnem postopku uveljavil redna in izredna pravna sredstva, ki jih je imel na voljo. Vzročna zveza med protipravnostjo in škodo je namreč lahko pretrgana z ravnanjem samega oškodovanca. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organ, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim nerazumnim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 2. 10. 2003 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991-I do št. 24/2003, v nadaljevanju URS) plačati odškodnino v znesku 16.994,47 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja predsednika stečajnega senata in stečajne upraviteljice, ker mu obresti od zneska terjatve nista priznala do datuma, ko je bila terjatev poplačana, ampak le do dne, ko je bil opravljen narok za glavno razdelitev stečajne mase.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja predsednika stečajnega senata in stečajne upraviteljice. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava in kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva. Meni, da je napačna odločitev sodišča, da v ravnanju stečajnega senata in stečajne upraviteljice ni protipravnosti. Poudarja, da stečajna upraviteljica ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) in bi morala upoštevati zakonske zamudne obresti kot so bile tožniku priznane s pravnomočnimi sodbami, torej do plačila terjatve. Tožnik navaja, da ni res, da bi stečajni sodnik dal stečajni upraviteljici navodilo, da ne sme upoštevati pravnomočne sodne odločbe, saj je v dopisu z dne 10. 2. 2000 zapisal, da mu je treba poplačati glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poplačila kljub temu, da upnik v prijavi terjatve sploh ni zahteval zakonskih zamudnih obresti. Tožnik poudarja, da mu je bila s sodbo Delovnega sodišča priznana terjatev z zamudnimi obrestmi in da je to treba spoštovati. Tožnik navaja tudi, da je neutemeljen očitek sodišča, da bi moral morebitno zmotno uporabo materialnega prava uveljavljati v stečajnem postopku s pravnimi sredstvi. Poudarja, da zoper interni dopis stečajnega sodnika stečajni upraviteljici ni pravnega sredstva. Navaja, da mu je stečajna upraviteljica le nakazala znesek v skladu z navodili. Poudarja, da na odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ne more vplivati dejstvo, ali je vložil pravno sredstvo v stečajnem postopku. Poudarja tudi, da tožena stranka v postopku ni oporekala vzročni zvezi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnik pa v reviziji ni niti navedel, katero bistveno kršitev naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje, kar narekuje oceno, da ta revizijski očitek ni utemeljen.

7. URS v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno(2). Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS(3). Na to je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje.

8. Tožnik ni izkazal niti, da je bila odločitev stečajne upraviteljice in predsednika stečajnega senata materialnopravno napačna, še manj, da je bila napačna do takšne mere, da je nerazumno odstopala od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljene sodne prakse in je zato prerasla v protipravnost. Nasprotno: stečajna upraviteljica je v celoti in v skladu s tedaj veljavno zakonodajo upoštevala navodilo predsednika stečajnega senata, ki je v dopisu, ki ga povzema tudi revident v reviziji, jasno navedel, naj se tožniku obrestuje njegova terjatev od 15. 11. 1991 dalje do dneva, ko se se obresti obračunale tudi ostalim upnikom po osnutku za glavno razdelitev, torej do dneva, ko je bil opravljen narok za glavno razdelitev stečajne mase. Predsednik stečajnega senata pa je pri svoji odločitvi upošteval uveljavljeno sodno prakso, ki je bila sprejeta na jugoslovanski gospodarski koordinaciji (24. do 26. 5. 1990, glej GV 36/90, stran 46). Med drugim je bilo na tej koordinaciji sprejeto stališče, da se iz delitvene mase izloči sorazmerni del sredstev za upnike, ki so pravočasno začeti postopek po prvem odstavku 139. člena Zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidacij, tako da se upošteva znesek sporne terjatve in obresti, obračunane do dneva, ko je bil narok za obravnavanje načrta za glavno delitev.

9. Tožnik pa tudi nima prav, ko v reviziji navaja, da ni pravno pomembno, ali je v stečajnem postopku uveljavil redna in izredna pravna sredstva, ki jih je imel na voljo. Vzročna zveza med protipravnostjo in škodo je namreč lahko pretrgana z ravnanjem samega oškodovanca. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organ, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim nerazumnim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo(4). Napačno je tudi stališče tožnika, da v stečajnem postopku sploh ni imel nikakršnih pravnih sredstev. Na predlog stečajnega upravitelja in pripomb predsednika stečajnega senata, stečajni senat potrdi osnutek za glavno razdelitev, ki obsega podatke o upnikih in njihovih priznanih terjatvah (143. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju ZPPSL/89). Na naroku za obravnavanje osnutka lahko upniki proti osnutku ugovarjajo in o ugovorih odloči stečajni senat s sklepom o glavni razdelitvi. Predsednik stečajnega senata je v obravnavani zadevi dne 22. 4. 2002 tudi izdal sklep, s katerim je odredil drugo poplačilo stečajne mase med stečajne upnike po obrazloženem predlogu stečajne upraviteljice, v katerem je bilo obrazloženo v kakšnem obsegu bo tožniku poplačana terjatev vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi zoper ta sklep je bila dopustna pritožba. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi tožnik, tudi če bi izkazal, da je bilo ravnanje predsednika stečajnega senata in stečajne upraviteljice protipravno, s tem, ko ni uveljavljal navedenih pravnih sredstev, pretrgal vzročno zvezo med tem ravnanjem ter zatrjevano škodo.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 87/2002) Op. št. (2): Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 622/2000. Op. št. (3): Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Pravna mnenja, št. 2/95, stran 5. Op. št. (4): Primerjaj z A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, LII, Ljubljana 1993, str. 188.