Jedro

Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa v zvezi z dokaznim predlogom, kakor ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi, da se dopolni izvedensko mnenje z zaslišanjem izvedenca psihiatra na glavni obravnavi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj zaslišanje izvedenca psihiatra glede na že podano jasno pisno mnenje ni bilo potrebno. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so v neskladju s pisnim izvedenskim mnenjem psihiatra, ki je v izvidu in mnenju zapisal, da je za bolj konkretne odgovore na vprašanja, ki so postavljena izvedencu, potrebno zdravljenje in da na njih sedaj ni moč dati dokončnega odgovora. Sodišče tako ni dobilo odgovora na zastavljeno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oz. kakšna je stopnja invalidnosti pri tožniku. Zato ni pravilno stališče sodišča, da je že podano pisno mnenje zadosti jasno in da v posledici ni potrebno zaslišati izvedenca psihiatra. S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bila tožniku kršena pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 14. 10. 2011. Odločbo št. ... z dne 13. 6. 2011 je delno odpravilo glede omejitve pri delu tako, da glasi: „izključno sedeče delo“ ter glede vzroka nastanka invalidnosti tako, da to glasi: „zaradi posledice poškodbe izven dela“, v ostalem delu ostaja odločba nespremenjena (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) v delu, kjer se zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 223,50 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da mu glede na izvedensko mnenje izvedenca A.A., specialista psihiatra, pripada I. kategorija invalidnosti in je ravno s tem izvedenskim mnenjem uspel utemeljiti temelj - podlago tožbenega zahtevka. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja B. fakultete v C. je resda podala mnenje, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, vendar tožnik meni, da zaradi omejitev, ki so se pri njem prikazale in razvile v posledici jemanja in odvisnosti od analgetikov, ni sposoben za pridobitno delo. Izvedenec A.A. v svojem izvedenskem mnenju ni nedvoumno pri tožniku zapisal, da gre za I. kategorijo invalidnosti, je pa iz njegovega odgovora to razvidno. Da bi se ta nejasnost odpravila je tožnik, po pridobitvi izvedenskega mnenja, predlagal neposredno izvedbo tega dokaza na obravnavi, kar pa sodišče ni storilo, niti se do tega ni opredelilo, izvedensko mnenje izvedenca psihiatra A.A. pa je napačno interpretiralo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, kot je opredeljena v 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni upoštevalo dokaznega predloga tožeče stranke, da se izvedenec psihiater zasliši in poda tako ustno izvedensko mnenje ter je tako prikrajšalo tožnika za izjavljanje v postopku.

Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano. Prav tako sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati tudi, če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani.

Tožnik v pritožbi uveljavlja, da se sodišče o dokaznem predlogu tožnika, da je potrebno zaslišati A.A., torej neposredno izvesti dokaz na glavni obravnavi, ni opredelilo, in je izvedensko mnenje interpretiralo napačno. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS je skupno stališče, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oz. očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 20. 5. 2013 izhaja, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa v zvezi z dokaznim predlogom, kakor ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2013 in sicer, da se dopolni izvedensko mnenje z zaslišanjem izvedenca A.A. na glavni obravnavi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 4) izhaja, da je sodišče ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj zaslišanje izvedenca psihiatra glede na že podano jasno pisno mnenje ni bilo potrebno.

Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so v neskladju s pisnim izvedenskim mnenjem psihiatra A.A., saj ta v izvidu in mnenju (na strani 7) pove, da je za bolj konkretne odgovore na vprašanja, ki so postavljena izvedencu potrebno zdravljenje in da na njih sedaj ni moč dati dokončnega odgovora. Sodišče tako ni dobilo odgovora na zastavljeno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oz. kakšna je stopnja invalidnosti pri tožniku. Jasen odgovor je bil le glede tega, da tožnik ni zmožen za delo psihiatričnega tehnika. Tako ni moč slediti ugotovitvam sodišča, da je že podano pisno mnenje zadosti jasno in da v posledici ni potrebno zaslišati izvedenca psihiatra. Posebej še ob dejstvu, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2013 izvedensko mnenje interpretiral tako, da je menil, da je izvedenec ugotovil, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. V kolikor pa bi bilo eventuelno mnenje razumeti drugače pa je predlagal, da se ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, da izvedenec pojasni morebiti nekoliko dvoumno podan odgovor oz. zaključek izvedenskega mnenja.

Ob navedenem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, da je bil dokazni predlog tožnika za zaslišanje izvedenca psihiatra nepotreben. V kolikor pa je sodišče štelo, da zdravljenje še ni končano, pa seveda ni podana situacija iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in v tem primeru tožniku še ne bi bilo mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bila s postopanjem prvostopenjskega sodišča tožniku kršena pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti nejasnosti glede izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra in izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem.

Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Izrek o pritožbenih stroških je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.