Jedro

Vložnikova navajanja o spremenjenih okoliščinah, ki narekujejo drugačno odločitev kot v času, ko je bil odrejen pripor, predstavljajo uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 07.02.2001 pripor, odrejen zoper obdolženega N.B. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšal, potem ko je bil s sklepom tega senata z dne 08.12.2000 pripor iz istih pripornih razlogov podaljšan po vloženi obtožbi. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obtoženega N.B. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo.

Zagovornik obtoženega N.B. je dne 08.03.2001 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zoper uvodoma navedeni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor nemudoma odpravi. Vložnik navaja, da priporna razloga nista več podana glede na spremenjene okoliščine, nastale po odreditvi pripora. Napada obstoj utemeljenega suma glede očitanih kaznivih dejanj, ko se sodišče opira na zagovor soobtoženega M.Ž., ki se postopku izmika in mu sodišče niti obtožbe še ni uspelo vročiti. Sicer pa je po mnenju vložnika sporen priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker temelji na domnevi glede bodočih kaznivih dejanj, čeprav še niso bila storjena. Sicer pa je sklicevanje sodišča na ponovitveno nevarnost v nasprotju z 20. členom Ustave RS kot tudi 27. členom te ustave, ko se na obtoženčevo krivdo sklepa za še ne storjena kazniva dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ta priporni razlog je v nasprotju s 3. odstavkom 15. člena ustave in predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ko z opredelitvijo "posebne okoliščine" dopušča arbitriranje pri odrejanju pripora, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Tako gre po vložniku za dvomljivo zakonsko določbo in je potrebno takšno pravno stanje odpraviti in v kazenskem postopku zagotoviti spoštovanje in dosledno uresničevanje načel pravne države in pravne varnosti državljanov. Po vložniku tudi ni podan priporni razlog begosumnosti, ki ga obrazlaga sodišče z dejstvom, da obtoženec nima v Sloveniji stalnega bivališča in je prijavljen samo začasno. Če bi hotel, bi obtoženec že prej pobegnil v tujino, pa tega ni storil, saj ima v L., kjer prebiva, svojo družino in ga nanjo vežejo interesi in stiki. Zadoščal bi morebitni hišni pripor, ko so zanj izpolnjeni vsi zakoniti pogoji.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. V času izdaje sklepa je bil obstoj obeh pripornih razlogov na strani obdolženega pravilno ugotovljen. Sodišči prve in druge stopnje sta obstoj pripornih razlogov pravilno obrazložili in kršitve, ki jih v zvezi s sklepom višjega sodišča navaja vložnik zahteve, niso podane. Glede na ugotovljene priporne razloge tudi ni bilo pogojev, da bi sodišče odredilo hišni pripor zoper obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti o spremenjenih okoliščinah, ki narekujejo drugačno odločitev kot v času, ko je bil odrejen pripor, predstavljajo uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. To velja tako za vložnikovo trditev, da ni podlage za podaljševanje pripora, ker ni utemeljenega suma za v obtožbi zatrjevan delež obtoženega N.B. pri očitanih kaznivih dejanjih, kakor tudi glede zmotnosti ugotovitve obstoja pripornega razloga begosumnosti. Z napadenim sklepom je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbena izvajanja, ki so enaka vsebini obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti, z ustreznimi in zadostnimi razlogi, ki so bili skladni s stanjem postopka v času pritožbenega odločanja. Tako o kaki kršitvi določb kazenskega postopka, ki jo vložnik sicer niti ne opredeljuje, ni mogoče govoriti.

Vložnikovi očitki o protiustavnosti določb ZKP o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti so neupoštevni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je napadeni sklep, ko ugotavlja obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, skladen tudi s 1. odstavkom 20. člena Ustave RS, ki ponovitveno nevarnost pri odrejanju pripora opredeljuje kot ukrep, ki je neogibno potreben za varnost ljudi. V tej smeri opredelitve ponovitvene nevarnosti v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP vsebujejo po oceni Vrhovnega sodišča zadostna jamstva, skladna z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ko je poseg vanjo v teku kazenskega postopka ustavno dopusten zaradi zagotovitve varnosti ljudi - tudi premoženjske, kot neogiben ukrep, ki naj osebi, ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, prepreči ponavljanje kaznivih dejanj, s katerim je ogrožena varnost drugih ljudi. Zaradi povedanega vložnik tudi v tej smeri s svojimi pomisleki zgolj načelne narave o ustavnosti določb o odrejanju oz.

podaljševanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona niti Ustave RS v napadenem sklepu, zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).