Jedro

Tožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja prijavljenega projekta tožeče stranke oziroma očitek diskriminacije ni z ničemer utemeljen. Tožeča stranka v tožbi ne navaja nobenih dejstev, ki bi opravičevala takšno domnevo. Iz tožbe in pripravljalne vloge ter iz predloženih upravnih spisov je glede projekta tožeče stranke v razmerju do drugih prijavljenih projektov in njihovega (ne)enakega obravnavanja razvidno le, da je bil projekt ocenjen z zadostnim številom točk, sredstva pa so bila dodeljena glede na njihovo skupno višino. Pri tem iz nobene konkretne okoliščine ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato v večji meri uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča. Vendar pa sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da se skupni seštevek doseženih točk, ki je naveden kot podlaga za sprejeto odločitev, ne ujema s številom točk, doseženih po posameznih kriterijih, kot se navaja v nadaljevanju obrazložitve. Obenem iz spisov sledi, da se število doseženih točk po posameznih kriterijih, ki je navedeno v obrazložitvi odločbe, tudi ne ujema s številom točk, ki je bilo posredovano tožeči stranki v obvestilu o odločitvi strokovno programske komisije in o katerem je imela možnost, da se izjavi. Razlogi za neujemanje iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov niso razvidni. Tega nasprotja oziroma nepravilnosti tudi pritožbeni organ ne popravi. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti del. št. 6120-20/3-6 z dne 15. 5. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je pristojni prvostopni organ (direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti) v postopku javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS (Etn 2012, v nadaljevanju Javni razpis) odločil, da se kulturni projekt tožeče stranke A. sprejme v sofinaciranje v višini 2 400,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka kot predlagatelj podala na Javni razpis vlogo za sofinanciranje projekta A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je vloga popolna in pravočasna in da predlagatelj izpolnjuje pogoje razpisa. Vlogo je nato v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ter v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada (v nadaljevanju Splošni pogoji) obravnavala strokovno programska komisija, ki je projektu dodelila 80,50 od možnih 100 točk in svojo oceno obrazložila. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka kot prijavitelj prepoznavna na področju delovanja manjšinskih etničnih skupnosti in da izkazuje ustrezen obseg produkcije zadnjih let; da sodeluje na nekaterih strokovno spremljanih srečanjih v Sloveniji, manjka pa ji referenc s strokovno spremljanih srečanj na državni ravni; da ima ustrezen osnovni obseg medijskih objav in status društva v javnem interesu; da je projekt primerno zastavljen in da predstavlja ustrezen doprinos k strokovnemu razvijanju dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti; ter da tožeča stranka s prijavljenim projektom uresničuje pretežni del ciljev, ki so pomembni za delovanje in za razvijanje kulturnih dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti. O tej oceni oziroma predlogu je imela tožeča stranka možnost, da se pisno izjavi, kar je tudi storila. Na podlagi predložene izjave in ponovne presoje vloge je bilo ugotovljeno, da je prvotno točkovanje projekta s strani strokovne komisije, po katerem so bili „Obseg in učinki realizacije projektov predlagatelja v preteklih letih“ ocenjeni z 18 točkami (od možnih 25), „Zasnova in izvedba predlaganega projekta“ z 51,25 točkami (od možnih 50) ter „Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom“ z 50,75 točkami (od možnih 25), pravilno. Glede na navedeno in dejstvo, da so se lahko (od skupno prispelih 297 vlog) v sofinanciranje predlagale tiste vloge, ki so na podlagi posebnih kriterijev razpisa prejele najmanj 60 točk, je pristojni organ Javnega sklada odločil tako, kot sledi iz izreka.

Pristojno ministrstvo kot drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ne navaja dejstev, ki bi lahko kakorkoli vplivale na točkovanje projekta. Strokovna komisija je točkovala reference tožeče stranke in njen položaj društva v javnem interesu po kriterijih razpisa. Pri tem je točkovala vse reference, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji vlogi, to je strokovno vodstvo, samostojno izvedeni projekti v zadnjih treh letih, pomembnejše medijske objave, reference strokovnega vodstva, s tem da tožeči stranki vsekakor manjkajo reference s strokovno spremljanih srečanj na regijski in državni ravni in za kar tudi ni prejela točk. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da obstaja utemeljen sum neenakopravnega obravnavanja njene vloge in s tem sum kršitve določb Zakona o prepovedi diskriminacije, nadalje določb 14., 15., 21., 22., 25., 24. in 63. člena Ustave ter določb I. in II. poglavja Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin. Poudarja, da je spoštovanje enakosti tudi pomembna vrednota Evropske unije, boj proti diskriminaciji pa eden njenih temeljnih ciljev, ki je opredeljen v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji in v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Iz Ustave in določb ZUP pa izhaja tudi zahteva po obrazloženosti odločitev državnih organov kot poseben izraz načela enakosti. Da bi izpodbijana odločba zadostila tem zahtevam, bi moralo biti iz njene obrazložitve razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri ocenjevanju ter razlogi za „takšno oceno invalidske komisije“(?). Tako pa se navedbe tožene stranke že šest let ponavljajo, zato tožeča stranka meni, da je komisija kot uspešne ocenila predvsem vloge svojih prijateljev in favoritov, medtem kot vloge tožeče stranke ni niti pogledala in zato ni mogoče govoriti o konkretni oceni. Tožeča stranka verjame, da je dostavila dovolj referenc o svojem delovanju, zlasti za zadnja tri leta, zato se sprašuje, zakaj jih je strokovna komisija spregledala. Pri tem opozarja na elektronski in tiskani medij A., ki ga urejajo publicisti, ki spoštujejo novinarski kodeks in veljavno zakonodajo in ki je med bralci zelo priljubljen, tako v Sloveniji kot v tujini. Kljub temu je bilo Kulturni zvezi C. za časopis Č. odobrenih 5 500, tožeči stranki pa (za omenjeni medij) 2 400 EUR. Razen tega tožničinemu književnemu združenju v šestletnem obdobju ni bila odobrena niti ena knjižna izdaja, čeprav v njej delujejo vrhunski publicisti in strokovnjaki. Zato tožeča stranka meni, da bi morala biti ocenjena bolje ter da je to razvidno iz celotne projektne dokumentacije. Poudarja še, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu, ter da kot takšna izkazuje pomembnejše dosežke pri svojem delovanju, kar pri odločanju ni bilo dovolj upoštevano. Zato se ji zdi sporen tudi kriterij iz Javnega razpisa, ki društvom iz tega naslova priznava (le) dve točki. Za sporno ravnanje organa prve stopnje tožeča stranka ne najde nobenega opravičila. Prav tako ne sprejema odločitve, ki jo vsebuje odločba druge stopnje, in za katero prav tako meni, da je nezakonita. Zaradi suma storitve kaznivih dejanj je zoper posamezne osebe že vložila kazenske ovadbe, medtem ko od sodišča pričakuje, da bo „sodna tehtnica pokazala svojo pravičnost“.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da je bil postopek Javnega poziva (pravilno: razpisa) izpeljan v skladu z zakonskimi in podzakonskimi prepisi. Vloge so bile obravnavane individualno ter izključno po razpisnih kriterijih in s strani strokovno programske komisije. Vsi kriteriji so bili vnaprej določeni in razpisani ter določena spodnja meja za sofinanciranje, za sofinanciranje pa predlagani projekti, ki so presegli mejo 60 točk. Očitek diskriminacije tožeča stranka zavrača in pojasnjuje, da manjšinske narodnosti niso obravnavane skupinsko, temveč se ocenjujejo posamezni projekti posameznega društva. Pri tem pa iz preglednice o dodelitvi sredstev (celo) izhaja, da je skupnost tožeče stranke v Sloveniji preko Etn 2012 prejela kar 39,92% vseh razpoložljivih sredstev, skupnost C., s katero se primerja tožeča stranka, pa 13,98%. Prav tako je skupnost C. skupaj za publikacije prejeli 6 650,00 EUR, skupnost tožeče stranke pa 11 700,00 EUR.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi (odgovoru na odgovor tožene stranke) vztraja pri tožbenih navedbah, glede odgovora tožene stranke pa meni, da je površen in ga kot takšnega zavrača. V odgovoru je navedla posamezna pravila razpisa, medtem ko konkretnega odgovora na tožbo ni dala. Tako ali drugače je videti, da je komisija pri ocenjevanju poskrbela za svoje prijatelje in favorite, ki iz leta v leto prejemajo finančna sredstva. Tožeča stranka se nasprotno v tožbi opira na dejstva ter opozarja, da dejstvo, da je bila večina njenih vlog zavrnjenih, ne more biti naključje, temveč ustaljena praksa, kot je to razvidno tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 1074/2010-18. Meni, da so njene vloge v celoti sledile razpisnim pogojem, da so bile dobro strokovno pripravljene in kot takšne finančno podkrepljene, kar vse je razvidno iz priložene strokovne ocene izvedenih projektov tožeče stranke, ki jo je dala komisija, sestavljena iz različnih vrhunskih strokovnjakov. Zato tožeča stranka pri svojih predlogih vztraja ter dodatno uveljavlja odškodnino v višini 20 000 ,00 EUR kot „materialno projektno škodo“, ki ji je nastala z izpodbijanimi odločitvami in povračilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja prijavljenega projekta tožeče stranke oziroma očitek diskriminacije ni z ničemer utemeljen in ga zato sodišče zavrača. Tožeča stranka namreč v tožbi, kljub drugačnim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, ki bi opravičevale takšno domnevo. Tako iz tožbe in pripravljalne vloge kot iz predloženih upravnih spisov je glede projekta tožeče stranke v razmerju do drugih prijavljenih projektov in njihovega (ne)enakega obravnavanja razvidno le, da je bil projekt ocenjen z zadostnim številom točk, sredstva pa dodeljena glede na njihovo skupno višino. Pri tem iz nobene konkretne okoliščine ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva „prijateljem oziroma favoritom“, kot se na več mestih zatrjuje v tožbi in v pripravljalni vlogi. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato v večji meri uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča. Prav tako ne zadošča okoliščina, da tožeči stranki pri posameznih (drugih) projektih sredstva že več let niso bila dodeljena, oziroma da se „toženkine navedbe že šest let ponavljajo“. Nasprotno od tistega, kar zatrjuje tožeča stranka, pa nenazadnje izhaja tudi iz podatkov o sofinanciranju posameznih manjšinskih narodnosti, ki jih je v odgovoru na tožbo posredovala tožena stranka in iz katerih, glede na odstotek (39,91) sredstev, dodeljenih skupnosti tožeče stranke preko Etn 2012, zatrjevana diskriminiranost tožeče stranke z ozirom na druge manjšinske narodnosti (najmanj) ni razvidna.

Sporna tako ostaja pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe ter v tem okviru zlasti število doseženih točk in njihova obrazložitev. V tem pogledu pa sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da se skupni seštevek doseženih točk (80,50), ki je naveden kot podlaga za sprejeto odločitev v obrazložitvi izpodbijane določbe, ne ujema s številom točk, doseženih po posameznih kriterijih, ki se navaja v nadaljevanju obrazložitve in ki naj bi bilo na podlagi izjave tožeče stranke predmet ponovne presoje. Obenem pa iz spisov sledi, da se število doseženih točk po posameznih kriterijih, ki je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tudi ne ujema s številom točk, ki je bilo posredovano tožeči stranki (v obvestilu o odločitvi strokovno programske komisije) in o katerem je imela možnost, da se izjavi. Razlogi za neujemanje iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov niso razvidni. Nasprotja oziroma nepravilnosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ne popravi pritožbeni organ s svojo odločbo. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka. Bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. Pristojni organ mora ponovno odločiti v roku 30 dni od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje oziroma na stališče sodišča, ki se tiče postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravni spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).