Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odsvojitve in obremenitve) ni uperjen zoper stranko postopka, t. j. v teku postopka umrlo toženko (postopek se nadaljuje, ker je imela pooblaščenko), ampak zoper njene dediče, ki v postopek še niso vstopili in torej niso stranka v postopku. Ker sodna odločba veže le pravdni stranki in njena pravnomočnost zajame (razen v primeru predpisanih izjem) le osebe, ki so v pravdi sodelovale (res iudicata ius facit inter partes), tožnik s predlogom za izdajo začasne ne more uspeti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe (primarni in podredni), vsebovan v vlogi z dne 7.10.2009, z a v r ž e. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožeča stranka predlaga, naj sodišče toženkinim dedičem prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin vl. št. 610 k.o. ..., enemu od dedičev pa prepove tudi odpovedati se dediščini po toženki.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vztraja pri v predlogu podanih trditvah, da obstajata v 1. in 3. točki drugega odstavka 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predpisani predpostavki za izdajo začasne odredbe. Pojasnjuje, da je predlog za začasno odredbo vložil zoper poimensko nedoločene dediče, ker zapuščinski postopek po pokojni toženki še ni uveden. Ocenjuje, da je tak predlog v trenutni situaciji, ko ni jasno, kateri od dedičev bo premoženje podedoval, utemeljen in edino mogoč. Meni, da imajo toženkini dediči možnost, da mu otežijo izterjavo njegove terjatve, njegov dolžnik A.P. pa je to že storil. V posledici napačne odločitve je napačno odločeno tudi o stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženka je umrla, zato se postopek zoper njo kot stranko v postopku lahko nadaljuje le zaradi določila 1. odstavka 205. čl. ZPP, ki za primer smrti stranke, ki ima pooblaščenca, ne predvideva prekinitve postopka. Dejstvo, da se postopek nadaljuje kljub toženkini smrti, pa še ne pomeni, da se bo tudi končal, ne da bi v pravdo vstopili toženkini dediči. Sodba se na pokojno toženko ne more glasiti; res pa je, da se v skrajnem primeru, ko dediči niso znani, lahko glasi na poimensko še nedoločene dediče. Vendar v obravnavi zadevi ne gre za tak primer. Pritožnik v predlogu sam navaja, da so toženkini dediči njeni trije sinovi, ki so hkrati tudi sinovi pok. A.P.; njihovi osebni podatki so razvidni iz zapuščinskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 361/2005. Ker zapuščinski postopek po toženki še ni začet, sodišče njenih dedičev še ni pozvalo, da vstopijo v pravdo in prevzamejo postopek. Nobene ovire pa ni, da tožnik posreduje podatke o toženkinih dedičih in sodišču poda predlog, da jih pozove, da prevzamejo postopek. Ni torej točna pritožbena navedba, da tožnik v obstoječi situaciji nima druge možnosti, kot da nastopa zoper neznane dediče. Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni uperjen zoper toženko, ki je stranka postopka, ampak zoper njene dediče, ki v postopek še niso vstopili in torej niso stranka v postopku. Ne toženi stranki, ampak tretjim osebam, ki v postopku ne sodelujejo, naj bi sodišče po tožnikovem predlogu prepovedalo določena ravnanja. Gre za predlog, ki ga je mogoče primerjati z dajatvenim zahtevkom, zato sodni sklep, ki bi ga vseboval, lahko učinkuje samo zoper stranke postopka. Sodna odločba velja in njena pravnomočnost zajame (razen v primeru izjem, ki so predpisane) namreč le osebe, ki so v pravdi sodelovale (res iudicata ius facit inter partes).

Začasne odredbe, ki bi obveznosti nalagala osebam, ki v postopku ne sodelujejo, torej ni mogoče izdati (319. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pritožniku je mogoče pritrditi le v tem, da je njegov predlog neutemeljeno zavrnjen. Ker je uperjen zoper neindividualizirane, zgolj s pravnim položajem označene osebe in ne zoper poimensko določene fizične osebe, je z uporabo analogije mogoče zaključiti, da o predlogu ni mogoče meritorno odločiti, ampak ga je treba zavreči (5. odstavek 81. čl. ZPP). Na osnovi 354. čl. ZPP je zato treba izpodbijani sklep razveljaviti in predlog zavreči. Ker je tožnikov uspeh s pritožbo minimalen, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).