Jedro

Ob ugotovitvi, da se je že v času podržavljenja na zemljišču, takrat označenem s parc. št. 1327/17, nahajalo gospodarsko poslopje s stanovanjskim prizidkom, ki sedaj še vedno obstaja v starih gabaritih, stanovanje v pritličju pa je predelano in obnovljeno, ovira za vračilo v naravi iz razloga, ker gre za novo stvar, ni podana. Del nepremičnine s parc. št. 1327/1 tako ni nova stvar, saj se ni spremenil po svojih bistvenih lastnostih, ni se bistveno spremenila njegova zunanjost, ni se spremenila njegova dejanska raba, je le nedvomno obnovljen in predelan, kar pa predstavlja temelj za uveljavitev zahtevka za povrnitev vlaganj po šestem odstavku 25. člena ZDen, o čemer bo moral prvostopenjski organ še odločiti z dopolnilno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da se za upravičenca A.A. (s tam navedenimi podatki) vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 635/1, vl. št. 1389, k.o. …, v obliki solastniškega deleža do 361/1000, kar predstavlja stanovanje v pritličju v izmeri 80,33 m2, gospodarsko poslopje, ki še obstaja v starih gabaritih, ter k obema nepremičninama pripadajoči del zemljišča, v 2. točki izreka določil zavezanca za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi - tožnika in skrbnika za poseben primer, v 3. točki izreka določil odškodnino za del podržavljenega premoženja parc. št. 1327/17, sedaj 635/1, k.o. …, ki predstavlja podstrešje objekta …, kjer je danes stanovanje D.D., za porušen stanovanjski prizidek in za del zemljišča v izmeri 1058 m2 v višini višini 115.344,84 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., v 4. točki izreka določil zavezanca za izročitev obveznic, v 5. točki izreka odločil, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini za upravičenca, ki jo izvede Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga, po uradni dolžnosti, ter v 6. točki izreka še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je prvostopni organ v zvezi z odločitvijo o vračilu nepremičnin v naravi navedel, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno pok. upravičencu na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, navedenega v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Podržavljena nepremičnina s parc. št. 1327/17 danes predstavlja parc. št. 635/1 – stavba v izmeri 434 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 92 m2 in dvorišče v izmeri 1181 m2, vl. št. 1389, k.o. …, kot imetnik lastninske pravice pa je vpisan tožnik. Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta organu predložila sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, II P 1683/2002 z dne 15. 5. 2003, iz katere je razvidno, da je kupoprodajna pogodba št. S 165/92 z dne 19. 2. 1992, sklenjena med prodajalcem - tožnikom in kupcem B.B. za trisobno stanovanje v izmeri 80,33 m2 v pritličju zgradbe na naslovu …, nična, enako tudi v sodbi, II P 811/2009 z dne 8. 6. 2010, s sodbo istega sodišča, II P 348/96 z dne 10. 12. 2002, pa je bil zahtevek, ki se nanaša na ničnost kupoprodajne pogodbe št. S 117/92, sklenjene med prodajalcem - tožnikom in kupcem C.C. in D.D. v zvezi s stanovanjem v izmeri 72,95 m2 v hiši v …, zavrnjen. Tožnik je ves čas postopka nasprotoval vrnitvi nacionaliziranega premoženja v naravi, ker gre po njegovem mnenju za novo stvar. V zadevi je bil opravljen tudi ogled na kraju samem 21. 9. 2005, kjer je tožnik vztrajal pri svojem ugovoru, saj je bil prizidek z garažnimi boksi zgrajen po zaplembi zemljišča, samostojno stoječa šupa pa je bila predelana v stanovanjsko stavbo, prej pa se je, kot izhaja iz zaplembenega zapisnika, v stavbi nahajalo le zasilno stanovanje za čuvaja, sedaj pa gre za dve trisobni stanovanji, vlagatelja pa sta prerekala trditve tožnika, ker gre za objekt, ki je v tlorisnih in višinskih gabaritih popolnoma isti, morebitna vlaganja pa so lahko le predmet zahteve za povrnitev vlaganj. Organ je za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja postavil izvedenca gradbene stroke E.E., ki je izdelal poročilo, natančno povzeto v odločbi, in ki ga je organ posredoval strankam v postopku. V postopku je bilo nato tudi izdelano poročilo po 65. členu ZDen, tožnik pa je nanj podal vsebinsko enake pripombe, kot že tekom postopka, med drugim tudi, da ni jasno, kaj bo z vlaganji tožnika v stanovanjsko, kot tudi v gospodarski del celotne stavbe. Organ jih ni upošteval kot utemeljenih, ocenil pa je, da je možno podržavljeno zemljišče vrniti v solastnini glede na to, da je k obstoječemu objektu težko določiti gradbeno parcelo.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-26/2006-13 z dne 1. 8. 2011, zavrnil pritožbo vlagateljev in tožnika (1. in 2. točka izreka), ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe in v 3. točki izreka prvostopne odločbe odpravil del besedila, ki se glasi: '' in za del zemljišča v izmeri 1058 m2'', medtem ko se znesek ''115.344,84 DEM'' odpravi in nadomesti z zneskom ''44.480,00 DEM'' (3. točka izreka), v delu ki se nanaša na zahtevek za odškodnino za podržavljeno zemljišče (po izpodbijani odločbi v izmeri 1058 m2) zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (4. točka izreka) in zavrnil zahtevek vlagateljev za povrnitev pritožbenih stroškov (5. točka izreka). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika je navedel, da se ne strinja, da bi zaradi izvedenih dozidav, prezidav in preureditev podržavljenih nepremičnin bilo treba šteti, da je v stvarnopravnem smislu na parc. št. 635/1 nastala nova stvar, ki jo je treba obravnavati enovito in ki zaradi tega posledično ne more biti predmet (niti delne) vrnitve v naravi. Res se je stanje od časa podržavljenja do denacionalizacije možno spremenilo, vendar to še ne pomeni, da ne gre več za isto stvar. Dejstvo je, da se je v času podržavljenja na zemljišču nahajalo skladišče s provizoričnim stanovanjem in da se je na dvorišču nahajal še ločen lesen provizorij, v času vračanja pa se v stavbi nahaja dvoje stanovanj in več garaž z dodatnim prizidkom za garaže ter preurejenim lesenim objektom na dvorišču. Toda predmet vračanja v naravi je zgolj stanovanje v pritličju stavbe v izmeri 80,33 m2 in gospodarsko poslopje, ki še obstaja v starih gabaritih, skupaj s pripadajočim zemljiščem. Naknadno postavljen prizidek in ločen lesen objekt nista predmet vračanja. Nepremičnine, ki so predmet vračanja, niti funkcionalno, niti gradbeno-tehnično ne predstavljajo takšne povezave z objekti, ki niso predmet vračanja, da bi jih bilo treba obravnavati kot enotno neločljivo celoto. Po drugi strani pa samo notranje preurejanje in predelovanje in tudi deloma spremenjen namen ne dajejo zaključka, da gre za novo stvar. Upravičencu je bil podržavljen gradbeni objekt, ki je ob zaplembi stal na predmetnem zemljišču, ta objekt pa je bil po podržavljenju na podlagi upravnih dovoljenj preurejen in deloma povečan, saj se je povečala njegova kvadratura in spremenila notranja struktura, vendar je v današnjem stanju še vedno mogoče prepoznati zaplenjen objekt, tako da ni mogoče govoriti o novi stvari, ki bi izgubila vso identiteto prejšnje stvari oziroma ki bi izgubila kontinuiteto s prejšnjo stvarjo, ampak gre za izboljšano in povečano prvotno stvar, torej objekt, ki je bil z investicijami bistveno izboljšan in katerega vrednost se je znatno povečala. Vse to pa pomeni, da je treba te navedbe tožnika obravnavati v okviru zahtevka za povračilo vlaganj. O tem pa prvostopni organ še ni odločil, vendar pa lahko o tem organ odloči z dopolnilno odločbo (šesti odstavek 25. člena ZDen). Nedoločitev funkcionalnega zemljišča pa tudi glede na to, da sta vrnjeni nepremičnini del celotne stavbe, ki ji pripada funkcionalno zemljišče, in ob dejstvu, da se ustrezen del zemljišča ne vrača v izmeri in legi, ne pomeni take kršitve, ki bi zahtevala poseg v izrek odločbe. Iz odločbe pa je tudi razvidno, da je organ solastniški delež določil glede na vrednost posameznih delov te nepremičnine in je njegov izračun pravilen.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in vsebino odločitev upravnih organov, v nadaljevanju pa še navedel, da je postopek pokazal, da gre za zazidano stavbno zemljišče, saj je provizorij v izmeri 92 m2 tožnik spremenil v stanovanje, gospodarsko poslopje s prizidkom za zasilna stanovanja, ki je bilo predmet zaplembe leta 1946, pa s preureditvijo tega poslopja v objekt, v katerem se sedaj nahaja dvoje komfortnih stanovanj ter dozidavo sedmih garaž, tako gradbeno spremenil, da gre zaradi nespornih gradbenih sprememb in posledično tudi sprememb namembnosti za popolnoma drug objekt oziroma novo stvar. Tako je zaključila tudi toženka – da je gradbeni objekt na podlagi upravnih dovoljenj preurejen in deloma povečan, ker pa je kljub temu še vedno možno prepoznati prvotni zaplenjeni objekt, meni, da ne gre za novo stvar. Nedvomno so z investicijami izboljšan objekt in povečana vrednost v stvarnopravnem smislu tako preoblikovan objekt, da ga je šteti za novo stvar. Tudi ogled je nedvomno pokazal, da garaže, ki jih je zgradil tožnik, predstavljajo trikrat večjo površino kot stanovanjski del objekta, v katerem se nahaja dvoje trosobnih stanovanj in je težko oziroma nemogoče določiti ločena funkcionalna zemljišča, kar velja tudi za stanovanje v predelanem provizoriju. Tudi dostop z vozilom do stanovanjskega dela objekta, kot tudi v stanovanje predelanem provizoriju je možen samo skozi vhod, ki s ceste vodi do dvorišča pred garažami. Pretežni del parcele namreč predstavlja dvorišče pred garažnimi boksi, ki so večji od običajnih, grajeni za tovorna vozila. Če bi toženka to upoštevala, bi morala priti do povsem drugih zaključkov. Tako je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in odločitev nepravilna, saj je treba parc. št. 635/1 obravnavati kot celoto in v pretežni meri namenjeno dostopu do garaž, torej kot funkcionalni del zemljišča garaž. Iz odločbe tudi ni jasno, kaj šele določljivo, kaj sploh bo moral zavezanec vrniti v naravi, prav tako ni jasno in je neobrazloženo s strani odločbe, kako in na kakšen način je določen solastniški delež. Odločba nima razlogov in se sploh ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno kršitev pravil postopka. Nerazumljiv je tudi izrek v delu, ko se vzpostavi lastninska pravica na stanovanju v pritličju v izmeri 80,33 m2, ko pa se ve, da je na zemljišču, ki se vrača, več stanovanj, prav tako ni mogoče slediti izreku, da naj bi se vrnilo pripadajoči del zemljišča. Če je imela toženka v mislih stanovanje, temu ne pripada zemljišče in bi to lahko bilo le pripadajoči del zemljišča k stavbi. Prekoračila pa je tudi svoja pooblastila, saj se za določitev, kaj v naravi predstavlja idealni delež, uporabljajo pravila drugega postopka in o tem odloča drug organ. Ker gre za stanovanje – etažni del – mu kot samostojni enoti ne pripada zemljišče. Odločitev pa je pomanjkljiva tudi zato, ker ne odloči o nespornih vlaganjih tožnika in njegovih pravnih prednikov v nepremičnino. Tožnik je aktivno sodeloval v postopku in je bila z njegove strani vložena listinska dokumentacija o opravljenih vlaganjih in njihovem obsegu, ki je ni nihče prerekal in iz katere je razvidno, da so bili garažni boksi zgrajeni po podržavljenju, prej je to bila le odprta drvarnica. Stanovanja, kjer sedaj stanuje D.D., v času podržavljenja sploh še ni bilo in je bil objekt nadgrajen. Tožnik je za to predložil poročilo o vlaganjih tožnika z dne 16. 12. 2006. Tožnik je v pripombah na poročilo tudi predlagal in zahteval, da toženka odloči o vlaganjih tožnika in kdo naj jih povrne. Zaradi rešitve spornih vprašanj je tudi zahteval, da organ razpiše ustno obravnavo. Posledično je bila zato tudi sprejeta preuranjena odločitev. Glede na navedeno je tožnik zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. je v odgovoru na tožbo navedla, da je toženka pravilno odločila, da stanovanje v pritličju stavbe in gospodarsko poslopje nista novi stvari v smislu, ki bi narekoval drugačno odločitev. Upravičencu je bil podržavljen objekt, ki je bil po podržavljenju preurejen, zato je pravilna odločitev organa, da zgolj zaradi notranje preureditve in spremembe namembnosti objekta, ki obstaja v istih gabaritih, ni mogoče govoriti o novem objektu oziroma o novi stvari. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom F.F. in G.G. sta v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik v tožbi ponavlja le svoje navedbe, s katerimi ni uspel že v upravnem postopku. Tožnikove navedbe so tudi protispisne, saj je bilo celo v sodnem postopku, na katerega se tožnik sklicuje (zadeva II P 3208/2007 – Okrajno sodišče v Ljubljani, zadeva … proti …), pravnomočno ugotovljeno, da pri sporni nepremičnini, zaradi zatrjevanih vlaganj tožnika, ne gre na novo stvar, saj je na zemljišču že v času nacionalizacije stal objekt s stanovanjem v pritličju, kar je razvidno iz zapisnika o zaplembi premoženja, ter da tožnik ni dokazal, da naj bi iz obstoječega objekta (stanovanje) nastal nov objekt (stanovanje). Z vlaganji bi lahko nastal nov objekt le, če starega objekta ne bi bilo več ali pa da na predmetni parceli sedaj stojita dva objekta: stari in novi (oziroma se na istem mestu nahajata sedaj dve stanovanji). Objekt je obstajal že v času podržavljenja, že takrat je bil namenjen stanovanjski rabi in je stanovanje v pritličju tega objekta obstajalo že v času zaplembe. To je razvidno tudi iz pravdnega spisa, kjer je bil izveden obsežni dokazni postopek, vključno z listinami. Predlagala sta zavrnitev tožbe in povrnitev njunih stroškov postopka s strani tožnika.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vračilo v naravi v obliki vzpostavitve lastninske pravice na pok. denacionalizacijskega upravičenca A.A. do 361/1000 na parc. št. 635/1, vl. št. 1389, k.o. …, kar predstavlja stanovanje v pritličju v izmeri 80,33 m2 ter gospodarsko poslopje, ki še obstaja v starih gabaritih, s pripadajočim delom zemljišča. Sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna, zaradi česar v celoti sledi razlogom izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Ob ugotovitvi (ki jo potrjujejo tudi podatki spisa), da se je že v času podržavljenja na zemljišču, takrat označenem s parc. št. 1327/17, vl. št. 1389, k.o. Vič, nahajalo gospodarsko poslopje s stanovanjskim prizidkom (oziroma zasilnim stanovanjem v izmeri 60 m2), ki sedaj še vedno obstaja v starih gabaritih (in v katerem se sedaj nahajata dve garaži), stanovanje v pritličju (stanovalcev …) pa je predelano in obnovljeno ter obsega 80,33 m2, ovira za vračilo v naravi iz razloga, ker gre za novo stvar, ni podana. Tožnik ugovarja, da je to sedaj zazidano stavbno zemljišče, da je bil provizorij iz časa podržavljenja spremenjen v stanovanje, gospodarsko poslopje s prizidkom pa v objekt z dvema komfortnima stanovanjema in 7 garaž, vendar pa ne provizorij, ne stanovanje … v mansardi, kakor tudi ne dograjene garaže, ki se nahajajo izven starih gabaritov gospodarskega poslopja, niso bile vrnjene v naravi. Del nepremičnine s parc. št. 1327/1, sedaj označeni s parc. št. 635/1, tako tudi po oceni sodišča ni nova stvar, saj se ni spremenil po svojih bistvenih lastnostih, ni se bistveno spremenila njegova zunanjost, ni se spremenila njegova dejanska raba, je le nedvomno obnovljen in predelan, kar pa predstavlja temelj za uveljavitev zahtevka tožnika za povrnitev vlaganj po šestem odstavku 25. člena ZDen, o čemer bo moral prvostopni organ (kar mu je naložil tudi drugostopni organ) še odločiti z dopolnilno odločbo (in pred njeno izdajo tudi razpisati ustno obravnavo – če bo to potrebno glede na 149. člen ZUP/86). Zatrjevane velike investicije pa tudi same po sebi ne pomenijo, da ta del podržavljene nepremičnine predstavlja sedaj novo stvar (tako tudi komentar ZDen, str. 224, Gospodarski vestnik 2000). Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da bo določitev funkcionalnega zemljišča nemožna glede na stanje nepremičnine (tožnik namreč zatrjuje, da pretežni del parcele predstavlja dvorišče pred garažnimi boksi), saj se bo funkcionalno zemljišče (oziroma gradbena parcela) k stavbi določilo izven tega postopka in glede na solastninske deleže lastnikov nepremičnine, enako pa se bo lahko reševalo tudi vprašanje dostopa do vrnjenih delov nepremičnine. Iz enakega razloga te nepremičnine zato tudi ni treba obravnavati zgolj kot celote.

Tožnikov ugovor o nedoločljivem izreku oziroma nejasnosti odločbe tudi ne vzdrži sodne presoje. Že iz izreka odločbe oziroma natančneje iz 1. točke izreka odločbe je jasno določen predmet vračila v naravi v obliki vzpostavitve lastninske pravice v solastniškem deležu do 361/1000 na parc. št. 635/1, s konkretnim opisom, kaj ta delež v naravi predstavlja, med drugim tudi stanovanje v pritličju v izmeri 80,33 m2. Ker se drugo stanovanje (stanovanje stanovalcev/lastnikov …) nahaja v mansardi objekta in ni predmet vračanja (temveč je zanj določena odškodnina, kar izhaja iz 3. točke izreka odločbe), je jasno, katero stanovanje (stanovanje stanovalcev …) se vrača v naravi. Iz obrazložitve odločbe tudi jasno izhaja, na kakšen način je organ zgoraj navedeni delež določil in sicer z izračunom deležev na podlagi vrednosti nepremičnine, kar je natančno pojasnjeno v razlogih odločbe. Sodišče tako tudi ne more sprejeti očitka o nezadostnih razlogih v obrazložitvi odločbe in posledično kršitvi pravil postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku strank z interesom … je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.