Jedro

Pri pretvorbi dinarskih zneskov iz obdobja 1986 do 1989 v tolarske, je treba uporabiti menjalno razmerje 10.000 Din = 1 KDin = 1 SIT.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: " Prvotožena stranka S.D. je dolžna tožniku J. S. plačati 51.020,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi: - za leto 1986 od mesečnih zneskov 3,08 SIT od prvega dne v tekočem mesecu dalje do plačila; - za leto 1987 od mesečnih zneskov 10,46 SIT od prvega v tekočem mesecu dalje do plačila; - za leto 1988 od mesečnih zneskov 22,04 SIT od prvega dne v tekočem mesecu dalje do plačila; - za leto 1989 od mesečnih zneskov 348,90 SIT od prvega dne v tekočem mesecu dalje do plačila; - za leto 1990 od mesečnih zneskov 1.611,00 SIT od prvega dne v tekočem mesecu dalje do plačila; - za leto 1991 od mesečnih zneskov 2.256,4 SIT od prvega dne v tekočem mesecu dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 33.675,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Tožnik je dolžan povrniti prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 16.765,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika zoper prvotoženo stranko, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pa je zavrnilo njegov zahtevek zoper drugotoženo stranko. Pri tem je odločilo, da je dolžna prvotožena stranka iz naslova nadomestila plače zaradi dela na drugem delovnem mestu tožniku plačati 92.525,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dolgovanih mesečnih zneskov od vsakega prvega dne v tekočem mesecu dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 184.272,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se v delu, ki se nanaša na prisojeno glavnico, dolgovane mesečne zneske v letih 1986 do vključno 1989 ter posledično zoper stroške iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določila Zakona o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ, št. 83/89) in zneske v starih dinarjih nepravilno denominiralo tako, da jih je namesto s količnikom 10.000 delilo s količnikom 1.000. Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju v izvedeniškem mnenju izračunanih prikrajšanj tožnika pri plači v obdobju od leta 1986 do vključno 1989 (na l. št. 54) pri pretvorbi teh zneskov iz dinarjev v tolarje napačno uporabilo količnik 1.000. Zakon o spremembi vrednosti dinarja je namreč določil, da je novi konvertibilni dinar vreden 10.000 sedanjih dinarjev (1. čl.), menjalno razmerje med novimi dinarji in tolarji pa je bilo bilo določeno v razmerju 1:1 (5. čl. v zvezi s 1. in 2. čl. Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 17/91). Glede na navedeno je treba ob pretvorbi dinarskih zneskov v tolarske uporabiti količnik 10.000, kar pa pomeni, da znašajo prikrajšanja tožnika v obdobju od 1986 do vključno 1989 4.611,60 SIT in ne 46.116,40 SIT, kot je to napačno izračunalo sodišče prve stopnje, skupna prikrajšanja v celotnem vtoževanem obdobju pa 51.020,80 SIT in ne 92.525,20 SIT. Ustrezno nižji so tudi dolgovani mesečni zneski, od katerih tečejo zakonite zamudne obresti, in sicer: namesto zneska 30,81 SIT je pravilno uporabiti znesek 3,08 SIT, namesto zneska 104,66 SIT znesek 10,46 SIT, namesto zneska 220,36 SIT znesek 22,04 SIT in namesto zneska 3.489,72 SIT znesek 348,90 SIT. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, ni pa pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 385. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Pri tem je zaradi večje preglednosti na novo izoblikovalo celotno 1. točko izreka, čeprav 5. in 6. alinea te točke izreka nista bili izpodbijani.

Pritožbeno sodišče je ob spremembi prvostopenjske sodbe odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Pri tem je ob upoštevanju približno polovičnega uspeha tožnika in prvotožene stranke v sporu odločilo, da krijeta vsak sam svoje stroške prvostopenjskega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Ne glede na navedeno pa je dolžna prvotožena stranka tožniku v celoti poravnati stroške za izvedbo dokaza z izvedencem v višini 33.675,00 SIT (na l. št. 57), saj zaradi delne zavrnitve tožnikovega zahtevka niso nastali posebni stroški (1. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 - 20/98). Tožnik pa je dolžan povrniti prvotoženi stranki, ki je s pritožbo uspela, njene pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbene stroške prvotožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št.7/95 - 57/2000) in prvotoženi stranki priznalo: 125 točk za pritožbo, 155,00 SIT za poštnino in glede na postavljen zahtevek 5.400,00 SIT za takso za pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 90,00 SIT je tako prvotožena upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 16.765,00 SIT.