Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ki presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma izpodbija z lastno dokazno oceno, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 776/2009 z dne 4.6.2009, zoper osumljenega S.P. po prvem odstavku 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena istega zakona. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Ks 1028/2009 z dne 7.6.2009, zagovornikovo pritožbo zavrnil. 2. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V nadaljevanju zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitana mu kazniva dejanja, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da bi odreditev katerega izmed milejših ukrepov imel popolnoma enake učinke kot pripor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora kot neutemeljen zavrne oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču obstaja utemeljen sum, da je osumljenec storil očitana mu kazniva dejanja, zahteva pa je vložena iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Po prvem odstavku 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je podan eden od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke iste določbe.

7. V obravnavanem primeru so bili za odreditev pripora izpolnjeni vsi pogoji, določeni v zakonu (prvi odstavek 200. člena in prvi odstavek 201. člena ZKP). Utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivi dejanji zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 izhaja iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice, ki jim je pritrdil tudi senat sodišča v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo zagovornika zoper odreditev pripora. Vložnik presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma, ki temelji predvsem na zapisnikih o sprejemu ustnih ovadb oškodovank, uradnem zaznamku o ugotovljenih okoliščinah kaznivega dejanja, zapisniku o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, zapisniku o preiskavi prostorov, potrdilu o zasegu predmetov in navedbah osumljenca, izpodbija s svojo oceno zbranega dokaznega gradiva. Osumljenčev zagovornik tako z obsežnimi navedbami, da so izmišljene in neverodostojne izjave oškodovank, da je bil osumljenec sam izkoriščen, ker ni dobil plačila za poslovne prostore ter da veliko število zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic ne izkazuje utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

8. Priporni razlog iz prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot subjektivne narave, v katerih mora biti glede na stališče sodne prakse podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

9. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sklep o odreditvi pripora utemeljuje z okoliščino, da je osumljenec kazniva dejanja na škodo B.B. izvrševal kar tri leta, na škodo E.M. pa dva meseca, da je šlo pri tem za utečeno in dobro organizirano dejavnost s pridobljenimi strankami, ki se je opravljala v njegovem, ustrezno prilagojenem (predeljenem) poslovnem prostoru, s katero si je osumljenec, ki je brez zaposlitve pridobival sredstva za preživljanje in na takšen način izkoriščal dekleta, ki so bila v stiski. Vrhovno sodišče pritrjuje navedenim razlogom in razumnemu zaključku preiskovalne sodnice, da je pri osumljencu podana ponovitvena nevarnost. Mnenje, da ugotovljeni priporni razlog ni podan, vložnik utemeljuje z navedbami, da osumljenec svojih poslovnih prostorov za dejavnost prostitucije ne oddaja več, da je nepravilno sklepanje preiskovalne sodnice, da si je osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival sredstva za preživetje in da število zaseženih telefonov kaže na obstoj nevarnosti, da bo z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. S takšnimi navedbami osumljenčev zagovornik utemeljuje svojo oceno pomena in moči dokazov, na katere izpodbijani sklep opira svojo presojo ter s tem uveljavlja po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da bi bilo mogoče preprečitev nadaljevanja kaznivih dejanj doseči z drugimi ukrepi, ki jih predvideva ZKP, pri čemer izpostavlja predvsem prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi oziroma v skrajnem primeru hišni pripor. S tem vložnik nakazuje na kršitev določbe drugega odstavka 192. člena ZKP, ker po njegovem mnenju odrejeni ukrep pripora ni najmilejši ukrep s katerim bi se lahko dosegla odprava ponovitvene nevarnosti. Tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot senata, ki je zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika utemeljita, da je bila v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Pri tem je preiskovalna sodnica razumno poudarila, da je odreditev pripora v obravnavanem primeru nujna ne le za varnost deklet, ki so pri osumljencu bivale, temveč tudi za varnost njihovih strank. Sklepa o neogibnosti pripora za varnost ljudi ne more spremeniti niti navedba zahteve, da osumljenec ni povratnik.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, poleg tega pa je zahteva skoraj v celoti vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).