Jedro

Navedb o začasnih omejitvah življenjskih aktivnosti v času zdravljenja tožnica ni podala v trditveni podlagi, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri določitvi denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in prestanih neugodnosti.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 9.115,49 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: od 8.971,35 EUR od 17. 12. 2008 do plačila, od 60,46 EUR od 2. 12. 2010 do plačila in od 83,68 EUR od 26. 3. 2010 do plačila, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.701,31 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila. Zavrnilo pa je presežni tožbeni zahtevek tožeče stranke za nadaljnjih 4.493,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2008 dalje in presežni obrestni zahtevek za plačilo obresti od pravdnih stroškov od dneva izdaje sodbe do izteka paricijskega roka.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delu glede zavrnjenega zahtevka in glede odločitve o stroških postopka. V pritožbi je navajala, da ji je sodišče za vso ugotovljeno nepremoženjsko škodo prisodilo prenizko odškodnino, prisoditi bi ji moralo celoten zahtevani znesek. Glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti je navajala, da je pri ugotovljenem obsegu te škode potrebno izpostaviti dejstvo, da je bila tožnica v času bolnišničnega zdravljenja prikovana na posteljo in povsem odvisna od tuje pomoči in tudi po prihodu domov je en mesec samo ležala, šele nato se je počasi postavila na noge ter da so bile fizioterapije precej bolj boleče in neugodne, kot je sama pričakovala. Tudi iz naslova pretrpljenega strahu bi ji sodišče moralo priznati celotno zahtevano odškodnino, saj je bil strah še posebej intenziven (smrtni strah) v bolnišnici, kjer je slišala hčerkin glas in je bil takrat govor o tem, da je vprašanje, če bo zaradi teže poškodb sploh preživela. V nadaljevanju je bila zaskrbljena za izid zdravljenja, še danes pa ima izrazit strah pri vožnji v primerih, ko je cesta mokra, tako kot je to bilo ob nastanku obravnavane nezgode. Zagotovo je ob nastanku nezgode utrpela intenziven primarni strah, saj jo je vozilo zbilo in je obležala pod zaščitno ograjo na nasprotnem voznem pasu. Dalje je navajala, da ima dve brazgotini, zaradi katerih duševno trpi. Prva je v predelu desne ključnice in je dobro vidna iz večje oddaljenosti, predvsem takrat, ko ima tožnica na sebi oblačila z naramnicami ali z večjim V izrezom. Druga brazgotina je na bradi, kjer je bila tožnica šivana in v primeru mrzlega vremena spremeni barvo ter je dobro vidna. Tožnici je neugodno, če jo ljudje sprašujejo “od česa ima to” in mora o tem pripovedovati, po njenem mnenju bi ji moralo prvostopno sodišče iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti priznati zahtevano odškodnino. Tudi za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče tožnici priznalo prenizek znesek glede na vse ugotovljene težave. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica bila, je in bo tudi v prihodnje precej ovirana v svojih življenjskih aktivnostih, zaradi česar duševno trpi. V času zdravljenja je bila bistveno zmanjšano sposobna za opravljanje osebne higiene, za opravljanje najenostavnejših domačih opravil in sled tega odvisna od pomoči najbližjih. Bila je socialno izolirana, saj ni mogla v službo in ne v družbo. Še danes trpi in bo tudi v bodoče trpela duševne bolečine, saj bo zaradi vseh opisanih težav prikrajšana za določene športne aktivnosti, v svojem delovnem in družbenem okolju pa bo morala za doseganje povprečnih rezultatov vlagati precej večje napore kot pred nastankom škodnega dogodka. Sama je izpovedala, da je njena družina precej športno usmerjena in da je pred nezgodo redno kolesarila, igrala tenis, odbojko, badminton …, vsega našteta pa od nezgode dalje ne more početi, zaradi česar kot dinamična ženska “v najlepših letih” duševno trpi, sodišče bi ji moralo priznati celoten zahtevani znesek. Prvostopno sodišče tožnici tudi ni priznalo 250,00 EUR materialne škode, ki predstavlja strošek za prevleko tretjega zoba, očitno se je oprlo na mnenje izvedenca. Ta je v mnenju bežno omenil, da prevleke dodatnega (torej tretjega zoba) ne bi bilo pripisati poškodbi, vendar je v nadaljevanju pojasnil, da se sam ne čuti kompetentnega podajati mnenja o reparacijah drugih zob. Pritožnica meni, da je takšna odločitev sodišča napačna, sama je na glavni obravnavi pojasnila, da je bila po nezgodi potrebna sanacija treh zob, saj je bila poleg obeh enic odbita in počena tudi ena od dvojk, zaradi česar je dr. J. izdelal porcelansko prevleko omenjenih treh zob. Sodišče bi ji moralo priznati še nadaljnjih 250,00 EUR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so se v postopku opravili trije naroki za glavno obravnavo, sodišče pa je priznalo nagrado samo za en narok in s tem se tožnica ne more strinjati. Besedilo tarifne številke 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) izrecno določa “nagrado za narok”, iz česar je logično razbrati, da gre za nagrado za vsak posamezen narok, saj je beseda narok zapisana v ednini. Če bi bil namen zakonodajalca takšen, kot to trdi sodišče prve stopnje, bi zakonodajalec moral zapisati, da gre za nagrado za naroke ali eventuelno za nagrado za obravnavanje. Po trdnem prepričanju tožnice bi ji sodišče moralo priznati nagrado za tri naroke, za prvega in drugega po 349,20 EUR, za tretji narok pa glede na zvišanje zahtevka 440,40 EUR. Stališče, kot ga zagovarja tožnica, je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da znaša tožničin celoten pravdni uspeh le 67 %. Moralo bi upoštevati vse relevantne okoliščine, predvsem pa to, da je tožbenih zahtevek prvotno znašal 8.464,35 EUR in je pretežni del postopka (od vložitve tožbe do 13. 9. 2010) tekel v zvezi s tem zahtevkom, v tem obdobju sta bila opravljena tudi dva naroka za glavno obravnavo, šele po pridobitvi izvedenskega mnenja je tožnica svoj zahtevek zvišala na 13.608,49 EUR in je bil po zvišanju zahtevka opravljen zgolj en narok za glavno obravnavo, na katerem je sodišče postopek zaključilo. Glede na prisojeni znesek v sodbi sodišča prve stopnje, to pomeni, da je tožnica glede na prvotno postavljen zahtevek uspela z več kot 100 % in je bilo zvišanje zahtevka vsaj delno utemeljeno. Tako bi ji moralo sodišče za vsa opravila do 13. 9. 2010 priznati stroške v 100 %, le za tretji narok pa bi upoštevalo 67 % uspeh. Tudi stroške za takse za postopek in stroške za izdelavo izvedenskega mnenja bi ji sodišče moralo priznati v celoti ob dejstvu, da je s prvotno postavljenim zahtevkom uspela preko 100 %. Skupaj bi ji moralo priznati 3.356,21 EUR stroškov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu spremeni tako, da tožnici prizna skupno odškodnino z nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 13.608,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji prizna tudi vse priglašene predpravdne in pravdne stroške vključno s pritožbenimi stroški. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je prisojena odškodnina za vso ugotovljeno nepremoženjsko škodo povsem primerna oziroma celo več kot primerna. Pritožbena navajanja v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za premoženjsko škodo glede sanacije tretjega zoba pa so neutemeljene iz razloga, ker tožnica te škode ni dokazala, prav tako pa je pritožba neutemeljena glede odločitve o stroških postopka, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tarifno številko 3102 ZOdvT glede priznanja nagrade za narok. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu tožničine škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Glede na ugotovljen obseg te škode pa je po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 9.000,00 EUR pravično denarno zadoščenje. Pritožba ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času bolnišničnega zdravljenja pet dni povsem odvisna od drugih, nato pa še dvanajst dni pretežno odvisna od drugih, neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje pri vrednotenju te škode moralo upoštevati dejstvo, da je bila ves čas zdravljenja v bolnišnici v celoti odvisna od tuje pomoči in da je po prihodu domov en mesec samo ležala. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo tako, kot jih predstavlja v pritožbi tožnica, tožnica pa takih dejstev tudi ni navedla v svoji trditveni podlagi, temveč je o teh dejstvih izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka. Dejstva, ki izhajajo iz izpovedbe, pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage, v okviru katere je dolžno sodišče ugotoviti dejansko stanje in razsoditi o utemeljenosti zahtevka.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni prerekala tožničinih navedb, s katerimi je opredelila prestani strah (da je doživela smrtni strah ob nenadnem naletu vozil in nato še hud sekundarni strah in opisala nastanek prometne nesreče, je sodišče prve stopnje vsa ta ugotovljena dejstva pravilno ovrednotilo v denarju. Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno napačno upoštevalo kot škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi prestanega strahu tudi dejstvo, da ima tožnica še sedaj občutek strahu pri vožnji po mokri cesti ne glede na to ali je samo voznica ali pa je sopotnica. Takšen bodoči strah je namreč škoda, ki vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato spada v obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega razloga tudi pritožba neutemeljeno zahteva višje vrednotenje iz naslova strahu in določitev višje denarne odškodnine.

Pritožba ne izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejstva, da tožnica zatrjevanih vidnih posledic šivov na bradi (brazgotine na bradi) ni dokazala, zato neutemeljeno zatrjuje dobro vidnost brazgotine na bradi zaradi spremembe barve v primeru mrzlega vremena. Ugotovljena dejstva v zvezi z obstojem in videzom brazgotine v predelu ključnice desno (kot objektivni element škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti) in tožničinim subjektivnim doživljanjem te brazgotine pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno ovrednotilo z določitvijo denarne odškodnine v višini 1.500,00 EUR in za prisojo višjega zneska ni dejanske podlage.

Tožnica v pritožbi materialnopravno zmotno utemeljuje zahtevo za določitev višje denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z navedbami, da je bila v času zdravljenja bistveno zmanjšana sposobnost za opravljanje osebne higiene, najenostavnejših domačih opravil in odvisna od pomoči najbližjih ter socialno izolirana. Te navedbe niso pravno upoštevne, saj te začasne omejitve predstavljajo neugodnosti v času zdravljenja. Sicer pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da navedb o teh omejitvah tožnica ni podala v svoji trditveni podlagi, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri določitvi višine odškodnine. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovljenega obsega tožničine škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede na ugotovljeno dejansko stanje o obsegu te škode po presoji pritožbenega sodišča določen znesek 6.000,00 EUR povsem pravično zadoščenje. Ugotovljeno prikrajšanje njenih življenjskih aktivnosti in posledično duševno trpljenje ne upravičuje prisoje s pritožbo zahtevanega zneska.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka pravilno uporabilo določbi členov 179 in 182 Obligacijskega zakonika (OZ), znesek 18.000,00 EUR za celoten obseg ugotovljene nematerialne škode je ustrezen zakonsko določenemu namenu denarne odškodnine. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je toženka že plačala 9.243,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, je odločitev o zavrnjenem delu zahtevka pravilna.

Tožnica v pritožbi smiselno izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sanacija tretjega zoba ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen, ker temelji na izvedenih dokazih. Ne drži namreč pritožbena navedba, da takšen zaključek temelji na “bežni omembi” izvedenca medicinske stroke, da naj prevleke tretjega zoba ne bi bilo pripisati poškodbi. Res je izvedenec v svojem mnenju pojasnil, da ni stomatolog in izvedenec te stroke, da bi lahko kompetentno podajal mnenje o eventualnih reparacijah drugih zob v zvezi s poškodbo. Vendar pa je pojasnil tudi, da iz tožničine zdravstvene dokumentacije izhaja, da so jo pregledali v ambulanti za čeljustno in ustno kirurgijo, čeljustni kirurg pa je ugotovil neposredno po nesreči zlom kron dveh zob (sekalcev) druge stopnje, ni pa ugotovil eventualne poškodbe drugih zob. Ugotovitev izvedenca medicinske stroke torej temelji na tožničini zdravstveni dokumentaciji, tožnica ni predlagala izvedbe dokaza še z drugim izvedencem, mnenje izvedenca medicinske stroke je sprejela. Izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje pa temelji na pravilni dokazni oceni izdelanega izvedenskega mnenja in tožničine izpovedbe. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njeni izpovedbi, ki je zgolj nestrokovna in subjektivna in povsem neobjektivizirana, medtem ko ugotovitev izvedenca temelji na tožničini zdravstveni dokumentaciji o stanju njenih poškodovanih zob, kot ga je neposredno po škodnem dogodku ugotovil zdravnik – čeljustni kirurg. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se v skladu z ZOdvT in tarifno številko 3102 prizna odvetniku nagrada le za udeležbo na enem naroku za glavno obravnavo, čeprav so bili dejansko opravljeni trije naroki. Pomen besedila “nagrada za narok” po tarifni številki 3102 ZOdvT je, da je ta fiksna in vključuje nagrado za vse naroke v zadevah, v katerih je na odvetnika prenešeno pooblastilo za celotni postopek, kar je storjeno v obravnavani zadevi.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi tožničin pravdni uspeh v deležu 67 %. Presojalo je utemeljenost njenega zahtevka 13.608,49 EUR, kot uspeh pa je pravilno upoštevalo prisojeni znesek 9.115,49 EUR, ker je nesporni znesek odškodnine toženka plačala tožnici že pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno predlagano ugotavljanje uspeha po fazah postopka (pred razširitvijo tožbe in po njej) po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno, ker je od vložitve tožbe do zvišanja zahtevka minilo le eno leto in sedem mesecev, ker v pravdi tožeča stranka po lastni presoji oblikuje oziroma postavi tožbeni zahtevek in tudi nosi riziko uspeha z njim po višini. O vseh potrebnih stroških pravdnega postopka pa se v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odloči po pravdnem uspehu, torej tudi o stroških za plačane sodne takse in izvedensko mnenje oziroma izvedene dokaze. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vsi potrebni oziroma priznani tožničini stroški pravdnega postopka znašajo 2.583,10 EUR, njenemu uspehu ustrezen del teh stroškov pa znaša 1.730,68 EUR. Ob dejstvu, da priznani toženkini stroški pravdnega postopka v višini 89,00 EUR niso bili izpodbijani, njihova višina glede na tožničin uspeh pa znaša 29,37 EUR, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka povrniti tožnici 1.701,31 EUR stroškov postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

5. Toženkin odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni prispeval k presoji utemeljenosti tožničine pritožbe. Zato tudi stroški sestave odgovora niso potrebni stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa s pritožbo ni uspela, zato mora tudi ona sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).