Jedro

Ker je neipodbijani del sodbe sodišča prve stopnje o uvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in zaposlitvi na drugem ustreznem delu postal pravnomočen, ne more tožnik uspešno izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, saj ni mogoč sočasen obstoj dveh kategorij invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (I. tč. izreka ter odločba o stroških iz dopolnilne sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 18.6.1990 dalje zaradi posledic bolezni, mu od tega dne naprej priznalo pravico do zaposlitve na drugo ustrezno, fizično lažje delo z bremeni do 5 kg v ugodnem toplotnem okolju (II. tč. izreka) in izreklo, da bo o pravici in višini nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločil toženi zavod s posebno odločbo (III. tč. izreka). Primarni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine oz. priznanje te pravice na temelju III. kategorije invalidnosti je kot neutemeljen zavrnilo (I. tč. izreka). Z dopolnilno sodbo z dne 3.12.1998 je odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka. Zoper zavrnilni izrek sodbe in stroškovno odločbo dopolnilne sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tudi tem zahtevkom. Vztraja pri navedbah, da zaradi obolelosti srca ni sposoben za nobeno pridobitno delo ter se pri tem sklicuje na mnenji specialistov kardiologov dr. R. in dr. C.. Invalidska komisija I. in II. stopnje naj bi očitno delala v interesu tožene stranke. V njeni sestavi ni bilo specialista kardiologa, zato bi sodišče moralo angažirati komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Meni, da je tudi podrejeno, če bi sicer obveljalo, da je le invalid III. kategorije, opravičen do invalidske pokojnine, ker brez poklicne rehabilitacije drugega ustreznega dela ni zmožen opravljati, ta mu pa ni zagotovljena, ker je na dan nastanka III. kategorije invalidnosti že dopolnil 50 let starosti. Izpodbija tudi stroškovno odločbo dopolnilne sodbe, ker meni, da ne bi smela biti oprta na 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, pač pa na 3. odst. istega člena, saj je očitno, da je tožena stranka neopravičeno zavrnila njegov zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Je prava nevešč, zato je moral angažirati odvetnika. Če bi obveljala odločitev, da trpi sam svoje stroške postopka, bi bil kaznovan, kar je v nasprotju s splošnim načelom o pravičnosti o povrnitvi škode oz. stroškov. Priglaša stroške pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na izpodbijano odločbo I. tč. izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tej podlagi oz. podrejeno na temelju III. kategorije invalidnosti. Bistveno za pritožbeno reševanje izpodbijanega dela sodne odločbe je, da je neizpodbijani ugoditveni del (II. in III. tč. izreka) sodbe o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravici do zaposlitve na drugem ustreznem, fizično lažjem delu z bremeni do 5 kg v ugodnem toplotnem okolju od 18.6.1990 dalje, postal pravnomočen. Že iz tega razloga nadaljnje vsebinsko obravnavanje oz. razčiščevanje zatrjevane popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo ter pravice do invalidske pokojnine na temelju I. oz. podrejeno III. kategorije invalidnosti, ne more biti uspešno. Glede na sistemsko pravno ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni mogoč sočasen obstoj dveh različnih kategorij invalidnosti oz. dvoje različnih pravic za isti zavarovalni riziko, pri istem zavarovancu. Pravno irelevantno je zato pritožnikovo vztrajanje pri popolni nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, kot tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se zlasti nanašajo na postopek razčiščevanja dejanskega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti z izvedeniškimi mnenji invalidskih komisij tožene stranke. Zaradi pravnomočne razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 18.6.1990 dalje, je izključena sočasna uporaba vseh tistih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-83) in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZTPIZ-82) v zvezi z 293. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki se nanašajo na drugačno kategorijo invalidnosti in drugačno pravico iz invalidskega zavarovanja od dosojene z neizpodbijanim delom sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožba zoper zavrnilno I. tč. izreka je iz navedenih razlogov ostala brezuspešna. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločbo dopolnilne sodbe. Odločitev, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka, je v skladu z načelno določbo 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). V socialnih sporih so zavarovanci praviloma šibkejše stranke, zato je namesto načela po uspehu, bilo uzakonjeno načelo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Po 3. odst. istega člena je tako mogoče naložiti povračilo stroškov le, če jih je stranka povzročila krivdno, ali so nastali po naključju, ki se ji je pripetilo, kar v obravnavani zadevi ni podano, kot zmotno meni pritožitelj. Tožba oz. predlog za sodno varstvo pravic, je bil sicer res vložen že leta 1989, vendar tožena stranka za dolgotrajni sodni postopek ne more biti odgovorna. Tudi ni izkazano pravno-relevantno naključje v smislu 3. odst. 36. člena ZDSS, ki bi pogojevalo drugačno odločitev od izpodbijane. Okoliščine, da je tožnik neuka stranka, da si je zato najel odvetnika in da so mu nastali stroški v sodnem postopku, niso bistvene za zakonski dejanski stan iz 3. odst. 36. člena ZDSS. Tudi sicer so za delen uspeh v tem socialnem sporu bile odločujoče predvsem spremembe v tožnikovem delovnopravnem statusu. V III. kategorijo invalidnosti je pravnomočno razvrščen po prenehanju delovnega razmerja 18.9.1990, ker institut spremenjene delovne zmožnosti od tedaj dalje več ni bil uporabljiv. Do spremembe tega pravno-relevantnega dejstva pa je prišlo po že končanem predsodnem upravnem postopku pri pravni predhodnici tožene stranke. Glede na izid pritožbenega postopka in v skladu z načelno določbo 1. odst. 36. člena ZDSS, je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da nosi tožnik sam tudi svoje stroške pritožbe.