Jedro

Presoja višine odškodnin za posamezne škodne postavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v tej odškodninski pravdi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nematerialne škode, upoštevaje že izplačano - valorizirano odškodnino, še odškodnino v znesku 449.400,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1999 dalje do plačila.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi. Navaja, da sodišče ni zadosti upoštevalo, da je trajalo zdravljenje praktično sedem mesecev. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je odmerjena prenizko. Sodišče ni upoštevalo, da po odstranitvi mavca tožnica sploh ni znala več hoditi, kar je za otroka njene starosti močno neprijetno in obremenjujoče. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesne aktivnosti je prenizka. V času nezgode je bila tožnica stara osem let, kot trajna posledica ji je ostala zavrta zunanja rotacija levega spodnjega uda za 1/4. Noga tožnico še vedno boli, kot trajna posledica so ji ostale bolečine in mravljinčenje. Ne more se ukvarjati z vsemi dejavnostmi v takem obsegu in na način, kot se je pred nezgodo. Kot enojajčna dvojčiča v vseh stvareh tekmuje s svojo sesto, njene zmožnosti so manjše. Prisojena odškodnina je glede na predvideno življenjsko dobo in glede na dejstvo, da bodo težave pri tožnici z leti večje, odmerjena prenizko. Tudi glede alergičnega dermatitisa izvedenec ni izključil psihičnega vpliva na izbruh bolezni ravno v času po poškodbi. V primeru, da tožnica nesreče ne bi imela, sploh ni nujno, da bi navedena bolezen izbruhnila. Tudi stroškovna odločitev je napačna. Ker je sodišče kot primerno odškodnino določilo znesek 3.500.000,00 SIT, je uspeh tožnice večji kot 13 %.

Pritožba ni utemeljena.

Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določbi 1. odst. 200. čl. ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje 2. odst. 200. čl. ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Tudi pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem (1.500.000,00 SIT) je prvo sodišče vsa navedena merila in izhodišča pravilno upoštevalo, prisojena odškodnina iz tega naslova pa je tudi v zadostni meri individualizirana. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, oprtih na mnenje izvedenca medicinske stroke, namreč izhaja, da je tožnica štiri dni trpela hude, deset dni srednje hude in dva meseca bolečine manjše intenzivnosti, vse tegobe bolnišničnega zdravljenja, ki so bile toliko večje, ker je bila tožnica stara osem let in zaradi mavčnih hlač povsem nepokretna in to še šest tednov po odpustu iz bolnišnice. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica morala dnevno hoditi na fizioterapijo v zdravstveni dom ter opravljati razgibavanja in kopeli tudi doma, da ni znala hoditi z berglami in je bila zato vezana na voziček, shodila pa je ob zdravljenju v Dolenjskih Toplicah, kjer se je zdravila do 3.8.1996. Zdravljenje je bilo končano 21.8.1996, nato pa je tožnica tri tedne hodila še z berglami, tako da je dejansko zdravljenje tožnice potekalo približno štiri mesece. Pritožbeno grajo, da je prvo sodišče nepopolno ugotovila dejstva, ki so pomembna za prisojo pravične denarne odškodnine iz tega naslova ter napačno uporabilo materialno pravo, je potrebno zavrniti.

Povedano velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Namen odškodnine za to obliko škode je v zadoščenju, ki naj omili vse tegobe v oškodovančevi življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na svojem prihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja z večjimi napori in zato duševno trpi. Prvo sodišče je pri odmeri odškodnine za to škodno postavko upoštevalo vse tožničine prizadetosti (razlogi sodbe na strani 3), ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke in na katere sta opozorila tožnica in njen oče ob njunem zaslišanju, nanje pa pritožba ponovno opozarja. Sicer nedokazano trditev o tožničini tekmovalnosti z enojajčno dvojčico, ob ugotovljenih omejitvah tožnice pri športu, ki je znano zvezano z dokazovanjem in potrjevanjem mladostnikov, je upoštevalo pri ugotovljenih tožničinih duševnih bolečinah zaradi omejitev pri športnih aktivnostih. Končno je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da vzočna zveza med alergičnim dermatitisom in nezgodo s stopnjo gotovosti ni dokazana. To svojo ugotovitev je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca dr. A. B., gotovosti obstoja vzročne zveze pa tožnica, ki za to nosi dokazno breme, ni dokazala. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina iz tega naslova (1.500.000,00 SIT) primerna satisfakcija, saj je pri njeni odmeri prišla v zadostni meri do izraza tudi tožničina starost in dokončnost posledic, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jo sodišča priznavaja za takšne škode.

Pritožnica sodbe ne izpodbija glede zavrnjene odškodnine za strah (prisojeno 500.000,00 SIT, zahtevana odškodnina iz tega naslova 600.000,00 SIT), pač pa meni, da je napačna stroškovna odločitev, ki jo je prvo sodišče oprlo na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP. Glede na to, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v znesku 3.300.000,00 SIT, je s prisojeno odškodnino njen uspeh 13 % in je zato izpodbijana stroškovna odločitev pravilna.

Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da sodba tudi ni obremenjena s kakšno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu po določbi 353. čl. ZPP.