Jedro

Komunalni prispevek je plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja. Komunalni prispevek se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Občine A št. 35108/114-01/25 z dne 23. 1. 2002 in jo nadomestila z novo odločbo (točka I izreka) in investitorju - tožniku za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 621/9, 621/20 k.o. G odmerila komunalni prispevek, ki na dan 31. 12. 2001 znaša 1.485.971,00 SIT, pri čemer je izračun komunalnega prispevka sestavni del odločbe (točka II izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasni, da je pritožba tožnika delno utemeljena in jo je na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) odpravila in nadomestila s svojo odločbo, kot je navedeno v izreku. Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnik po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Komunalni prispevek se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti. Na podlagi 4. odstavka 42. člena ZSZ je Občina A določila podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka v Odloku o plačilu komunalnega prispevka v Občini A (Uradni list RS, št. 72/00 in 102/00, v nadaljevanju Odlok). V skladu s 6. členom Odloka se pri komunalnem prispevku, ki predstavlja obveznost plačila investitorja upošteva: bruto etažna površina objekta, ki se ugotovi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, velikost gradbene parcele, ki je določena z lokacijsko dokumentacijo, namembnost objekta, možni priključki na javno infrastrukturo, prispevna stopnja, ki jo za vrsto komunalne opreme določi občinski svet ter stroški izdelave prostorsko izvedbenih načrtov ali prostorsko ureditvenih pogojev in tehnične dokumentacije v SIT/m2 gradbene parcele. Tožena stranka po pregledu dokumentacije ugotavlja, da je pravilna velikost gradbene parcele tožnika 480 m2 in ne 569 m2 ter da se tožniku komunalni prispevek zniža za delež, ki ga predstavlja telefonsko omrežje, saj se na območju, kjer gradi tožnik, na telefonsko omrežje še ne more priključiti. V navedenem delu je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika. V zvezi z načinom izračunavanja bruto etažne površine se tožena stranka sklicuje na Slovenske standarde, SIST ISO 9836, standardi za lastnosti stavb - definicija in računanje indikatorjev površine in prostornine (enakovreden ISO 9836 : 1992), ki jih je izdal Urad RS za standardizacijo in meroslovje pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo v aprilu 2000. Po navedenem standardu je bruto etažna površina skupna površina vseh etaž stavbe, ki se dobi iz zunanjih dimenzij obodnih elementov v višini tal etaže. Bruto etažna površina se računa za vsako etažo posebej. Glede na navedeno, je prvostopni organ iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja tožnika, pravilno povzel bruto etažno površino. V izračunu komunalnega prispevka je bil tudi pravilno obračunan delež kolektivne komunalne opremljenosti. Delež asfaltne cestne je določen v višini 28 % izhodiščne cene, ki na dan 30. 11. 2001 znaša 11.907,03 SIT, znesek 6.191,66 SIT pa predstavlja 52 % delež izhodiščne cene za opremljenost z javno infrastrukturo kolektivne rabe (5. člen Odloka). Tožena stranka še pojasni, da je cesta na tem območju v asfaltni izvedbi in ne zgolj protiprašno obdelana, kot to navaja pritožba.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker je izpodbijana odločba pavšalna ter brez podlage in je kot takšna nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti. V tožbi ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z ugotovljeno bruto etažno površino objekta v izmeri 331,76 m2, saj gre za nepravilno ugotovljeno ter upoštevano bruto etažno površino mansarde v izmeri 86,77 m2. Podstrešje je predvideno kot neizkoriščeno in neobdelano, saj je v celoti podstrešno in zgolj s čelnima obodnima zidovoma. Skupna obračunska izmera bruto etažne površine objekta ne bi mogla presegati 275,36 m2. Cesta je po mnenju tožnika prometno tehnično pomanjkljivo izvedena, gre namreč za pot, ki ni ustrezno urejena, saj ne premore niti hodnikov za pešce. Tudi stroški za telefonsko omrežje so neupoštevni, saj do bližine objekta tožeče stranke ne sega nikakršna instalacija. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje podlago za odmero komunalnega prispevka ter višino le-tega in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke je bil vročen pooblaščencu tožeče stranke, ki pa nanj ni odgovoril. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Sodišče je v obravnavani zadevi dvakrat razpisalo narok, ki se ga tožeča stranka kljub izkazanemu vabilu ni udeležila, zato je sodišče odločalo na nejavni seji skladno s 56. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Izpodbijana odločba in odločba organa prve stopnje temeljita na določbah ZSZ in določbah Odloka. Opremljanje stavbnih zemljišč zagotavlja občina. Le to pa se izvaja na podlagi programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga za eno ali več let sprejme pristojni občinski organ (3. in 4. odstavek 39. člena ZSZ). Komunalni prispevek je plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja. Komunalni prispevek se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti. Minister, pristojen za prostor, izda navodilo za izračun komunalnega prispevka (Navodilo za podrobnejši izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja - Uradni list RS, št. 22/90), občina pa v skladu z navodilom s predpisom določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (42. člen ZSZ). V obravnavanem primeru je občina na podlagi navodila sprejela Odlok o plačilu komunalnega prispevka, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 72 z dne 11. 8. 2000 Tako so po presoji sodišča izpolnjene pravne podlage za naložitev plačila in izračun komunalnega prispevka tožniku. Iz podatkov v upravnih spisih po presoji sodišča ni dvoma, da je bilo tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, tožnik pa v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi že odgovorila. Bruto etažna površina objekta se ugotovi na podlagi standarda, ki ga je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, stroški za telefonsko omrežje pa tožniku sploh niso bili obračunani. Tako je po presoji sodišča tožena stranka pravilno izračunala višino komunalnega prispevka, ki je bil izdelan na podlagi že navedenih materialnih določb. Zato so po presoji sodišča neutemeljeni tožbeni ugovori, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in da je brez pravne podlage.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in zakonita, zato je tožba neutemeljena in jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.