Jedro

Tožnik ne le, da ni predložil listinskih dokazov, ampak tudi s pričami ni uspel dokazati svoje solastninske pravice na sporni nepremičnini v večjem deležu kot ga že ima (1/32).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev zahteval, da mu priznata solastninsko pravico do 1/3 na nepremičninah, parc. št. 12 vl. št. 584 k.o... Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožnik z vlaganjem svojega dela in materiala ni pridobil solastninske pravice na navedenih nepremičninah ter da tudi ni izkazal okoliščin za originarno pridobitev solastninske pravice.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v obravnavanem sporu še vedno uporablja), prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da med postopkom ni bilo nobenega dvoma, da je bila hiša v času gradnje last že pokojne matere pravdnih strank, da pokojna mati ni nikoli nasprotovala gradnji, da je bilo stanovanje zgrajeno zaradi reševanja stanovanjskega problema tožnika ter da se je tožnik v stanovanju počutil kot lastnik. Opozarja še, da je ob pričetku gradnje podstrešnega stanovanja že obstajal podstrešni prostor in je ostrešje tudi po gradnji ostalo enako. Sodiščema očita, da po tridesetih letih od njega zahtevata "neka dokazna pravila", ki jih ni mogoče "vnaprej določiti". Sodiščema tudi očita, da nista napravili analize izjave pokojne matere pravdnih strank z dne 28.1.1991. V njej je napisala: "Kar je založil denarja v zidavo sva mu sproti vrnila". Tožnik to izjavo razlaga tako, da je bilo ves čas znano, da je vlagal denar v gradnjo, sicer tega materi ne bi bilo treba napisati. Sodišču druge stopnje še očita, da je z oceno njegovih pritožbenih trditev, ki naj bi bile "malo verjetne" pravzaprav povedalo, da so že po mnenju tega sodišča mogoče. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident izrecno uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar iz obrazložitve revizije takšna kršitev ne izhaja.

Pač pa tožnik v reviziji protispisno kar dvakrat ponovi, da je bila hiša takrat (v času izdelave podstrešnega stanovanja) last že pokojne matere pravdnih strank. Že v sodbi sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila izključna lastnica sporne nepremičnine do leta 1967 druga toženka (tožnikova sestra) in da je ta z vknjižbenim dovoljenjem šele 31.7.1967 (torej po končani izdelavi podstrešja) prenesla na očeta in mater solastninska deleža do 1/4 za vsakega. Prvi toženec in tožnik sta pridobila vsak 1/32 v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu. Vse navedeno je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov.

Revident nadalje v nasprotju s spisovnimi podatki poudarja, da sodišči nista napravili analize izjave pokojne matere pravdnih strank. Na str. 6 prvostopenjske sodbe so izjave tožnikove matere ocenjene, še posebej pa tudi izjava z dne 28.1.1991, ki jo revident šteje za posebej pomembno. V njej mati tožnika poudarja, da sta podstrešno stanovanje financirala sama (z možem - očetom pravdnih strank), in da sta sinu, ki stanuje v hiši, denar, ki ga je "založil v zidavo", sproti vrnila. Nerazumljiva je logika revidenta, da je s tem dokazano, da je tožnik vlagal denar v gradnjo, ker sicer materi tega ne bi bilo treba pisati. Prav dejstvo, da so bili njeni otroci v sporu, je bil razlog za takšen zapis. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje ocenili materino izjavo v povezavi z drugimi dokazi, na podlagi katerih sta ugotovili, da je hiša, katere del tožnik v tem pravdnem postopku zahteva, bila ves čas namenjena drugi toženki. Gre za dejanske ugotovitve, ki na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP niso več predmet preizkusa.

Ni pa res, da sodišče postavlja dokazna pravila s tem, ko med drugim trdi, da tožnik ni predložil nobenih računov ali drugih listinskih dokazov, ki bi potrjevali njegovo izpoved. Listinski dokazi ne bi bili potrebni, če bi obstajali drugi dokazi, ki bi utemeljevali tožnikov zahtevek in vse njegove trditve v zvezi z njim. Vendar pa ob pomanjkanju drugih dokazov in ob dokazni oceni z njegove strani predlaganih prič (v katero revizijsko sodišče ne sme posegati), sodišče ni moglo sprejeti drugačne odločitve. Tožnik torej ne le, da ni predložil računov ali drugih listinskih dokazov, ampak tudi s pričami ni uspel dokazati svoje solastninske pravice na sporni nepremičnini v večjem deležu kot ga že ima (1/32).

Končno ni razumljivo, zakaj revident oceno sodišča druge stopnje, da so trditve v pritožbi "malo verjetne" razume kot da mu sodišče pritrjuje. Sodišče druge stopnje je pritožbeno trditev tožnika, da je začel samostojno obrt že v letu 1963, soočilo z izvedenimi dokazi na prvi stopnji, ki so izkazovali nasprotno. S tem je pravzaprav le na korekten način zavrnilo njegov pritožbeni ugovor, saj je še posebej poudarilo, da tožnik med postopkom ni ponudil nobenih dokazov o tem, kakšne dohodke mu je prinašala njegova obrt oziroma ali je bila v tem oziru ločena od obrti njegovih staršev.

Tako revizijsko sodišče ugotavlja, da med postopkom ni bilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (tudi tiste ne, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - 10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), saj tožnik v pretežnem delu revizije izpodbija dejansko stanje, kar je, kot je že bilo navedeno, prepovedan revizijski razlog. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Enako velja tudi za revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvah, - da je bila v času gradnje lastnica nepremičnine druga toženka, - da tožnik ni dokazal, da je imel za gradnjo sestrino soglasje, - da je druga toženka v letu 1967 prepustila svojima staršema vsakemu delež do 1/4, - da sta gradnjo za drugo toženko ves čas financirala starša pravdnih strank, - da je tožnik dobil od matere (izjava z dne 17.6.1991) hišo v S. zato, da bo prepustil hišo na P. drugi toženki (s tem se je strinjal), je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen in s tem tudi materialno pravo na drugi in prvi stopnji pravilno uporabljeno. Zato trditve, da pokojna mama ni nikoli nasprotovala gradnji in da tožnik zato ni dokumentiral svojih vlaganj v gradnjo in hranil računov, da je tožnik natančno opisal potek gradnje (na obravnavi dne 29.11.1995), da se je z gradnjo reševal njegov tedanji stanovanjski problem, da se je v stanovanju vedno počutil kot lastnik ter da je podstrešni prostor že prej obstajal, in je tudi po gradnji ostalo ostrešje enako, za razsojo niso pravno odločilne.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrniti.