Jedro

Določba 410. člena ZPP predstavlja le podlago, da sodišče opravi neformalen razgovor z otrokom, ne pa morda procesne predpostavke za odločanje o varstvu in vzgoji otrok.

Ob ugotovitvi, da si deklica želi živeti pri obeh starših, da se starša o skupni vzgoji in varstvu nista sposobna dogovoriti, da imata obe stranki primerne bivalne pogoje za mladoletno hči, da oče, čeprav ji lahko nudi več materialnih in duhovnih dobrin, nanjo deluje obremenjujoče, da je mati emocionalno adekvatnejša in manj obremenilna ter da je deklica v razvojnem obdobju, v katerem najbolj potrebuje mater, je sodišče pravilno zaključilo, da bodo njene koristi najbolje zagotovljene, če se dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mld. T. K., hči pravdnih strank, dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi S. Z., očetu F. K. pa je naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 30.000,00 SIT od 1.3.2004 dalje. Oče se je zoper takšno odločitev sodišča pritožil, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da sta oba starša sicer primerna, da se jima zaupa vzgoja, varstvo in oskrba hčere, obe sodišči svojo odločitev utemeljujeta s tem, da oče zaradi svoje velike zavzetosti za hčer nanjo deluje obremenjujoče, čeprav ji nudi več materialnih in duhovnih dobrin. Nasprotno pa je mati emocionalno adekvatnejša in manj obremenilna. Poleg tega sta sodišči upoštevali, da gre za deklico, ki v tem razvojnem obdobju najbolj potrebuje mater.

Oče, tožeča stranka oz. tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik), je zoper drugostopenjsko sodbo v zakonsko določenem roku vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej graja stališče sodišč, da je mld. T. v starosti, ko potrebuje mater.

Slednja ima po navedbah v reviziji do potreb vzgoje in izobraževanja svoje hčere lahkomiselen odnos, pri čemer je njena vzgojna metoda tudi pretepanje mld. hčere. Tega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa se je odgovoru na to pritožbeno navedbo enostavno izognilo. Tožnik nadalje navaja, da mora sodišče v postopku zaradi dodelitve otrok ugotavljati koristi mld. otroka, ne pa ocenjevati nekdanja partnerja iz partnerskega razmerja, kot je to sodišče zahtevalo od izvedenca. Sodišče je dolžno v takem postopku tudi opraviti neformalen pogovor z otrokom, če je ta dovolj velik, da razume situacijo, v kateri se je znašel, saj je oseben odnos mld. otroka do nastale situacije na moč pomemben za odločitev. Še zlasti, ko je sodišče ugotovilo, da si otrok želi živeti pri obeh starših in ko je tudi bila ustvarjena situacija, da je otrok teden dni bival pri očetu in teden dni pri materi. Tožnik nadalje trdi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali koristi otroka na področju njegovega čustvenega življenja, niti koristi otroka z vidika njegovih možnosti bivanja, možnosti šolanja in osebnostnega razvoja. Sklicevanje na materinstvo kot prvi razlog, zaradi katerega se odloča ob dodelitvi otrok v korist mater, je ne le preživeto, temveč tudi nehumano. V zvezi z odločitvijo o preživnini pa tožnik trdi, da je še vedno tisti, ki skrbi za preživljanje otroka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami tožnika, da si mati ni uredila delovnega časa, da se je mld. hčerka pravdnih strank zaradi materinega partnerja in obiskov njegovega sina počutila zapostavljeno in da fizično kaznovanje otroka, ki ga uporablja mati z udarjanjem otroka po glavi zaradi učenja, pomeni poniževanje otroka, saj te revizijske trditve nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje. S tem je delno že odgovorjeno tudi na neutemeljen revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tepeža kot vzgojne metode matere, sodišče druge stopnje pa da se je odgovoru na to pritožbeno navedbo enostavno izognilo. Sodišče prve stopnje je namreč glede osebnih lastnosti pravdnih strank sledilo mnenju izvedenca psihologa, ki je zaslišan na glavni obravnavi o fizičnem kaznovanju povsem na splošno podal svoje mnenje (povzeto tudi v sodbi sodišča prve stopnje) in po katerem ni fizično kaznovanje, če je izpeljano v situacijah, ko je resnično potrebno in če je izpeljano na human način, nič bolj škodljivo od psihične prisile, ki je bolj značilna za očeta. Da bi bil tepež otroka vzgojna metoda matere, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno in zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se sodišče druge stopnje spuščalo v presojo utemeljenosti tožnikovega polemiziranja z mnenjem izvedenca o učinkih fizičnega kaznovanja.

Revizijska navedba, da je sodišče dolžno v postopku za dodelitev otroka "opraviti neformalen razgovor z otrokom, če je ta dovolj velik, da razume situacijo, v kateri se je znašel, ker je tudi oseben odnos mld. otroka do situacije pomembna oporna točka za odločanje v postopku," smiselno predstavlja hkrati očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 410. člena ZPP) in očitek kršitve določb materialnega prava (105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Določba 410. člena ZPP predstavlja le podlago, da sodišče opravi neformalen razgovor z otrokom, ne pa morda procesne predpostavke za odločanje o varstvu in vzgoji otrok. Sodišče zato v tem pogledu ni kršilo določb pravdnega postopka. Prav tako sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, saj sta pravilno upoštevali dekličino mnenje, ki ga je opazil izvedenec. Njeni želji, da bi živela pri obeh starših, zaradi neuspešnega dogovarjanja pravdnih strank ni moglo slediti. Zato je moralo odločiti, kateri od staršev bo skrbel za njeno vzgojo, varstvo in oskrbo. S svojo odločitvijo sodišče ni nasprotovalo mnenju deklice, ki ne preferira nobenega od staršev, pravilno pa je upoštevalo tudi dejstvo, da deklica sprejema materinega partnerja in njegovega sina (7. stran prvostopenjske sodbe).

Otrokova korist je bila tudi sicer ves čas vodilo pri odločanju, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo. Pretehtani in primerjani so bili ne le materialni pogoji temveč tudi osebnostna sposobnost staršev, da ji nudita kar se da najboljše pogoje za zdrav osebnostni in čustveni razvoj. Ob dejanskih ugotovitvah (ki jih v postopku revizije ni več mogoče izpodbijati), da si deklica želi živeti pri obeh starših, da se starša o skupni vzgoji in varstvu nista sposobna dogovoriti, da imata obe stranki primerne bivalne pogoje za mladoletno hči, da oče, čeprav ji lahko nudi več materialnih in duhovnih dobrin, nanjo deluje obremenjujoče, da je mati emocionalno adekvatnejša in manj obremenilna ter da je deklica v razvojnem obdobju, v katerem najbolj potrebuje mater, je sodišče pravilno zaključilo, da bodo njene koristi najbolje zagotovljene, če se dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Zato je revizijski očitek, da sta sodišči kršili materialno pravo, ker kot temelj odločanja nista upoštevali koristi otroka, neutemeljen. Prav takšna pa je tudi trditev, da je pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok sklicevanje na materinstvo preživeto. Sodišče kriterija ni uporabilo v smislu: "tožnica je primerna za varstvo in vzgojo samo zato ker je mati", temveč na podlagi dejstva, da gre za deklico, ki je v takšnem razvojnem obdobju, v katerem najbolj potrebuje mater. Takšno ugotovitev je nato upoštevalo z ostalimi, ki so, ocenjene skupaj, pokazale, da je v skladu s koristmi in interesi po skladnem in celostnem duševnem in telesnem razvoju otroka, da se varstvo, vzgojo in oskrbo deklice zaupa materi.

Odločitev o preživnini pa izpodbija tožnik le v časovnem smislu - z obrazložitvijo, da je hčerka pravnih strank ostala pri njem tudi še po izdaji prvostopenjske sodbe in s tem po datumu, od katerega dalje mu je bilo naloženo plačevanje preživnine. Vendar pa je odločitev o preživljanju skupnega otroka staršev, ki ne živita skupaj, obligatorna posledica odločitve o tem, komu izmed obeh se otrok dodeli v vzgojo in varstvo (78. člen ZZZDR), pri čemer je bila preživnina določena v skladu z ugotovljenimi potrebami otroka in z možnostmi obeh zavezancev.

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.