Jedro

Zaključku o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pritožba nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je tožena stranka na destinaciji B. odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode, medtem ko je v istem času podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas le enemu reševalcu iz vode na destinaciji C., kar ne more povzročiti nezakonitosti vseh treh navedenih odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev v tem sporu, katerega predmet je le presoja (ne)zakonitosti tožnici podane odpovedi. Tudi sicer sodišče ni pristojno, da bi samo „naredilo potrebno razliko med odpovedmi”, kakor to predlaga pritožba. Edino tožena stranka je bila namreč ob odločitvi o zmanjšanju števila reševalcev iz vode na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po tem delu na drugi destinaciji in nato tej ugotovitvi ustrezno sprejeti odločitev, koliko delavcem in konkretno komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 4. 2022. II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožeči stranki plačati 140,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer tako, da jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 01100 6370501514, sklic 56/2022, odprt pri UJP Slovenska Bistrica.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2020 nezakonita (I. točka izreka). Med strankama sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 10. 3. 2022 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 5. 2021, temveč je trajalo do 10. 3. 2022 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da jo je dolžna za obdobje od 23. 5. 2021 do 10. 3. 2022 prijaviti v socialna zavarovanja in ji za obdobje od 22. 6. 2021 do 10. 3. 2022 plačati nadomestilo plače, zmanjšano za denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, z obrestmi; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Tožnici mora plačati denarno povračilo 2.084,54 EUR; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust ji mora za leto 2021 plačati 612,56 EUR, za leto 2022 pa 197,44 EUR; v presežku je tožbena zahtevka zavrnilo (VI. in VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 1.291,56 EUR stroškov postopka na transakcijski račun sodišča (VIII. točka izreka). S sklepom z dne 15. 4. 2022, ki je postal pravnomočen, je VIII. točko izreka sodbe popravilo tako, da je tožena stranka dolžna 1.095,57 EUR tožničinih stroškov postopka nakazati na transakcijski račun sodišča, 391,99 EUR stroškov postopka pa plačati tožnici.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je bil A. A. kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi za določen pri njej dejansko že od samega začetka zaposlen za nedoločen čas, saj začasno povečan obseg dela ni obstajal. Pogodbe o zaposlitvi so bile z njim sklenjene za določen čas zaradi kadrovske anomalije. Glede na navedeno je zanj veljala zakonska domneva iz 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Za odločitev v tem sporu je pomembno tudi to, da je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode 1, ki so opravljali delo na destinaciji B., medtem ko je A. A. opravljal takšno delo na destinaciji C. Tudi sicer podaljševanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z enim delavcem ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem delavcem.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da tožena stranka s sklicevanjem na svoje nezakonito ravnanje v primeru A. A. ne more upravičiti zakonitosti tožnici podane odpovedi. Ni se mogoče sklicevati na kadrovsko pomoto pri kar sedmih pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz prvostopenjskih razlogov, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je uprava tožene stranke okrog 20. 10. 2020 sprejela odločitev o reorganizaciji in optimizaciji poslovanja na kopališču v B. na način, da zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu reševalec iz vode 1. Iz poslovnega razloga je zato odpovedala pogodbe o zaposlitvi trem reševalcem iz vode 1, ki so opravljali delo na tej destinaciji. Med njimi je bila tudi tožnica. Dela, ki so jih ti opravljali, se razporedijo na ostale zaposlene na istih ali drugih delovnih mestih znotraj destinacije B., po potrebi pa si tožena stranka reševalce iz vode 1 (in druge potrebne delavce) izposoja iz drugih svojih destinacij (predvsem iz C.) oziroma jih v primeru potrebe začasno najame od zunanjega izvajalca.

7. Navedena organizacijska sprememba sicer predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki pa v obravnavanem primeru še ne zadošča za ugotovitev zakonitosti odpovedi. Tožnica je namreč zatrjevala zlorabo instituta odpovedi (navidezen odpovedni razlog) in se pri tem sklicevala na zaposlitev A. A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z njim dne 10. 2. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 15. 2. 2020 do 14. 8. 2020 zaradi povečanega obsega del, za delovno mesto reševalec iz vode 1, na destinaciji C. Za isto delovno mesto, kraj opravljanja dela in iz istega razloga je v nadaljevanju z njim sklenila še šest pogodb o zaposlitvi za določen čas1, nato pa pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2021 dalje.

8. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je tožnica opravljala delo na destinaciji B., A. A. pa na destinaciji C. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da obe destinaciji spadata pod okrilje tožene stranke. V tožničini pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da je dolžna opravljati delo na destinaciji B., po potrebi pa tudi na drugih destinacijah, kjer družba opravlja dejavnost, v skladu z navodili uprave ali od nje pooblaščenega delavca. Upoštevajoč takšno pogodbeno določilo o širše opredeljenem kraju opravljanja dela je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka morala ob ugotovitvi nepotrebnosti del na destinaciji B. pred podajo izpodbijane odpovedi preveriti, ali obstajajo potrebe po delu tožnice na enakem delovnem mestu na drugi destinaciji (prim. VIII Ips 82/2017). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bilo tudi sicer premeščanje oziroma rotacija delavcev tožene stranke med različnimi njenimi destinacijami pogosta praksa.

9. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožena stranka istega dne, t. j. 22. 10. 2020, ko je tožnici (in dvema njenima sodelavcema) podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s A. A. sklenila četrto pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela za obdobje od 3. 11. 2020 do 3. 1. 2021. Nato je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas še trikrat, ter v septembru 2021 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedeno po pravilnem prvostopenjskem zaključku potrjuje, da je imela tožena stranka na destinaciji C. konstantno potrebo po delu na delovnem mestu reševalec iz vode 1. Za to delo je na dan podaje odpovedi tožnici sklenila ponovno pogodbo o zaposlitvi za določen čas s A. A., in to kljub širše opredeljenem kraju opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Navedeno ne utemeljuje zaključka, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita. Pravilnost takšne presoje potrjuje tudi sodna praksa, ki to, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaposlenemu zaradi poslovnega razloga (kar izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih pa zaposli drugo osebo za določen čas, šteje kot okoliščino, ki kaže na navideznost odpovednega razloga (prim. VIII Ips 82/2017, VIII Ips 194/2017 idr.).

10. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevanje, da A. A. pri toženi stranki ni bil zaposlen za določen čas, temveč se je že s sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi (10. 2. 2020) pri njej zaposlil za nedoločen čas, in sicer je na delovnem mestu reševalec iz vode 1 nadomestil delavca D. D., kateremu je prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožba poudarja, da povečan obseg dela pri A. A. ni obstajal, saj je tožena stranka v obdobju, ko mu je podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, morala zaradi epidemije zapreti kopališča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako zavzemanje tožene stranke, da glede A. A. velja zakonska domneva iz 56. člena ZDR-1 in naj se ga zato v zvezi s presojo izpodbijane odpovedi šteje kot delavca, ki je bil zaposlen za nedoločen čas. V zvezi s podobnimi ugovori je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče (prim. VIII Ips 100/2017), da ti niso smiselni, saj ni jasno, zakaj delodajalec ni zaposlil delavca za nedoločen čas (namesto za določen čas), če je menil, da bi to moral storiti. Svojega nezakonitega ravnanja ne more izkoristiti tako, da se v svojo korist in v škodo tožnice sklicuje na zakonsko domnevo iz 56. člena ZDR-1. Namen te določbe je varovanje koristi delavca, zato se lahko nanjo sklicuje delavec, ne pa delodajalec, ki ravna nezakonito. Navajanje pritožbe, da bi A. A. uspel z zahtevkom za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas že od prve pogodbe o zaposlitvi dalje, če bi ga uveljavljal, predstavlja zgolj pritožbeno ugibanje in ne more biti odločilnega pomena za ta spor.

11. Pritožba zmotno navaja, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s A. A. kadrovska anomalija, do katere je prišlo zaradi velikega števila zaposlenih in kaotičnih razmer v času epidemije (zaprtje tožene stranke; čakanje na delo doma, na katerem je bilo tudi več delavcev kadrovske službe). Sodišče prve stopnje je zatrjevanje o kadrovski pomoti ovrglo z obrazložitvijo, da bi do napake lahko prišlo kvečjemu pri npr. eni, ne pa kar sedmih pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Zatrjevano večkratno kadrovsko anomalijo dodatno ovrže dejstvo, da je glede na prvostopenjsko obrazložitev pri toženi stranki veljal poseben postopek glede zaposlovanja in podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je lahko trajal tudi mesec dni (vodja poda potrebo po zaposlitvi oziroma podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas; o tem nato odloča uprava). Da bi zatrjevano zaprtje tožene stranke in čakanje delavcev na delo doma vplivalo na ta postopek pri zaposlovanju A. A. v smeri kadrovskih anomalij, iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja.

12. Zaključku o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pritožba nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je tožena stranka na destinaciji B. odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode 12, medtem ko je v istem času podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas le enemu reševalcu iz vode 1 na destinaciji C., kar ne more povzročiti nezakonitosti vseh treh navedenih odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne vplivajo na drugačno odločitev v tem sporu, katerega predmet je le presoja (ne)zakonitosti tožnici podane odpovedi. Tudi sicer sodišče ni pristojno, da bi samo „naredilo potrebno razliko med odpovedmi”, kakor to predlaga pritožba. Edino tožena stranka je bila namreč ob odločitvi o zmanjšanju števila reševalcev iz vode 1 na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po tem delu na drugi destinaciji in nato tej ugotovitvi ustrezno sprejeti odločitev, koliko delavcem in konkretno komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita in tožnici prisodilo pravice v skladu s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 4. 2022 (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) dolžna povrniti tožnici stroške v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 229,50 EUR. Tožnici je bila za vložitev odgovora na pritožbo dodeljena brezplačna pravna pomoč (odločba Bpp 56/2022 z dne 16. 5. 2022), zato ji v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv – Ur. l. RS, št. 18/1993 in nadaljnji) pripada povračilo 114,75 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 140,00 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna nakazati na transakcijski račun sodišča, razviden iz izreka te sodbe.

1 Za obdobja: 15. 8. 2020 do 30. 9. 2020, 1. 10. 2020 do 2. 11. 2020, 3. 11. 2020 do 3. 1. 2021, 4. 1. 2021 do 31. 1. 2021, 1. 2. 2021 do 31. 3. 2021, 1. 4. 2021 do 30. 9. 2021. 2 Iz pritožbenih navedb izhaja, da sta tudi preostala dva delavca sprožila sodni postopek ter da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi nezakonitost njima podanih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga.