Jedro

Glede zavrženja tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da o tej pravici še ni bilo odločeno s strani tožene stranke. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka sodbe.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28. 4. 2015, odločbo z dne 31. 3. 2015 pa odpravilo v delu, da je tožnik od 1. 4. 2015 do 7. 5. 2015 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in da je od 9. 5. 2015 dalje zmožen za delo; odpravilo odločbo z dne 20. 7. 2015, odločbo z dne 1. 7. 2015 pa v delu, da je tožnik od 11. 7. 2015 dalje zmožen za delo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 4. 2015 do 7. 5. 2015 in od 9. 5. 2015 do 28. 5. 2015 ter od 11. 7. 2015 do 2. 8. 2015 v polnem delovnem času (II. točka izreka). Tožbo je v delu na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, ter za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo še za čas od 29. 5. 2015 do 10. 7. 2015 ter od 3. 8. 2015 do 18. 1. 2016, zavrglo (III. točka izreka). Sklenilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 217,22 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Tožbo na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela je zavrglo, ker gre za pravico o kateri tožena stranka še ni odločala v predsodnem postopku. V tem postopku se je ugotavljala začasna nezmožnost za delo, ki je sicer dejstvo, ki je pravno relevantno za priznanje pravice do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo po ZZVZZ. Zavrglo je tožbo tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 29. 5. 2015 do 10. 7. 2015 ter od 3. 8. 2015 do 18. 1. 2016, saj je bila tožniku v prvem obdobju priznana začasna odsotnost z dela s strani osebnega zdravnika, obdobje od 3. 8. 2015 do 1. 9. 2015 je obdobje, ko je o začasni odsotnosti odločal zasebni zdravnik, za čas od 2. 9. 2015 do 18. 9. 2015 pa je odločal imenovani zdravnik in se tožnik zoper izdane odločbe ni pritožil. Tožnik je po 22. 11. 2015 brezposelna oseba in bolniškega staleža glede na Zakon o urejanju trga dela niti ne more uveljavljati.

2. Zoper zavrnilni del (III. točko izreka) se pritožuje tožnik. Meni, da zavrženi del sodbe nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in materialnim predpisom. S strani izvedenca je bilo ugotovljeno, da izboljšanja zdravstvenega stanja tožnika ni mogoče pričakovati in je tako v posledici tega tožnik tudi prilagodil svoj zahtevek in pravice iz naslova ugotovljene nezmožnosti za delo in nadomestila ter zahteval navedeno od 1. 4. 2015 vse do izdaje predmetne sodbe, to je do 18. 1. 2016. Pritožba nadalje navaja, da obdobje po III. točki izreka predstavlja sicer odobren bolniški stalež, vendar je zaradi potrebne lastne finančne udeležbe v prvih 30 dneh bil finančno oškodovan in tako kljub priznanemu bolniškemu staležu predstavlja utrpela premoženjska škoda iz naslova samoplačniškega bolniškega staleža upravičen pravni interes o katerem lahko sodišče prehodno odloči in tako ugotovljene pravice tudi ustrezno ovrednoti ter jih prizna. Zaradi neposredne odvisnosti pravice nadomestila od predhodno ugotovljenega in priznanega bolniškega staleža je za vtoževane pravice v okviru zavržene III. točke izreka potrebno pravico do bolniškega staleža tudi ugotoviti in to ne glede na odločitev osebnega in imenovanega zdravnika. Sodišče bi v skladu z načelom ekonomičnosti moralo tožniku priznati v tej fazi postopka zahtevane pravice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožba se nanaša na tisti del odločitve prvostopenjskega sodišča, ko je to tožbo zavrglo. Tožba je bila zavržena glede priznanja pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela ter na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo še za čas od 29. 5. 2015 do 10. 7. 2015 ter od 3. 8. 2015 do 18. 1. 2016. 6. Glede zavrženja tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da o tej pravici še ni bilo odločeno s strani tožene stranke. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku. Glede za čas nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, to je pravice o kateri tožena stranka še ni odločala, še ni bila podana procesna predpostavka za sodno varstvo ter je tako bilo ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko je tožbo v tem delu zavrglo pravilno.

7. Tožniku je bil bolniški stalež za čas od 29. 5. 2015 do 10. 7. 2015 priznan s strani osebnega zdravnika, kakor navaja pritožba sama ter tako ni izkazana procesna predpostavka, kakor jo določa ZDSS-1 v prvem odstavku 63. člena. Za navedeno sporno obdobje je tožniku bila pravica iz socialne varnosti priznana.

8. Obdobje od 3. 8. 2015 dalje je obdobje, ko je tožniku bila priznana začasna nezmožnost za delo s strani osebnega zdravnika oziroma, ko je o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo odločal imenovani zdravnik. Zoper odločitve imenovanega zdravnika tožnik ni ugovarjal, niti ni vložil tožbe. V skladu s 75. členom ZDSS-1 sodišče tožbo zavrže tudi v primerih, če je mogoča zoper upravni akt pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena. Zoper odločitev osebnega zdravnika, kakor zoper odločitev imenovanega zdravnika je bila možna pritožba. Navedeno dejstvo je bilo s strani tožene stranke dano v odgovoru na tožbo dne 16. 9. 2015 in tekom postopka ni bilo prerekano (odločba imenovanega zdravnika z dne 14. 9. 2015 in zdravstvene komisije z dne 5. 10. 2015 - pripravljalna vloga tožene stranke z dne 25. 11. 2015).

9. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavreči kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.