Jedro

Razlike med razlogi in dejstvi, ki jih tožnik navaja v prošnji za azil in kasneje na zaslišanju, so lahko podlaga za utemeljen sklep, da tožnik z neresnično predstavitvijo razlogov skuša zlorabiti azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, ustavilo postopek, medtem ko je v ostalem na podlagi določbe 2. alinee 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06- UPB2) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 17.7.2007 (1. točka izreka), s sklepom pa je iz razlogov 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z omenjenim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 16.7.2007 od 23.05 ure do dne 16.10.2007 do 23.05 ure. Odločitev tožene stranke o začasni omejitvi gibanja temelji na razlogih 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji sodišča prve stopnje obstaja sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v prošnji za azil. Sum je dodatno potrjen s tožnikovim zaslišanjem na naroku. Tako je tožnik v prošnji za azil dne 16.7.2007 navedel, da njegov brat ni v nevarnosti, ker se oseba, zaradi katere se tožnik počuti ogroženega, želi maščevati samo njemu - tožniku. Na zaslišanju na sodišču pa je tožnik povedal, da je tudi njegov brat ogrožen. Dvom v verodostojnost tožnikovih navedb izhaja tudi iz njegove izpovedbe na naroku v zvezi s pismom, za katerega je v upravnem postopku zatrjeval, da mu ga je poslala oseba, ki ga hoče ubiti. Na zaslišanju je namreč izpovedal, da ne ve, za katero pismo gre, čeprav mu je bila zadeva jasno predočena. Sodišče prve stopnje pa se ne strinja z ostalimi razlogi, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja tožena stranka in ki se nanašajo na dejstvo, da tožnik ni zaprosil za azil takoj po prehodu državne meje, čeprav naj bi po mnenju tožene stranke to možnost imel. Po presoji sodišča prve stopnje tudi ni podan sum po 5. alinei 36. člena ZAzil, saj je tožnik za azil zaprosil ob prvem stiku s slovenskimi organi.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejstvo, ki se nanaša na lažno predstavitev razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik je bil v času podajanja prošnje za azil nezbran, saj je bil še vedno v šoku. V takem stanju pa je težko utemeljeno pričakovati, da bodo vse izjave v celoti resnične in verodostojne. Nerazumno je pričakovati, da se v tuji državi človek takoj znajde ter da takoj poda popolno prošnjo za azil, skupaj z vsemi relevantnimi dokazi. Iz izjav tožnika izhaja, da je njegov mlajši brat na Kosovu resnično ogrožen. Točno takšno izjavo je podal tudi na naroku za glavno obravnavo. Nepravilno naj bi sodišče prve stopnje presodilo tudi izpovedbo tožnika v zvezi s pismom. Vprašanje na to temo je bilo namreč na glavni obravnavi postavljeno nejasno in šele kasneje, ko je bilo vprašanje natančneje opredeljeno, je tožnik povedal, kdaj je pismo prejel. Tožnik sodišču predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ima podlago v podatkih spisa ter določbah 27. člena ZAzil. Pri odločanju o omejitvi gibanja na omenjeni pravni podlagi gre za odločanje po prostem preudarku v smislu določbe 2. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami). Po navedeni zakonski določbi mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katero je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, v tem primeru torej ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi podatkov v upravnem spisu utemeljeno sklepati, da tožnik z neresnično predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje, skuša zlorabiti azilni postopek. Razlike med razlogi in dejstvi, ki jih je tožnik navajal v prošnji za azil dne 16.7.2007 in na zaslišanju na sodišču dne 26.7.2007 so tolikšne, da jih ni moč opravičiti z zatrjevano zbeganostjo ob podajanju prošnje za azil. Te razlike se nanašajo tako glede na ogroženost tožnikovega brata kot tudi na domnevno pismo, katerega vsebina naj bi dokazovala tožnikovo ogroženost. V zvezi z navedenima vprašanjema se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Ob tem je potrebno še dodatno pojasniti, da tožnik tudi ni dovolj jasno navedel vseh okoliščin, ki se nanašajo na domnevno krvno maščevanje. Če je bil namreč žrtev kaznivega dejanja umora tožnikov oče, potem ni razumljivo, zakaj naj bi bil sedaj ogrožen tudi sam tožnik, če seveda v vmesnem obdobju ni prišlo do maščevanja s strani tožnika oziroma njegove družine nad storilcem oziroma njegovimi bližnjimi.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožbeno navedbo, da tožnik zaradi šoka ob prijetju policije in nahajanja v njemu neznani državi ni bil sposoben resnično in verodostojno podati svoje izjave. Ravno v takih okoliščinah namreč ljudje nemanipulativno navedejo vsa dejstva in okoliščine, ki so jim znane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.