Jedro

Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 22.10.1998, opr. št. U-I-247/96, pozvalo zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša, česar ta še ni storil. Glede na to in glede na vsebino navedene ustavne odločbe tudi ni mogoče sklepati, ali bi bilo podaljšanje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sprejeto le za primere obsodb po ZKND ali tudi za vse ostale obsodbe, torej tudi takšne kot v obsojenčevem primeru. V tem položaju je sodišče upoštevalo veljavno določbo 559. člena ZKP in postopalo v skladu z določbo 2. odstavka 422. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. F.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 19.07.2002 zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obs. F.H. zoper pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Novem mestu z dne 26.11.1970, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 15.06.1971. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26.11.2002 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine v višini 50.000,00 SIT.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica L.G. iz L., je dne 24.01.2003 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni in zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo Občinskega sodišča v Novem mestu z dne 26.11.1970 ugodi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Pravilno sta obe sodišči ugotovili, da je potekel rok iz člena 559 ZKP in da je zato sodišče prve stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenca, pravilno zavrglo kot prepozno. Gre za drugo pravno situacijo kot tisto, na katero se v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije sklicuje zagovornica obsojenca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona konkretno ni opredelila. Iz izvajanj v obrazložitvi zahteve sledi temeljni očitek izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu, da sodišče ni imelo glede na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.10.1998, št. U-I-247/96, zakonske podlage za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti kot prepozno vložene. S tem nakazuje, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbami 559. člena v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZKP.

S pravnomočnim sklepom je sodišče pravilno ugotovilo, da je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo po izteku v določbah 559. člena ZKP predpisanega roka dveh let po uveljavitvi Zakona o kazenskem postopku. Ugotovilo je tudi, da navedeni zakonski rok po njegovem preteku s kasneje sprejetimi spremembami in dopolnitvami ZKP ni bil podaljšan. Zato je ob preizkusu, ki ga sodišču nalaga določba 2. odstavka 422. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno.

Z navedeno ustavno odločbo, na katero se sklicuje vložnica zahteve, je Ustavno sodišče presojalo skladnost določb Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND) s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi. Ugotovilo je, da določbe tega zakona niso v neskladju s splošnimi pravnimi načeli. Zavzelo pa je stališče, da mora zakonodajalec omogočiti odpravo krivic, ki so bile v povojnih postopkih povzročene z zlorabo kazenskega prava v politične namene. Pri tem je ugotovilo, da je z Zakonom o popravi krivic (ZPKri) in z dovolitvijo vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v roku, določenem v 559. členu ZKP, sicer bila dana prizadetim osebam takšna možnost, vendar je opozorilo, da je bila revizija glede na določbe ZPKri neučinkovito pravno sredstvo. Ocenilo je, da je na podlagi ZKND prišlo do hudih zlorab prava ter zato pozvalo zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša. Navedlo je tudi, da bo, dokler zakonodajalec ne bo sledil pozivu, presojalo ustavnost te določbe v smislu razlogov, navedenih v sprejeti odločbi, v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve za varstvo zakonitosti zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.

Določba 559. člena ZKP z odločitvijo Ustavnega sodišča glede na navedeno ni bila razveljavljena, temveč je bil zakonodajalec le pozvan, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti podaljša. Na podlagi obrazložitve odločbe je mogoče sklepati, naj podaljšanje roka omogoči vložitev tega izrednega pravnega sredstva predvsem osebam, ki so bile pravnomočno obsojene za kazniva dejanja po ZKND, zaradi presoje, ali je pri teh obsodbah prišlo do zlorab prava. V 559. členu ZKP določen rok je veljal za vse sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo ZKP in sodne postopke, ki so tekli pred tako pravnomočno odločbo. Zakonodajalec doslej ni sledil pozivu Ustavnega sodišča in ni podaljšal navedenega roka. Glede na to tudi ni mogoče sklepati, ali bi podaljšanje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti bilo sprejeto le za primere obsodb po ZKND ali tudi za vse ostale obsodbe, torej tudi takšne kot v obsojenčevem primeru. V tem položaju je sodišče upoštevalo veljavno določbo 559. člena ZKP in postopalo v skladu z določbo 2. odstavka 422. člena ZKP. Teh določb ni kršilo ter je zaradi tega izpodbijani pravnomočni sklep zakonit. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. F.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).