Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi zaključilo, ocenjujoč izpovedbe strank ter vsebino kazenske sodbe, da je toženec s svojim dejanjem pri tožnici nedvomno povzročil nenaden šok in močan strah, zaradi česar se tožnica tudi ni bila sposobna braniti. Res ni posebej navedlo, da je toženec tožnico sedemkrat udaril s palico dolgo 120 cm, vendar je bilo več udarcev navedenih že v izreku kazenske sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sicer pa sama tožnica tega pri tožbenih navedbah glede strahu ni izpostavila, kot že navedeno, pa je tudi to dejstvo pravilno upoštevano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek prisojene odškodnine v višini 1.000,00 EUR zviša za 500,00 EUR (na 1.500,00 EUR), - v II. točki izreka zavrnjeni del v višini 3.000,00 EUR zniža za 500,00 EUR (na 2.500,00 EUR), - odločitev o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 122,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 77,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.3.2013 do plačila, v 15 dneh, v presežku, za znesek 3.000,00 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 87,97 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je sodišče pritožnici prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Opozarja na zmotno uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), prvostopno sodišče načela individualizacije ni ustrezno upoštevalo. Pri določitvi višine odškodnine za pretrpljene telesne bolečine je v premajhni meri upoštevalo, da je pritožnica trpela srednje hude bolečine približno teden dni stalno, nato jih je imela še občasno in so trajale, šteto kumulativno, še dva do tri tedne. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da jo je mesec dni po dogodku bolel levi ledveni predel, še dva meseca je občasno čutila bolečine v levem komolcu in zapestju. Dva meseca je imela še občutek nelagodja in bolečin. V delu, ki se nanaša na zatrjevane bolečine v levem zapestju je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej zapiše, da je pritožnica še mesec dni po dogodku občasno čutila bolečine v levem komolcu in zapestju ter je te pritožničine navedbe šteti kot resnične in utemeljene, v nadaljevanju pa doda, da pritožnici ni mogoče priznati odškodnine za bolečine oziroma trganje v levem zapestju. Sodišče je tudi prezrlo pritožničino izpovedbo na naroku dne 14.1.2014, da jo v levem zapestju „trga“, ko pride do vremenskih sprememb. Sodišče je upoštevalo, da je pritožnica med zdravljenjem trpela številne nevšečnosti, izpovedbo tožnice je štelo za utemeljeno, prezrlo pa jo je v delu, ko navaja, da jo je bilo zaradi modric in podplutb sram, jasno je bilo namreč vidno, da je pretepena. Znesek prisojene odškodnine iz tega naslova v višini 1.800,00 EUR je bistveno prenizek. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženec s svojim ravnanjem pri pritožnici nedvomno povzročil močan strah, ni se bila sposobna braniti pred napadom, zagrozil ji je, da bo ustrelil njo in psa. S puško je streljal in ustrelil proti psu, pritožnica je ob dogodku doživela hud strah. Tudi na samem zaslišanju na sodišču je pritožnica doživljala čustveni pretres. Resnične so pritožničine navedbe o tem, da jo je toženec s svojim ravnanjem utemeljeno pretresel, sodišče pa se ni opredelilo do pritožničinih navedb, da jo je toženec kar sedemkrat udaril s palico, dolgo 120 cm, zaradi česar je bil njen strah nedvomno še toliko večji. Sodišče zaključuje, da sekundarni strah pritožnice ni utemeljen in dokazan, ta zaključek je napačen. Pritožnica je bila res po RTG in UZ preiskavi ob prvem pregledu pomirjena, vendar je bistveno njeno subjektivno prepričanje. Na glavni obravnavi je izpovedala, da je že pred škodnim dogodkom imela hudo vnetje mehurja in ledvic, po dogodku so se težave začele ponavljati. Bila je prepričana, da so bolečine posledice udarca, ker jo je toženec udarjal predvsem po levi ledvici, v nasprotnem primeru bi jo boleli obe ledvici. Za svoje zdravje se je ustrašila pozneje, ko špikanje v levi ledvici ni prenehalo in se je ponavljalo. Sama pri sebi je tožnica čutila bolečine v levi ledvici in je bila upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja. Tudi za pretrpljeni sekundarni strah bi moralo sodišče pritožnici prisoditi odškodnino in posledično zahtevku za pretrpljeni strah v celoti ugoditi. Glede zavrnitve zahtevka iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se je sodišče oprlo na mnenje sodnega izvedenca. Zaključek izvedenca in sodišča, ki je izvedencu v celoti sledilo, je zmoten, saj je bolečina subjektiven občutek. Ugotovitev, da gibljivost ni omejena, ne dokazuje, da občasne bolečine v levem zapestju pritožnici niso ostale. Z ničemer ni ovržena njena izpovedba, da v levem zapestju še vedno čuti bolečine. Tudi iz tega naslova bi moralo sodišče pritožnici prisoditi primerno denarno odškodnini. Neutemeljeno sodišče ne verjame pritožnici, da se še sedaj zbuja ponoči, ker jo zaradi škodnega dogodka tlačijo more, sodišče meni, da bi v primeru takšnih posledic gotovo poiskala zdravstveno pomoč. Takšen zaključek je napačen in dejstvo, da pritožnica ni poiskala strokovne pomoči, ne more ovreči njene prepričljive izpovedbe. Običajno je, da tako intenziven strah pri človeku poruši njegovo čustveno ravnovesje do te mere, da posledice čuti še dolgo po dogodku. Sodišče nima utemeljenega razloga, da pritožnici ne bi verjelo. Izpovedala je, da je škodni dogodek nanjo močno psihično vplival in nanjo vpliva še danes. Opisane trajne posledice so dokazane tudi s podatki kazenskega spisa II K 50522/2011. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaz s kazenskim spisom, v njem se nahajajo fotografije pritožnice, ki so jih posneli policisti. Iz fotografij je razvidno, kako brutalen je bil napad toženca. Upoštevaje omejitve pritožnice, zlasti upoštevajoč njeno mladost, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti:

4. Pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je namreč povzelo izpovedbo tožnice in navedlo tudi, da je (izpovedala), da jo je še en mesec po nezgodi bolel ledveni predel, dva meseca pa je občasno čutila bolečine tudi v levem komolcu in zapestju, zato je sodišče ob upoštevanju izvedeniškega mnenja glede (časa trajanja) bolečin tožničino izpovedbo štelo kot resnično in utemeljeno, ni pa priznalo odškodnine tudi za bolečine oziroma trganje v levem zapestju ter špikanje v ledvicah, kar je tudi navajala tožnica. Sodbo sodišča je bilo mogoče tudi v tem delu preizkusiti in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

5. Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da je sodišče prezrlo pritožničino izpovedbo o tem, da jo v levem zapestju „trga“, saj je sodišče navedlo, kaj je upoštevalo glede na mnenje izvedenca, zoper katerega tožeča stranka ni imela pripomb, navedena trditev oziroma izpovedba ni bila objektivizirana.

6. Pritožba sama navaja, da je sodišče upoštevalo številne nevšečnosti pritožnice med zdravljenjem in jih povzema, te je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in se sodišče druge stopnje na ugotovitve, v izogib ponavljanju, sklicuje. V tem delu pritožba navaja le, da je sodišče neutemeljeno prezrlo izpovedbo tožnice v delu, ko je navedla, da jo je bilo zaradi modric in podplutb sram, kar tudi ne drži. Takšnih trditev namreč tožnica v tožbi ni izpostavila, je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da je bila zaradi podplutb dva do tri tedne v manjši meri prizadeta tožničina zunanjost in se je v tem času lahko počutila nelagodno ali pa je morala biti prekomerno oblečena za tisti letni čas, da je spremembe prikrila.

7. Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice med zdravljenjem pravilno ugotovilo. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo nekoliko prenizko. Upoštevaje 179. člen OZ in vsa s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva, torej čas in stopnjo bolečin ter pretrpljene nevšečnosti tožnice namreč pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 2.100,00 EUR, torej 300,00 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Glede odškodnine iz naslova strahu:

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi zaključilo, ocenjujoč izpovedbe strank ter vsebino kazenske sodbe, da je toženec s svojim dejanjem pri tožnici nedvomno povzročil nenaden šok in močan strah, zaradi česar se tožnica tudi ni bila sposobna braniti. Res ni posebej navedlo, da je toženec tožnico sedemkrat udaril s palico dolgo 120 cm, vendar je bilo več udarcev navedenih že v izreku kazenske sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sicer pa sama tožnica tega pri tožbenih navedbah glede strahu ni izpostavila, kot že navedeno, pa je tudi to dejstvo pravilno upoštevano.

9. Glede sekundarnega strahu navedbe pritožnice niso utemeljene. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila pritožnica po RTG in UZ preiskavi ob prvem pregledu pomirjena in se neutemeljeno glede presoje sekundarnega strahu sklicuje na težave v zvezi z levo ledvico. V pritožbi vztraja, da je bila upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja zaradi špikanja v levi ledvici, njen strah pa naj bi bil še toliko večji, ko so ji vsi zatrjevali, da z ledvico ni nič narobe, sama pri sebi pa je čutila bolečine v levi ledvici. Glede na to, da je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da škode in odškodnine za bolečine oziroma špikanje v ledvicah ni mogoče priznati (saj je bila poškodba trebušnih organov, predvsem poškodba leve ledvice izključena in ni bila dokazana) in po oceni izvedenca špikanje v ledvici ne more biti v vzročni zvezi s poškodbo ledvice, tudi sekundarni strah iz tega naslova tožnici ne gre. Zdravljenje je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, potekalo, kot je v takšnih primerih običajno in brez zapletov. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi moralo sodišče zahtevku za pretrpljeni strah ugoditi v celoti.

10. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, pa ima pritožnica prav, da bi ji moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino za pretrpljeni strah. Upoštevaje 179. člena OZ pravična odškodnina iz tega naslova znaša 1.400,00 EUR, zato je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova za 200,00 EUR zvišalo.

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti:

11. V tem delu, torej glede zavrnitve zahtevka iz tega naslova, pritožba ni utemeljena. Glede na izvedeniško mnenje, zoper katerega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pripomb, ko torej njene trditve glede bolečin v zapestju s strani izvedenca niso bile potrjene (in tudi ne, da bi ostale kot trajna posledica), pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi zaradi teh bolečin pri tožnici obstajalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tudi sicer bolečine sodijo v postavko telesnih bolečin in ne zmanjšanja življenjskih aktivnosti (glede na zatrjevani obseg bolečin).

12. Tudi glede zbujanja ponoči se pritožnica pritožuje neutemeljeno. Trditev glede tega je tožeča stranka v tožbi podala v okviru postavke strahu in ne zmanjšanja življenjskih aktivnosti, iz naslova strahu pa ji je bila odškodnina prisojena. Tožnica ni podala trditev, da naj bi ji tako intenziven strah porušil čustveno ravnovesje do te mere, da posledice čuti še dolgo po dogodku, zato se v okviru te postavke v pritožbi nanje neutemeljeno sklicuje. Zahtevek iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice je sodišče prve stopnje, glede na to, da izvedenec pri tožnici ni ugotovil trajnih posledic utrpelih poškodb, pravilno zavrnilo.

13. Neutemeljeno pritožnica opozarja tudi na fotografije iz kazenskega spisa, saj konkretno vpogleda vanje ni predlagala in tudi trditve v zvezi z njimi prvič podaja šele v pritožbi, kar je prepozno (337. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. V celoti gre tako tožnici odškodnina v višini 3.500,00 EUR. Ker ji je tožena stranka 2.000,00 EUR že plačala, ji je dolžna plačati še 1.500,00 EUR, torej 500,00 EUR več, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Iz že navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 500,00 EUR, zavrnilni del pa znižalo za 500,00 EUR, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Pri preizkusu izpodbijane sodbe namreč tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (358. člen ZPP).

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Nov uspeh tožeče stranke je 37,5 %, uspeh tožene pa 62,50 %. Neizpodbijana višina stroškov tožeče stranke znaša 1.176,16 EUR, 37,50 % od tega pa 441,06 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 509,85 EUR, 62,50 % od tega pa 318,66 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 122,40 EUR pravdnih stroškov in temu ustrezno je spremenjen stroškovni izrek.

16. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (16,77 % uspeh), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi ustrezen del pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo nagrado za redno pravdno sredstvo 196,80 EUR, pavšal po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve v višini 47,70 EUR ter sodno takso za pritožbo v višini 195,00 EUR, skupaj torej 459,50 EUR. 16,77 % od tega znaša 77,06 EUR in ta znesek je dolžna povrniti tožena stranka.