Jedro

Če pride do nadomeščanja začasno odsotnega javnega uslužbenca, iz drugega odstavka 69. člena ZJU izhaja, da se delovno razmerje za določen čas sklene za čas odsotnosti javnega uslužbenca. Po poteku določenega časa oziroma s prenehanjem razloga za takšno delovno razmerje ni predvideno odločanje s posebnim pisnim sklepom, ki bi moral biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu.

Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila – glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Glede na določbo 5. člena ZJU je treba uporabiti ZDR, in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 6. 2005 in ji še vedno traja, ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ji povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, nazadnje po pogodbi za čas nadomeščanja odsotne delavke zaradi starševskega dopusta, predvidoma do 13. 6. 2005. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 1. 6. 2005 seznanila, da ji dne 13. 6. 2005 preneha delovno razmerje zaradi zaključka starševskega dopusta delavke, ki jo je nadomeščala. To obvestilo nima narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega bi imela tožnica možnost pritožbe po prvem odstavku 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Tožničina dopisa direktorju Davčnega urada Maribor z dne 6. 7. 2005 in generalni direktorici DURS z dne 7. 7. 2005 je sodišče štelo kot zahtevi za odpravo kršitev po drugem odstavku 24. člena ZJU, na katera je tožnica prejela odgovora dne 12. 7. 2005 in 20. 7. 2005. Po prejemu odgovorov ni vložila pritožbe na drugostopenjski organ (komisijo za pritožbe), temveč je dne 22. 7. 2005 vložila tožbo na sodišče. S tem ni bila izpolnjena procesna predpostavka izkoriščene možnosti pritožbe. Zato je sodišče v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 24. člena in drugega odstavka 25. člena ZJU tožbo zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, „zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično bistvenih kršitev določb postopka“. Navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo vlog, ki jih je posredovala Sindikatu državnih in družbenih organov dne 11. 7. 2005, Davčnemu uradu Maribor dne 6. 7. 2005 in DURS dne 7. 7. 2005. Te vloge bi moralo obravnavati kot pritožbe, ne glede na drugačno naslovitev tožnice. Ta je dne 14. 6. 2005 po pošti prejela delovno knjižico brez ustreznega pravnega pouka o njenih pravicah, zato se je obrnila na pravno pomoč k g. K. na Ministrstvo za javno upravo, ki ji je svetoval, naj se obrne na delodajalca, ta pa bo njeno pritožbo posredoval pristojnemu organu. V skladu z navodili je pravočasno poslala dopise na navedene tri naslove. Zato ne more trpeti negativnih posledic. V dveh odgovorih jo tožena stranka ni napotila na komisijo za pritožbe. Sindikat, ki je sestavil tožbo, bi jo bil dolžan seznaniti z obveznostjo predhodnega postopka in tak postopek začeti. Ker je svoj dopis delodajalcu posredovala pravočasno in je ta ni poučil o njenih pravicah, bi bilo njene vloge treba obravnavati kot pritožbe po 24. členu ZJU.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta v odgovoru navaja, da je tožnica na Davčni urad Maribor in generalno direktorico DURS naslovila dopisa, v katerih prosi le za proučitev zakonitosti sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Iz dopisov ni mogoče razbrati, da gre za pritožbi. Soglaša s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da obvestilo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas tožnici nima pravne narave sklepa delodajalca.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Zavrženje tožbe iz razloga, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, je procesna odločitev, ki običajno temelji na določbi 274. člena ZPP (oziroma 288. členu ZPP ali drugem odstavku 42. člena ZDSS-1). Takšno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo potrdi sodišče druge stopnje, je mogoče izpodbijati le iz procesnih razlogov, to je bistvenih kršitev določb postopka, in ne zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji napačno navaja, da so bistvene kršitve določb pravdnega postopka posledica zmotne uporabe materialnega prava. Gre za nepravilno mešanje revizijskih razlogov.

9. ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Navedena določba torej v primeru, če ni posebne ureditve v ZJU ali drugem posebnem zakonu, napotuje na splošno ureditev delovnih razmerij v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo ureja v 204. členu.

10. ZJU vprašanje pravnega varstva, uveljavljanje tega varstva in odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU) ureja posebej, predvsem v določbah 24. in 25. ter 33. - 39. člena. Pri tem v četrtem odstavku 24. člena izrecno določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (podobno tudi v tretjem odstavku 39. člena ZJU in drugem odstavku 25. člena ZJU). Zato je načeloma treba izhajati iz te ureditve, vendar predhodno ugotoviti tudi, ali navedene določbe veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani - vložitve tožbe z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja za določen čas, katerega trajanje je bilo jasno določeno v zadnji pogodbi o zaposlitvi (pri tem pa naj bi razlog za nezakonitost obstajal v nezakonitem sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas).

11. Po določbi 1. točke prvega odstavka 153. člena ZJU delovno razmerje javnemu uslužbencu preneha s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Primere sklenitev delovnega razmerja za določen čas ureja 68. člen ZJU v prvem odstavku, v tretjem odstavku pa glede omejitev sklepanja zaporednih pogodb in glede posledic kršitev določb prvega odstavka tega člena napotuje na uporabo določb ZDR. Če pride do nadomeščanja začasno odsotnega javnega uslužbenca (razlog po 2. točki prvega odstavka 68. člena ZJU), iz drugega odstavka 69. člena ZJU izhaja, da se delovno razmerje za določen čas sklene za čas odsotnosti javnega uslužbenca. Po poteku določenega časa oziroma s prenehanjem razloga za takšno delovno razmerje ni predvideno odločanje s posebnim pisnim sklepom, ki bi moral biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. To ne izhaja iz določb ZJU niti iz 77. člena ZDR (v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU). Glede na to in vsebino obvestila sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da obvestilo tožnici o prenehanju delovnega razmerja za določen čas z dne 1. 6. 2005 (ki se sklicuje na določbo 1. točke prvega odstavka 153. člena ZJU in dejstvo, da bo delavka, ki jo je tožnica nadomeščala po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s 13. 6. 2005 zaključila starševski dopust) ni odločba oziroma sklep o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca po prvem odstavku 24. člena ZJU, zoper katerega je dovoljena pritožba po tretjem odstavku iste zakonske določbe.

12. V takšnem primeru tudi ni podlage za zaključek, da bi morala tožnica od delodajalca najprej zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti po določbi drugega odstavka 24. člena ZJU. Takšna zahteva bi bila lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja (enako kot v primerih podobnih sporov po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR; glej npr. sklep VS RS VIII Ips 61/2006 z dne 11. 4. 2006), ne pa kasneje. Tožnica pa ob vložitvi dveh vlog (6. 7. 2005 in 7. 7. 2005), ki sta ju sodišči druge in prve stopnje smiselno šteli kot zahtevi za odpravo kršitve, ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato je od že bivšega delavca neutemeljeno zahtevati najprej vložitev zahteve, nato čakanje na sklep (že bivšega) delodajalca, vložitev pritožbe in šele nato (oziroma v primeru molka organa) uveljavljanje sodnega varstva. Glede na gornjo obrazložitev, da obvestilo o poteku delovnega razmerja za določen čas zaradi vrnitve odsotne delavke nima narave sklepa delodajalca, je neutemeljeno tudi tožničino zavzemanje za to, da bi bilo treba njena dopisa šteti in obravnavati kot pritožbi (prvi odstavek 24. člena ZJU, v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZJU).

13. ZJU tudi nima drugih posebnih določb o varstvu v takšnem primeru prenehanja delovnega razmerja – po tem, ko do prenehanja že pride. Ko torej javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila – glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Zato je glede na določbo 5. člena ZJU treba uporabiti ZDR, in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu, v predpisanem prekluzivnem roku, ki pa ga je tožnica zamudila, saj je tožbo vložila na sodišče šele 22. 7. 2005. Revizijsko sodišče je zato iz drugih razlogov potrdilo izpodbijano odločitev.

14. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, če se je tožnica obrnila tudi na sindikat, ki naj ne bi sprožil ustreznega postopka.

15. V skladu s 378. členom ZPP in v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.