Jedro

ZOdvT v postavki številka 3102 določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78265/2009 z dne 10. 06. 2009 v 1. in 3. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki - tožeča stranka zoper celotno sodbo, tožena stranka pa glede odločitve o stroških postopka. Predlagali sta spremembo izpodbijane sodbe, tožeča stranka podrejeno njeno razveljavitev. Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki, vendar nobena od pravdnih strank na navedbe nasprotne stranke v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista ni utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka ni dokazala sklenitve dogovora o plačilu v skladu s predračunom številka 90477/08-01 z dne 24. 06. 2008. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje prepričljivo in natančno obrazložilo. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju na argumentirano obrazložitev sodišča prve stopnje tudi sklicuje. V nadaljevanju višje sodišče odgovarja na posamezne pritožbene očitke.

6. Ponudba 02. 06. 2008: ne drži pritožbeni očitek, da iz elektronskega sporočila z dne 02. 06. 2008 ne izhaja to, kar je zapisalo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi (namreč, da gre za plačilo celotnega paketa po ponudbi 90432/08-01 za znesek 7.600 € bruto z DDV, s plačilom 6.000 € ob sklenitvi dogovora in 1.600 € 3 dni po izstavitvi računa), saj je sodišče prve stopnje po zaključku višjega sodišča navedeno dokazno listino in njeno vsebino presodilo povsem pravilno. Iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 02. 06. 2008 izhaja, (1) da tožena za leto 2007 ni pripravljena plačati ničesar več, da (2) za leto 2008 izhaja iz bruto paketa po ponudbi 90432/08-01 in (3) da predlaga plačilo 6.000 EUR ob sklenitvi dogovora in 1.600 EUR v roku 3 dni po izstavitvi računa po prireditvi. Iz navedenega sporočila izhaja jasen zaključek, da je v znesek 7.600 EUR vključen tudi 20% DDV. Drži sicer pritožbena navedba, da so v navedeni ponudbi cene brez DDV, toda sporočilo tožene stranke z dne 02. 06. 2008 predstavlja nasprotno ponudbo tožene stranke, ki je štela ceno iz ponudbe za pretirano, zaradi česar je oblikovala svojo ponudbo pod drugačnimi pogoji. Sodišče besedno zvezo „bruto“ razlaga pravilno – znesek, ki že vsebuje DDV, kar tudi jasno izhaja iz navedenega elektronskega sporočila še zlasti iz tabele, kjer je v zadnji alineji izrecno navedeno „BRUTO z DDV … leto 2008 3 dni 7.600 €“. Pritožbena navedba, da tožena stranka popravljene ponudbe 90432/08-01 z dne 26. 05. 2008, kjer je na dnu pripisano „bruto 7.600 €, dogovor mail 3. 6. 2008“ ni poslala tožniku po elektronski pošti, saj takrat sporočila tožnika z dne 03. 06. 2008 sploh še ni imela, za odločitev ni relevantno. Kot je navedeno že zgoraj in je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, novo (nasprotno) ponudbo tožene stranke predstavlja elektronsko poročilo z dne 02. 06. 2008. Višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je z izmenjavo elektronskih sporočil prišlo do soglasja volj pravdnih strank tako glede predmeta najema, časa trajanja (3 dni) in dodatnega delovanja agregatov ter glede plačila oziroma cene, kar so bistvene sestavine dogovora (tožena stranka pa je sprejela tožnikovo zahtevo, da plača razliko za leto 2007, pri čemer točen znesek ni predmet tega postopka). Po zaključku višjega sodišča tudi ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka po prejemu elektronskega sporočila z dne 02. 06. 2008 ni mogla šteti, da znesek 7.600 EUR vključuje tudi DDV, saj je navedenem elektronskem sporočilu tožene stranke navedena tabela, kjer izrecno piše „BRUTO z DDV... 7.600 €“.

7. Odgovor tožnika 03. 06. 2008: višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe in sicer, da besedni zvezi „moja zadnja“ in „plačaj mi kompletno razliko za lansko leto. To leto ti bom sprejel tvojo ceno 7.600 EUR...“ kažeta na to, da tožnik ni sprejel ponudbe tožene stranke, pač pa naj bi šlo le za nova pogajanje. Tožena stranka je v svojem sporočilu izrecno zapisala, da se glede cene ne bo pogajala več, sodišče prve stopnje pa je izčrpno in argumentirano obrazložilo, zakaj ni verjetno, da bi se tožena stranka tik pred prireditvijo znova pogajala s tožnikom. Za odločitev ni relevantno, da 80% od 7.600 EUR znaša 6.080 EUR in ne 6.000 EUR kot to navaja tožena stranka (in kar naj bi kazalo na to, da so bili spremenjeni pogoji plačila), saj je tožena stranka v svoji ponudbi zneske očitno zaokroževala. Prav tako ni relevanten gramatikalen zapis sprejema ponudbe, pač pa njegova vsebina, ki jo sodišče prve stopnje po zaključki višjega sodišča povsem pravilno povzema.

8. Stroški obratovanja več kot 3 dni: po zaključku višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlaga navedbo „bruto paket“ v ponudbi tožene stranke z dne 02. 06. 2008 in sicer, da gre za ceno celotnega paketa ne glede na morebitne dodatne ure obratovanja agregatov. Da je tožeča stranka na to pristala, kaže njen odgovor in sicer v delu, v katerem navaja „To leto ti bom sprejel tvoju ceno 7.600 eur, kljub temu, da se nafta draži vsak teden“.

9. Upravičenost za zastopanje T. K.: tožeča stranka v pritožbi prvič navaja, da gre z namestnika direktorja, ki ni imel pooblastil za sklepanje poslov. Ne le, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), tudi sicer je ta pritožbena navedba v direktnem nasprotju z njeno navedbo pod tč. V. pripravljalne vloge z dne 07. 09. 2010, kjer izrecno navaja, da je K. imel vsa pooblastila za sklepanje poslov in tudi predmetne pogodbe.

10. Zaslišanje priče E. M.: po določbi drugega odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj vseh dokazov ni izvedlo, tako da mu ni mogoče očitati neutemeljene zavrnitve predlaganega dokaza.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov:

12. Zakon o odvetniški tarifi (Ur.l. RS 67/2008 s spremembami; ZOdvT) v postavki št. 3102 določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov. Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in ena nagrada za sporazum. Iz tega razloga tožena stranka ni upravičena do nagrade za vsak narok posebej, pač pa le do ene nagrade za narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke. Razlog za sprejem novega zakona je bil predvsem v določitvi takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, saj je predhodna ureditev odvetniške tarife je omogočala odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo (nepotrebno) kopičenje vlog in prelaganje narokov za glavno obravnavo, posledično pa zavlačevanje postopkov. Za stranke je bil takšen način določanja odvetniških nagrad dražji, postopek pa dolgotrajnejši. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je tako zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto pa velja za število posameznih narokov. V ZOdvT je torej uvedeno plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok) in je ukinjena nagrada za izvršitev vsakega posameznega opravila. Z "nagrado za narok" po tarifni številki 3102 je torej mišljena nagrada za naroke in ne le za en narok, ne glede na dejansko opravljeno število narokov, sicer ne bi zakonodajalec v kazenskih zadevah in postopkih za prekrške izrecno predpisal, da se priznava nagrada za vsak narok posebej (prim. Pdp 390/2010, II Cp 3160/2010, II Cp 2502/2010, II Cp 3969/2010, II Cp 2310/2010, Pdp 497/2010). Tarifo, ki je sestavni del ZOdvT je treba razlagati v povezavi z normativnim delom zakona, ki v 14. členu določa obseg nagrade in uveljavlja načelo, da se v isti zadevi na vsaki stopnji določi ena nagrada za vse vloge in ena nagrada za vse naroke. Ne gre za interpretacijo sporne določbe, pač pa za pravilno razumevanje ZOdvT kot celoto, ki ne dopušča ločene interpretacije posameznih sestavnih delov. Sodišče prve stopnje je torej pri odmeri stroškov postopka pravilno uporabilo ZOdvT in določbe ZPP o odmeri stroškov postopka.

13. Ker pritožbeni razlog ni podan in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve o stroških postopka kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.