Jedro

Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.

Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.

Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Dolžnik mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 325,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom ustavilo postopek z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja. Obrazložilo je, da je bila odredba za predložitev seznama premoženja dolžniku, ker v Republiki Sloveniji nima več prebivališča, vročena na naslov v tujini, dolžnik pa se na odredbo ni odzval. Ker dolžnik prebiva v tujini in ker zaradi njegove pasivnosti ni možna dokončna izvedba postopka po 31. in 33. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je sodišče prve stopnje ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.

2. Zoper takšen sklep se je po svojem pooblaščencu iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil upnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa v plačilo naloži upnikove pritožbene stroške. V pritožbi je navedel, da razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da dolžnik prebiva v tujini in v RS nima prijavljenega nobenega prebivališča ter da se dolžnik na odredbo ni odzval, ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve ni razvidno, kdaj je bila odredba vročena dolžniku in kdaj je sodišče preverjalo prebivališče dolžnika. Sodišču prve stopnje je očital tudi zmotno uporabo določb 31. in 33. člena ZIZ. Navedel je, da postopek po določbah 31. člena ZIZ ni vezan zgolj na pisno podajo seznama premoženja, ampak je za primer, da dolžnik na odredbo za predložitev seznama premoženja ne odgovori, v šestem odstavku 31. člena ZIZ predvideno, da sodišče razpiše narok za ugotavljanje premoženja dolžnika, česar pa sodišče ni storilo. Kot neutemeljen je grajal zaključek sodišča prve stopnje, da postopka ugotavljanja dolžnikovega premoženja ne bo mogoče uspešno dokončati, saj ni z ničemer izkazano, da dolžnik, četudi na odredbo ni odgovoril, na narok ne bi pristopil. Dolžnik se je namreč 26. 3. 2009 že udeležil naroka za ugotavljanje premoženja in na njem sodeloval (brez prisotnosti upnika, ki z narokom ni bil seznanjen), zaradi česar je najmanj z verjetnostjo izkazano, da je zaključek sodišča prve stopnje o nemožnosti dokončanja postopka preuranjen. Upnik je tudi opozoril, da ima sodišče, če se dolžnik naroka ne bo udeležil, v skladu z osmim odstavkom 31. člena ZIZ v zvezi s 33. členom ZIZ tudi možnost denarnega kaznovanja dolžnika, izrek denarne kazni pa je mogoč tudi, če dolžnik prebiva v tujini. Ker je dolžnik v Republiki Sloveniji lastnik nepremičnin, bo takšno denarno kazen tudi mogoče prisilno izterjati po uradni dolžnosti, sicer pa so odločbe slovenskih sodišč izvršljive tudi v Republiki Avstriji, kjer dolžnik prebiva. Za primer, da denarna kazen ne bo plačana oziroma njena izterjava ne bo uspešna, pa ima sodišče tudi možnost izreka zapora.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.

6. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.

7. Sodišče prve stopnje, ki v obravnavani zadevi, po tem ko odgovora dolžnika na odredbo o predložitvi seznama premoženja ni prejelo, postopka ni nadaljevalo z razpisom naroka, čeprav je to na podlagi citirane določbe dolžno storiti po uradni dolžnosti in čeprav je v obravnavani zadevi v zvezi s tem 21. 1. 2020 prejelo tudi izrecen predlog upnika, ampak je postopek z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja ustavilo, je tako ravnalo v nasprotju z določbo šestega odstavka 31. člena ZIZ.

8. Ob tem je pravilno tudi v pritožbi izpostavljeno stališče upnika, da tudi dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa, kot utemeljeno opozarja pritožba, ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.

9. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami in postopek z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja ustavilo, čeprav za to ni bilo zakonskih pogojev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje moralo nadaljevati s postopkom ugotavljanja dolžnikovega premoženja skladno z določbami šestega oziroma osmega odstavka 31. člena ZIZ, postopek ugotavljanja dolžnikovega premoženja pa bo smelo zaključiti šele, ko bodo za to podani zakonski pogoji.

10. Ker so že navedeni razlogi narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa, se pritožbeno sodišče s presojo utemeljenosti drugih v pritožbi uveljavljanih razlogov ni ukvarjalo.

11. Ker je sodišče prve stopnje postopek ugotavljanja dolžnikovega premoženja neutemeljeno ustavilo in je bila pritožba upnika potrebna za izvršbo, je upnik od dolžnika upravičen zahtevati povrnitev potrebnih stroškov pritožbenega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je upniku kot take priznalo naslednje stroške: 400 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT)), 2% materialnih stroškov v višini 8 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 408 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 244,80 EUR, 22% DDV od tega zneska v višini 53,86 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 26,40 EUR. Sodišče upniku ni priznalo nagrade za pregled izpodbijanega sklepa in poročilo stranki, ki jo je upnik priglasil v znesku 50 točk, saj je nagrada za to opravilo zajeta že v nagradi za sestavo pritožbe. Dolžnik je tako upniku dolžan povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 325,06 EUR. Če upniku stroškov ne bo povrnil v danem roku, mora od nastopa zamude dalje od odmerjenega zneska stroškov plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).