Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je novo ustanovljeni sindikat reprezentativni sindikat, pa tudi ne, da je s toženo stranko sklenil kakršenkoli dogovor ali pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo, zato tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo v sindikatu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3. 12. 2015 do 16. 2. 2017 obračunati mesečna nadomestila plač v zneskih, kot izhajajo iz točke I izreka, od mesečnega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka I/1 izreka). Višji in drugačen zahtevek (bruto 19.854,85 EUR) je zavrnilo (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 3. 12. 2015 do 16. 2. 2017 obračuna in plača premije za dodatno pokojninsko zavarovanje v znesku 234,92 EUR, na osebni račun tožnice, odprt pri Banki A. d. d., B. ulica 8, C., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici plačati nadomestilo za 16 dni neizrabljenega letnega dopusta v znesku 3.156,77 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila (točka III izreka), ter tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.204,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka I/2) in odločitev o stroških postopka (točka IV) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu izračuna in obrazložitve višine njene plače glede dodatka za delo v sindikatu. Sindikat D. s toženo stranko res ni podpisal pogodbe o zagotavljanju sindikalnega dela ali kakšnega drugega sporazuma na ravni podjetja, to pa izključno iz razloga, ker je bil zoper tožnico uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če se to ne bi zgodilo, bi sindikat zagotovo s toženo stranko sklenil dogovor za opravljanje sindikalnega dela. Sindikat je bil ob ustanovitve nesporno reprezentativen, čeprav podjetniška kolektivna pogodba izplačilo dodatka za delo v sindikatu ne veže na pogoj reprezentativnosti sindikata in bi bilo enako dogovorjeno tudi z novoustanovljenim sindikatom. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da bi tožnici, če ne bi prišlo do obravnavanega dogodka, izplačeval kot predsednici 10 % dodatek, saj zakon določa, da tak dodatek pripada. Sodišče prve stopnje bi moralo temu slediti. Zaradi tega je napačno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je sodba v tem delu nepravilna in nezakonita. Prav tako je napačna odločitev v stroškovnem delu, ker bi moralo sodišče stroške odmeriti ob upoštevanju vrednosti spora, tega pa ni storilo, zato je odločitev nepravilna in nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, saj 76. člen podjetniške kolektivne pogodbe določa, da nadomestilo velja zgolj za predsednike reprezentativnih sindikatov. Tako tožnica ni mogla prejemati dodatka, saj delodajalcu ni izkazala, da bi bil njen sindikat reprezentativni sindikat. Njene pritožbene navedbe o reprezentativnosti sindikata so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Poleg tega pa tožena stranka ponovno poudarja, da tožnica svojega dela ni opravljala in je njeno delo opravljala tožničina hčerka, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi delo v sindikatu sploh opravljala. Predlaga, da pritožbeno sodišča pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo 10 % dodatka za delo v sindikatu, saj je ugotovilo, da pravica do tega dodatka, ki je sicer v 89. členu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke določen (vendar v razmerju med toženo stranko in Sindikatom E.), ni bila nikoli dogovorjena s sindikatom D., ki je bil ustanovljen ..., tožnica pa imenovana za predsednico, prav tako ni bil sklenjen tudi kakšen drug sporazum o zagotavljanju sindikalnega dela med sindikatom in toženo stranko, da tožnica ni dokazala, da je novo ustanovljeni sindikat reprezentativen, zato tožnici tudi na podlagi določbe 5. odstavka 81. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti Slovenije (v nadaljevanju: panožna KP; Ur. l. RS, št. 43/2015), ta dodatek ne pripada.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožničin zahtevek v tem delu zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožničine strani zatrjevano reprezentativnostjo novo ustanovljenega sindikata ugotovilo, da tožničinih trditev, da je bil sindikat na začetku reprezentativen, saj je imel več kot 10 % članov zaposlenih pri toženi stranki, izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je iz sindikata izstopilo kar nekaj članov, iz zapisnika o ustanovnem zboru je izpuščena navedba števila članov, da bi bil sindikat reprezentativen pa tudi ne izhaja iz pisne izjave F.F., prav tako pa tožena stranka ni izdala odločbe o reprezentativnosti sindikata skladno z določbo 10. člena Zakona o reprezentativnosti sindikata (Ur. l. RS, št. 13/1993).

9. Prav tako je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da panožna KP v 81. členu, kjer so opredeljeni materialni pogoji za sindikalno delo, ne vsebuje določbe, da mora delodajalec sindikalnemu zaupniku reprezentativnega sindikata pri delodajalcu zaradi dodatnih obremenitev priznati mesečni dodatek, ampak določa, da mu ga delodajalec lahko prizna, višina dodatka pa se opredeli v pogodbi o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo.

10. Ker tako tožena stranka ni dokazala, da je novo ustanovljeni sindikat reprezentativni sindikat, pa tudi ne, da je s toženo stranko sklenil kakršenkoli dogovor ali pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z reprezentativnostjo sindikata, kakor tudi v zvezi s tem, da bi tožena stranka zagotovo sklenila z novoustanovljenim sindikatom dogovor, če ne bi tožnici nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.