25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 409/2003 z dne 30.9.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 855/2002 z dne 26. 3. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 15/2001 z dne 30. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je v pravdnem postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi fizičnega napada. Prvostopenjsko sodišče je njegov zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da fizičnega napada ni dokazal in s tem tudi ne nastanka nematerialne škode. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo, Vrhovno sodišče pa je revizijo pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede izvedeniškega mnenja in izpovedi priče ter njegove izpovedi. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi bil iz argumentacije prvostopenjskega sodišča glede uporabe jezika toženca razviden negativen odnos sodnika do pritožnika kot neslovenca. Sodišču očita pristranskost in obremenjenost z osebnimi karakteristikami, ki so opredeljene v 14. členu Ustave, ter posledično kršenje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Višje in Vrhovno sodišče pa naj bi Ustavo kršili, ker naj bi ustavne kršitve prvostopenjskega sodišča ignorirali, poleg tega pa naj bi podajali oceno dokazov, čeprav pri njihovi izvedbi sploh nista sodelovali. Pritožnik sodiščem očita tudi odstop od ustaljene sodne prakse, ker je bil pred sodišči obravnavan drugače kot druge stranke v istovrstnih primerih, izpodbijane sodbe pa naj ne bi vsebovale argumentacije, zakaj je priča, ki je potrdila njegove navedbe, neverodostojna.

B.

3.Pritožnik se v ustavni pritožbi ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je po njegovem mnenju napačno ocenilo izvedensko mnenje. Ustavno sodišče se v pravilnost te dokazne ocene ne more spuščati, saj ni instanca sodiščem, pač pa v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, če je morda z izpodbijanimi odločbami kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno sodišč in posledično z odločitvijo sodišč, pa za utemeljenost ustavne pritožbe ne zadošča.

4.V konkretnem primeru tudi ne gre za diskriminacijo pritožnika na podlagi narodnosti (prvi odstavek 14. člena Ustave), niti za pristranskost sodišča ter s tem za kršitev pravice do enakega varstva pred zakonom (22. člen Ustave). Pritožnik namreč trdi, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo izpoved priče ter njegovo izpoved glede žaljivk toženca, izrečenih v hrvaškem jeziku. Takšna ocena naj bi kazala na negativen odnos sodišč do državljanov Slovenije, ki niso slovenskega rodu. Očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe res navedlo, da je toženec slovenskega porekla in bi torej tudi žaljivke izrekel v slovenščini in ne v hrvaščini, kot sta to trdila priča in pritožnik, vendar pa takšno stališče sodišča ne pomeni kršitve pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave in tudi ne pravice iz 22. člena Ustave. Navedeno stališče sodišče namreč ne opira na razlikovanje med pravdnima strankama zaradi narodnosti in ga ne utemeljuje oziroma kakorkoli povezuje z narodnostjo pritožnika. Sicer pa to stališče sploh ni bilo temelj za odločitev sodišč, pač pa dejstvo, da pritožnik ni dokazal, da ga je toženec res fizično napadel, kot sta v svojih sodbah obrazložili tako prvostopenjsko kakor tudi drugostopenjsko sodišče.

5.Pritožnik drugostopenjskemu in revizijskemu sodišču tudi očita, da sta ocenili dokaze, čeprav pri njihovi izvedbi nista sodelovali, pritožniku pa sta s tem onemogočili, da o dejanskem stanju odloči nepristransko sodišče. Navedeni očitek ne drži. Sodišči sta svoji odločitvi oprli na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in pri tem zgolj odgovorili na pritožbene in revizijske navedbe pritožnika.

6.Pritožnik izpodbijanim odločbam še očita, da nobena od njih ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bila izpoved priče, ki je potrdila njegove navedbe, neverodostojna. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izrčpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnik z vloženimi pravnimi sredstvi te kršitve ni uveljavljal, zato je ne more uveljavljati niti v ustavni pritožbi.

7.Pritožnik sodiščem očita tudi odstop od uveljavljene sodne prakse, vendar pa tega očitka ne izkaže. Zgolj pavšalna trditev, da je bil v konkretni zadevi drugače obravnavan kot druge stranke v istovrstnih postopkih, ne zadošča, saj Ustavno sodišče takšnega očitka ne more preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić