Jedro

Ker se je v predmetnem sporu izpostavilo vprašanje preprečevanja stikov med očetom in mladoletno B. s strani matere, je to, upoštevajoč abstraktno dejansko stanje iz 6. odstavka 106. člena ZZZDR-UPB1, terjalo razčiščevanje določenih pravnorelevantnih okoliščin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletna hčerka pravdnih strank B. B. zaupa v varstvo in vzgojo materi A. B.; očeta R. A. je zavezalo k plačevanju preživnine v znesku 40.000,00 SIT mesečno od 1.11.2004 na roke matere; nasprotni tožbeni zahtevek, naj se mladoletna hčerka zaupa v varstvo in vzgojo očetu, materi pa naloži plačevanje preživnine, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka), ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta izvedenca in Center za socialno delo L. podala jasno stališče, da tožnik, če bo hči pri materi, nima najmanjše možnosti navezati ustrezne stike z otrokom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nobenega razloga, zaradi katerega stiki med tožnikom in hčerko ne bi bili v korist otroka. Dejansko je ostalo nepojasnjeno, v čem je večja korist otroka, da ostane pri materi, kot če bi bil zaupan tožniku. Upoštevati bi bilo treba odnos obeh roditeljev do pravice otroka, da ima tudi drugega starša, ne pa, da eden od staršev otroka pritegne k sebi in ga odtegne od drugega roditelja. Sodišče prve stopnje je povzelo le tisti del izpovedi M. S., ki je nekako v korist tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožene stranke), pa še ta je iztrgana iz celotnega konteksta. Tožnik je kot oče v povsem podrejenem položaju. Če je bil tožbeni zahtevek že zavrnjen, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti določiti stike med njim in hčerko. Tožnik v laični dopolnitvi pritožbe natančneje pojasnjuje posamezne okoliščine spora. Bistvo njegovih navedb je, da vztraja, naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo njemu, saj drugače do realizacije stikov, ki jih toženka vztrajno odklanja, nikakor ne bo prišlo. Izpostavlja določilo 6. odstavka 106. člena Zakna o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, prečiščeno besedilo, ZZZDR-UPB1). Sodišče ščiti materine želje namesto otrokovih pravic, ves trud tožnika, da bi vzpostavil normalne odnose s toženko, pa obravnava kot zaostrovanje odnosov s toženko.

Pritožba je utemeljena.

ZZZDR-UPB1 v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otrok zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist (6. odstavek 106. člena ZZZDR-UPB1).

Ker se je v predmetnem sporu izpostavilo vprašanje preprečevanja stikov med očetom in mladoletno B. s strani matere, je to, upoštevajoč abstraktno dejansko stanje iz 6. odstavka 106. člena ZZZDR-UPB1, terjalo razčiščevanje naslednjih pravnorelevantnih okoliščin: - ali tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča otrokove stike z drugim od staršev; - ali je drugi od staršev že zaprosil za strokovno pomoč centra za socialno delo, pa stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob njihovi pomoči;

- ali drugi od staršev izpolnjuje pogoje za varstvo in vzgojo otroka, pri čemer je treba oceniti celoten sklop okoliščin, zlasti bivanjske in premoženjske razmere, delovni čas, čustveno navezanost, morebitne odnose z drugimi člani družine in načrte za prihodnost, ter opraviti prognozo otrokovega fizičnega in psihičnega razvoja ter lojalnega obnašanja pri uresničevanju pravice do stikov drugega od staršev, če se otrok zaupa temu staršu; - kakšna je drža otroka do stikov s staršem, pri katerem ne živi, torej, ali jih sprejema ali pa ima do njih odklonilno stališče. Vse zgoraj naštete okoliščine so hkrati tiste, ki napolnjujejo pravni standard koristi otroka, ki je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, tudi kadar se odloča o njegovem varstvu in vzgoji. Sodišču prve stopnje je mogoče očitati, da je vsebino koristi mladoletne B., ki je vrednostni pojem, pomanjkljivo opredelilo. Kot odločilno je ovrednotilo sicer nedvomno pomembno okoliščino, da toženka primerno in ustrezno skrbi za hčerko, ki je na mater zaradi skupnega življenja tudi močno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča pa je premajhno težo pripisalo že doslej izkazanemu dejstvu, da mati vztrajno preprečuje otrokove stike z očetom, da njihova realizacija ni bila uspešna niti ob pomoči centra za socialno delo, zlasti pa, da mladoletna B. ne odklanja stikov z očetom, ampak, kot je bilo ugotovljeno, prav nasprotno. Določba 6. odstavka 106. člena ZZZDR-UPB1 pride v poštev zlasti v situaciji, kot se nakazuje v obravnavanem sporu. Če namreč ne pomaga strokovno delo centra za socialno delo, se lahko otroka, še preden staršu uspe vcepiti nepramagljiv odpor do drugega starša, odvzame in zaupa v varstvo in vzgojo drugemu staršu, če bo seveda ta pripravljen omogočati stike. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni v celoti ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, naštetih zgoraj, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju otrokove koristi pretehtati na eni strani škodljive posledice, ki jih mati z neodgovornim in sistematičnim preprečevanjem stikov z očetom povzroča hčerki, na drugi strani pa morebitne škodljive posledice odločitve, da se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo očetu, zlasti z vidika čustvene navezanosti na mater in spremembe življenskega okolja. Za takšno oceno pa bo moralo postaviti ustreznega izvedenca, saj samo s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Ugotovitev sodišča prve stopnje o šoku, ki bi ga za hčerko predstavljalo pretrganje odnosov z materjo, je zaenkrat pruranjena in premalo strokovno utemeljena. Glede na predvideni čas, ki bo še potreben za zaključek postopka na prvi stopnji zaradi postavitve novega izvedenca ustrezne stroke, naj sodišče prve stopnje, če to narekujejo koristi otroka, na predlog stranke, po potrebi pa po uradni dolžnosti (1. odstavek 411. člena ZPP), izda začasno odredbo o osebnih stikih med tožnikom in hčerko. Takšen začasen ukrep bo lahko med drugim predstavljal tudi merilo za presojo, ali je toženka v okviru svoje vzgojne naloge uspela spremeniti svojo miselnost o "izključnem imetništvu" roditeljske pravice.

V zvezi z vlogo Centra za socialno delo L. C. in ravnanjem tožnika je treba končno opozoriti še na vprašljivo stališče sodišča prve stopnje, ki je del krivde za neizvrševanje stikov pred izdajo odločbe Centra za socialno delo L. C. z dne 5.3.2003 pripisalo tožniku. Tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do stikov z otrokom, vendar pa ga, ob nesporno konfliktnem razmerju med staršema, katerih zveza je razpadla, med njima pa ni več ozračja zaupanja, ni mogoče siliti, da osebni stiki potekajo v navzočnosti starša, ki mu je otrok sicer zaupan v varstvo in vzgojo. Neprepričljivi so tudi argumenti sodišča prve stopnje o nezadostnih ukrepih Centra za socialno delo L. C., da bi se vzpostavili stiki med očetom in hčerko. Ni namreč jasno, kaj bi lahko center ob pasivnosti toženke in njenem neodzivanju na uradna vabila še lahko storil za vzdrževanje stikov med očetom in hčerko.