Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 770/2016

ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.770.2016 Civilni oddelek

vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje višina vrnjenih sredstev stroški priključnine in prispevek SIS ključ delitve končnim upravičencem višina vložka v javno telekomunikacijsko omrežje upniška zamuda zamuda s plačilom odločitev o stroških postopka spor majhne vrednosti
Višje sodišče v Ljubljani
14. junij 2016

Povzetek

Sodba se nanaša na vrnitev sredstev v javno telekomunikacijsko omrežje, kjer je tožena stranka dolžna razdeliti vrnjena sredstva med končne upravičence. Tožnik je uveljavljal višji znesek vračila, sodišče pa je ugotovilo, da je upravičen do 822,23 EUR. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, prav tako pa je sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka.
  • Vrnitev sredstev v javno telekomunikacijsko omrežjeTožena stranka je dolžna razdeliti vrnjena sredstva med končne upravičence in izdelati seznam fizičnih oseb, ki so upravičene do vračila.
  • Pravilna uporaba materialnega pravaSodišče je presojalo, ali je tožena stranka pravilno ugotovila znesek, do katerega je tožnik upravičen, ter ali je pravilno upoštevala vplačila in prispevke.
  • Obveznost plačila stroškov pritožbenega postopkaSodišče je odločilo o stroških pritožbenega postopka in o tem, kdo nosi stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka (občina), ki je uveljavila vrnitev v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev, je ta sredstva dolžna razdeliti med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje. Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 527,75 EUR nadomesti z zneskom 822,23 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 74,16 EUR stroškov pritožbenega postopka; v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku: toženi stranki je naložilo obveznost, plačila zneska 527,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2011 dalje (1. točka izreka), preostali del zahtevka pa je zavrnilo (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 106,15 EUR (2. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožeče stranke

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da sodba ni ustrezno obrazložena, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega stališča, da tožena stranka ne more obdržati sredstev, ki jih je prejela za delovne ure in ker ni pojasnjena podlaga za dvakratno odbijanje prispevka SIS. Graja ugotovljeno dejansko stanje glede količine tožnikovega dela in glede drogov, ki jih je tožnik prispeval. Zaradi časovne oddaljenosti od tožnika ni mogoče pričakovati specificirane navedbe opravljenih del in navedb o tem, kdaj je delo opravil. Koliko ur fizičnega dela je tožena stranka priznala drugim upravičencem, ni pomembno. Bistveno je, da je Republika Slovenija pri vračanju sredstev za vsakega upravičenca priznala 100 ur fizičnega dela. Odlok tožene stranke o postopku vračanja ni zakonit, ker določa, da člani gradbenih odborov niso upravičeni do plačila za delo v gradbenem odboru. Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO) namreč te omejitve nima. Tudi število drogov, ki jih je prispeval tožnik, ni pravilno ugotovljeno. Tožnikovo trditev in izpoved, da je prispeval šest drogov, so potrdile priče A. A., B. B. in C. C. Tudi znesek, do katerega je tožnik upravičen zaradi vplačil, ni pravilno ugotovljen. Iz izjave z dne 27.6.1993, ki sta jo podpisala tožnik in predsednik Krajevne skupnosti ..., je razvidno, da so tožnikova vplačila prevrednotena v vrednost 1.000- DEM. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da vplačanih 150.000- din predstavlja protivrednost 1.000- DEM. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so bili podlaga za vračilo le pravni posli, sklenjeni s Telekomom Slovenije, d.d., ne pa tožnikove izjave in posli, sklenjeni s posameznimi končnimi upravičenci. Za nesprejemljivo označuje pritožbeno trditev, da tožena stranka ni izplačala tistega, kar je od Republike Slovenije prejela. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Ker je tožeča stranka zahtevek, ki ga je s tožbo uveljavljala v višini 2.342,97 EUR z obrestmi, z vlogo z dne 12.11.2015 delno umaknila tako, da zahteva plačilo 1.754,70 EUR z obrestmi, je obravnavni spor od zmanjšanja zahtevka dalje spor majhne vrednosti(1) (drugi odstavek 449. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Pritožbeni preizkus je zato treba opraviti po pravilih o sporih majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Ker sodišče strankama ne more podeliti več pravic, kot jih jima daje zakon, ni pomembno, da sodišče prve stopnje pravdnih strank o omejenosti pritožbenih razlogov ni poučilo.

7. Pritožnik utemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu stališču, da je od pripadajočega mu vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje treba odšteti stroške priključnine in prispevek SIS v višini 337,41 EUR. V ZVVJTO sta priključnina in prispevek SIS našteta kot dve od postavk, ki se upoštevajo pri vračanju. Osnova za vračilo je vrednost, navedena v listinah, ki dokazujejo pravni posel; višina vračila se izračuna tako, da se od osnove za vračilo med drugim odštejeta tudi priključnina in prispevek SIS, ne glede na to, ali sta bila plačana ali ne (prvi in drugi odstavek 4. čl. ZVVJTO). Toženi stranki, ki je vračilo uveljavljala in dobila izplačanega, ZVVJTO nalaga obveznost, da ga razdeli med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje (6. čl. ZVVJTO). Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka. Način delitve oz. način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila je tožena stranka določila z Odlokom o postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Kostanjevica na Krki (Ur. list RS 38/2009, 32/2011 in 38/2012 – v nadaljevanju Odlok). Z 8. čl. Odloka je predvidela izplačilo sorazmerno vložku fizičnih oseb in pravnih prednikov občine. Z drugim odstavkom 8. čl. Odloka je predvideno, da se vračajo zneski, zmanjšani za „povprečno višino obveznih dajatev, ki jih je ugotovilo Državno pravobranilstvo RS pri poravnavah z občino“. Kakšne dajatve je ugotovilo Državno pravobranilstvo in kakšna je povprečna višina teh dajatev, iz trditev tožeče stranke ni mogoče razbrati. Z Odlokom ni predvideno, da bi se vložek posameznega investitorja zmanjševal npr. za priključnino ali prispevek SIS, določen v Pravilniku o podatkih za ugotavljanje višine vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju Pravilnik; Ur. list RS, št. 1/2004, 61/2004 in 92/2006). V zvezi z delitvijo se ni mogoče sklicevati na 4. čl. ZVVJTO, saj to določilo ureja način vračila, ne pa delitve sredstev med končne upravičence. Tožniku in drugim vlagateljem pripadajoči deleži so določeni na osnovi v denarju, materialu in delu vloženih sredstev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen prejeti: iz naslova vplačil 596,91 EUR, za opravljeno fizično delo 25,03 EUR in za vložen material 200,29 EUR, skupaj 822,23 EUR. Ker je tako ugotovljen znesek sodišče prve stopnje zmanjšalo, podlage za zmanjševanje tega zneska pa ni, je tožnikova pritožba utemeljena. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je odločitev spremenjena tako, da je tožnik upravičen do vračila 822,23 EUR (358. čl. ZPP).

8. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da tožena stranka tožniku ne more priznati manjšega obsega dela, kot ga je priznala pri uveljavljanju vračila (100 ur fizičnega dela). Kot že rečeno: toženkina naloga je, da vrnjena sredstva sorazmerno razdeli med končne upravičence. Na kakšen način oz. na kakšni podlagi je ta sredstva od Republike Slovenije uveljavila, za odločitev ni pomembno. Pravila delitve je tožena stranka določila z 8. čl. Odloka; pritožnik v pritožbi ne očita, da jih ne bi spoštovala oz. da vrnjena sredstva ne bi bila sorazmerno razdeljena. V pritožbi je navržena le trditev, da Odlok v nasprotju z določili ZVVJTO vsebuje omejitev, da člani gradbenih odborov niso upravičeni do vračila sredstev iz naslova dela v gradbenem odboru. Ker tožnik izrecno uveljavlja vlaganje zgolj za opravljeno fizično delo (XI. točka vloge z dne 12.11.2015) in ne za delo v upravnem oboru, se do zakonitosti navedenega določila ni treba opredeljevati.

9. Koliko ur fizičnega dela je tožnik opravil in koliko drogov je prispeval, je dejansko vprašanje, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Do pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje.

10. Kako sta tožnik in tožena stranka v listini z dne 27.6.1993 prevrednotila po tožniku vplačan znesek 150.000,00 din v DEM, ni pomembno. Ta listina dokazuje vplačani znesek 150.000,00 din, ki je, enako kot vplačani znesek 500,00 DEM, nesporen. Pravila za preračunavanje denarnih vložkov in vrednotenje materialnih vložkov so predpisana v Pravilniku; pritožnik ne zatrjuje, da ne bi bila spoštovana.

11. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka niso bile storjene. Razlogi, s katerimi je odločitev utemeljilo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči in jasni. Nasprotja med njimi ni.

O pritožbi tožene stranke

12. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o obrestih in pravdnih stroških. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na nesporno dejstvo, da so bili tožniku posredovani osnutki poravnav z dne 18.7.2011, 8.9.2011 in 29.5.2012, v katerih je zaprosila za podatek o tožnikovem računu. To pomeni, da je bila tožniku ponujana izpolnitev pred 1.8.2011. Nastopila je upniška zamuda, ker se tožnik s ponujenim ni strinjal. Tožena stranka ni razpolagala s podatki, potrebnimi za nakazilo; podatkov o tožnikovem računu ni mogla pridobiti. Stroškovni del odločitve je napačen, ker stroški tožene stranke niso priznani. Pooblaščenka je delo opravila, stroški so konkretno opredeljeni in specificirani ter pravočasno priglašeni. Odločitev o tem, po kateri tarifi bodo odmerjeni, je stvar sodišča, zato ni bistveno, po kateri tarifi so priglašeni. Zanika tožnikov 30 % uspeh, saj je bil tožniku znesek, s katerim je uspel, vseskozi ponujan.

13. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da tožnik izpolnitve ni zavrnil. Sprejel bi denarna sredstva, če bi jih mu tožena stranka ponudila. Ni bil pozvan, da sporoči številko računa. Nedvomno je pooblaščenka delo opravila, ni pa sodišče dolžno iskati podlage za priznanje odvetniške nagrade. Priglasitev stroškov mora biti taka, da dvoma o priglašenih stroških ni. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo za stališče, da je tožena stranka s plačilom v zamudi od izteka tridesetdnevnega roka po prejemu sredstev od Republike Slovenije. Dejstvo, da s tožnikom ni dosegla soglasja o višini plačila, je ne opravičuje, da plačila ni izvršila. Ni izkazala, da bi podatke o tožnikovem računu iskala, sicer pa bi denarno izpolnitev lahko opravila tudi s pologom na sodni depozit. Drugih trditev, da v tem roku sredstev ni mogla nakazati, tožena stranka ni podala.

16. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožba tožene stranke na osnovi 353. čl. ZPP zavrnjena.

O pravdnih stroških

17. Kadar pritožbeno sodišče odločitev spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (prvi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki je s tožbo uveljavljala plačilo 2.342,97 EUR, v teku postopka pa zahtevek znižala na 1,754,70 EUR, je uspela uveljaviti 822,23 EUR, kar je nekaj manj od polovice zahtevanega. Tožena stranka se je uspela ubraniti nekaj več kot polovice zahtevka. Tudi iz stroškovnika tožene stranke je mogoče razbrati, da uveljavlja stroške odvetniške nagrade za postopek (113,10 EUR) in za narok (104,40 EUR). Pooblaščenca obeh pravdnih strank sta imela stroške prihoda na tri naroke na relaciji Novo mesto-Krško-Novo mesto. Ni pa tožena stranka imela stroškov DDV, ker njena pooblaščenka ni zavezanka za plačilo DDV in ni specificirano navedla materialnih stroškov (razen potnih stroškov). Tožeča stranka je imela večje stroške od tožene stranke, ker je plačala 180,00 EUR sodne takse; tožena stranka taksne obveznosti ni imela. Upoštevajoč, da je tožeča stranka uspela z manj kot polovico zahtevka, vendar pa zaradi plačila DDV in takse imela večje stroške kot tožena stranka, priglasila pa je tudi 20,00 EUR materialni stroškov, je primerno, da ji tožena stranka povrne 106,15 EUR pravdnih stroškov. Ker je takó odločilo že sodišče prve stopnje, v stroškovni del izreka prvostopenjske sodbe ni potrebno posegati.

18. Tudi v pritožbenem postopku je uspeh strank merilo za odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe. Odgovora na pritožbi k razjasnitvi zadeve nista prispevala, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške njune sestave (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

19. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 1.226,95, je dosegla zvišanje prisojenega zneska za 294,48, kar je 24 % uspeh. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti 24 % stroškov, ki so ji nastali v sledeči višini: sestava pritožbe 110,40 EUR (tar. št. 3210 Odvetniške tarife – Ur. list RS 67/2008), materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002), DDV 28,60, sodna taksa za pritožbo 150,00 EUR.

20. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega dostavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia