Jedro

S tem, ko je tožeča stranka uvoženo blago dala v brezplačen najem znotraj roka pet let od dneva uvoza, je carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi četrtega odstavka 30.b člena CZ (1976) oziroma četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj ni več izpolnjen namen predhodne carinske oprostitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen CZ (1976) oziroma CZ (1990).

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22. 5. 2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice C. z dne 11. 6. 1996. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki za uvoženo blago, ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju: UCD) Carinske izpostave C. z dne 7. 12. 1993, naknadno obračunal uvozne carinske dajatve, ker zaradi nenamenske uporabe ocarinjenega blaga niso bili več izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine iz naslova tujih vlaganj po 30.b členu Carinskega zakona (Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90; v nadaljevanju: CZ 1976) oziroma po 32. členu prečiščenega besedila CZ 1976 (Ur. l. SFRJ, št. 34/90; v nadaljevanju: CZ 1990).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdi odločitvi in razlogom tožene stranke in prvostopenjskega carinskega organa. Dodaja tudi, da je bila prvostopenjska odločba izdana znotraj 5-letnega zastaralnega roka.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Uveljavlja kršitev 50. člena ZUS, saj dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Izpodbijana sodba je nerazumljiva. Zmotno je sklicevanje na določbe 182. člena CZ (1995), ker ne gre za nadaljevanje upravnega postopka po vloženi UCD z dne 7. 12. 1993, saj je podpisana in s pečatom opremljena UCD po prvem odstavku 262. člena CZ (1976) postala dokončna in pravnomočna upravna odločba, prav tako pa je prvostopenjski carinski organ postopek uvedel na podlagi 62. člena CZ (1995). Tudi zaradi tega je nedopustna neposredna uporaba CZ mimo UCD, saj tožeča stranka ni kršila nobene prepovedi iz UCD. Dodaja še, da je uporaba določb 151, 154. in 166. člena CZ (1995), saj je ta začel veljati šele s 1. 1. 1996, zmotna. Prav tako pa je, glede na to, da je bil CZ (1976) derogiran, zmotna tudi uporaba določbe njegovega 30.b člena. Navaja, da je v obravnavani zadevi nastopilo relativno zastaranje, saj je bila drugostopenjska odločba izdana po poteku petletnega zastaralnega roka od izdaje prvostopenjske odločbe, in da CZ (1995) ureja carinsko nadzorstvo, kar pa ni isto kot naknaden obračun carine. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na sedaj revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. Po določbi 30.b člena v času sprejetja deklaracije veljavnem CZ (1976), oziroma 32. člena CZ (1990) so bile plačila carine oproščene osebe, ki so uvažale opremo iz naslova vloge tuje osebe, če je tuja oseba vlagala za več kot pet let od uvoza in če je znašala vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja (prvi odstavek). Če pa je oseba, ki je bila plačila carine oproščena na podlagi prvega odstavka tega člena, odtujila blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga dala v uporabo drugemu ali ga uporabila za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo blago oproščeno plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred potekom petih let od dneva uvoza blaga brez prejšnjega plačila carine in drugih uvoznih davščin, je morala najprej plačati carino po stopnji, določeni v carinski tarifi ter druge uvozne davščine.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prehodne določbe CZ(1995) in pravilno zaključilo, da je obračun carine in prometnega davka na podlagi četrtega odstavka 30.b člena CZ (1976), oziroma četrtega odstavka 32. člena CZ (1990) utemeljen. Določba tretjega odstavka 178. člena takrat veljavnega CZ (1995), namreč ureja nadaljnje nadzorstvo nad carinskim blagom, ki je bilo oproščeno plačila carine. V povezavi s 182. členom CZ (1995), po katerem se upravni postopki, začeti pred januarjem 1996, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, omogoča izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja pogojev po četrtem odstavku 30.b člena CZ (1976), oziroma četrtem odstavku 32. člena CZ (1990). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih odločb, je tožeča stranka s tem, da je tovorno vozilo in kamionsko prikolico dala v brezplačen najem znotraj roka petih let od dneva uvoza, carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve, kar je pogoj za uporabo četrtega odstavka 30.b člena CZ (1976), oziroma četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj s tem ni izpolnjen pogoj predhodne carinske oprostitve. Glede na navedeno so neutemeljene pavšalne navedbe tožeče stranke, da je izpodbijana sodba nerazumljiva.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen v času vložitve deklaracije veljaven CZ (1976), oziroma CZ (1990). Že tožena stranka se je pravilno sklicevala na CZ (1976), s čimer je sanirala prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem se je ta pri naknadnem obračunu carinskega dolga opirala na določbe CZ (1995). Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da se CZ (1976) ne more uporabiti neposredno, saj je tožeča stranka sama z vpisom uporabe 30.b člena CZ (1976) v carinsko deklaracijo sprejela nase vse zakonsko možne pravne posledice iz te določbe. Prvostopenjska odločba je bila izdana znotraj petletnega relativnega zastaralnega roka, tožeča stranka pa je časovno gledano do izdaje drugostopenjske odločbe varovana le z desetletnim absolutnim zastaralnim rokom, ki pa se ob izdaji drugostopenjske odločbe še ni iztekel (56. člen CZ (1976) oziroma 59. člen CZ (1990). Navedeno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi X Ips 291/2007 z dne 29. 10. 2009 .

11. V zvezi z ugovori tožeče stranke glede neopravljene glavne obravnave vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru odločilna presoja pravilne uporabe določb CZ (1976), oziroma CZ (1990) glede na prehodne določbe CZ (1995) in presoja obračuna carine in prometnega davka na podlagi 30.b člena CZ (1976), oziroma 32. člena CZ (1990), glede katerega dejansko stanje (da je tožeča stranka predmetno blaga dala v brezplačni najem), ni bilo sporno, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti v postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja.

12. Glede na podano obrazložitev, revizijski ugovori niso vplivali na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je glede na navedeno revizijo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08 - odl. US in 121/08 - sklep US), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.