Jedro

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je bila upravna odločba s pravnomočno sodbo odpravljena zato ima tožena stranka - revident položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano 1. točko izreka sodbe je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.4.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; z 2. točko izreka sodbe pa je zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za gospodarske javne službe Občine Ljubljana z dne 21.1.2004. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnikov zoper svoj sklep o dovolitvi izrednih prevozov po občinski cesti z dne 2.12.2003 in 4.12.2003, ker je ni vložila upravičena oseba.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker je menilo, da v obravnavani zadevi dejansko stanje glede tega, ali imajo tožniki pravni interes, da bi bili stranka v postopku izdaje dovoljenja za izredne prevoze po občinski cesti, ni popolno ugotovljeno.

Tožena stranka je zoper prvostopno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniki niso imeli pravnega interesa za vložitev tožbe, saj so dne 9.6.2004 sklenili dogovor, da nadaljnjega postopka odobritve izrednih prevozov ne bodo ovirali. Podredno še navaja, da ni pravilno razlogovanje prvostopnega sodišča, da je tožena stranka kršila določbe 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo meni, da ta ni utemeljena, zato predlaga, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 ugotovilo, da s 1.1.2007, to je z uveljavitvijo ZUS-1, "pritožba" tožene stranke zoper prvostopno sodbo, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnava kot revizijo. Z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007, pa je izpodbijana prvostopna sodba postala pravnomočna. Pri odločanju v tej zadevi vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1.

Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta (druge stopnje) so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočno sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka), zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi.

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena URS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča.

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča.

Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Zveza:

ZUS-1 člen 64, 64/3, 83, 83/3, 89, 107.

Opr. št: 1761/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1761.2006

Opr. št: 946/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:946.2006

Opr. št: 564/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:564.2004

Opr. št: 616/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:616.2005

Opr. št: 1099/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1099.2005

Opr. št: 1024/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1024.2006

Opr. št: 480/2007, ECLI:SI:VSRS:2007:480.2007

Opr. št: 1340/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1340.2005

Opr. št: 1367/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1367.2005

Opr. št: 537/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:537.2006

Opr. št: 246/2007, ECLI:SI:VSRS:2007:246.2007

Opr. št: 737/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:737.2006

Opr. št: 354/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:354.2004

Opr. št: 915/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:915.2004

Opr. št: 1293/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1293.2004

Opr. št: 123/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:123.2004

Opr. št: 473/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:473.2004

Opr. št: 101/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:101.2004

Opr. št: 76/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:76.2005

Opr. št: 1097/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1097.2004

Opr. št: 1079/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1079.2004

Opr. št: 1251/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1251.2004

Opr. št: 297/2003, ECLI:SI:VSRS:2003:297.2003

Opr. št: 584/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:584.2006

Opr. št: 1262/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1262.2006

Opr. št: 1482/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1482.2004

Opr. št: 1474/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1474.2006

Opr. št: 935/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:935.2005

Opr. št: 475/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:475.2005

Opr. št: 1557/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1557.2005

Opr. št: 1416/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1416.2005

Opr. št: 118/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:118.2004

Opr. št: 833/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:833.2005

Opr. št: 507/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:507.2006

Opr. št: 1219/2003, ECLI:SI:VSRS:2003:1219.2003

Opr. št: 12/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:12.2005

Opr. št: 1016/2003, ECLI:SI:VSRS:2003:1016.2003

Opr. št: 1617/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1617.2005

Opr. št: 471/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:471.2004

Opr. št: 834/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:834.2006

Opr. št: 930/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:930.2004

Opr. št: 292/2007, ECLI:SI:VSRS:2007:292.2007

Opr. št: 238/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:238.2005

Opr. št: 1536/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:1536.2005

Opr. št: 1285/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1285.2004

Opr. št: 1092/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1092.2006

Opr. št: 230/2007, ECLI:SI:VSRS:2007:230.2007

Opr. št: 886/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:886.2004

Opr. št: 97/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:97.2005

Opr. št: 1096/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1096.2004

Opr. št: 1483/2004, ECLI:SI:VSRS:2004:1483.2004

Opr. št: 1727/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1727.2006

Opr. št: 1741/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:1741.2006

Opr. št: 924/2005, ECLI:SI:VSRS:2005:924.2005

Opr. št: 129/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:129.2006

Opr. št: 933/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:933.2006

Opr. št: 358/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:358.2006

Opr. št: 299/2006, ECLI:SI:VSRS:2006:299.2006