Jedro

Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je razvidno, da pridržana oseba ni podala soglasja. Postopek bi bil v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje A. B. (v nadaljevanju: pridržana oseba) omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in odločilo, da se jo najdlje do 28. 12. 2020 zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X (2. točka izreka).

2. Odvetnik pridržane osebe (v nadaljevanju: odvetnik) v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da se pridržana oseba ni strinjala s pridržanjem v bolnišnici, ampak je želela domov. Ko so jo vprašali, če se strinja, da o tem odloči sodišče na predlog izvedenke, je rekla, da se s tem strinja. Odvetnik se sprašuje, zakaj so iz zapisnika izostale besede A. B., da si ne želi ostati v bolnici, ampak da želi domov. Bistvene navedbe so ostale nezapisane. Meni, da sta možni samo dve varianti: ali je soglasje podano, ali pa ne. Če bi pridržana oseba s pridržanjem soglašala, bi bil postopek ustavljen.

3. Odvetnik meni, da v sklepu niso zapisani razlogi za pridržanje iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju1 (v nadaljevanju: ZDZdr). Ni sprejemljivo, kar je povedala izvedenka na naroku, da šteje vsakogar, ki se ne želi zdraviti neke bolezni kot primernega za prisilno zdravljenje, če bi lahko bilo kasneje zaradi tega ogroženo njegovo zdravje. To pomeni, da tudi abstraktna nevarnost za zdravje zaradi nesprejemanja pomeni, da je osebo dopustno prisilno zdraviti. V izogib takemu prisilnemu zdravljenju je zakonodajalec predpisal stroge pogoje za prisilno hospitalizacijo. Pogoj iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr je izpolnjen, če pridržana oseba huje ogroža svoje zdravje. Obrazložitev izpodbijanega sklepa po mnenju odvetnika takšne ugotovitve ne vsebuje. Logika sodišča prve stopnje je, da danes še ne moremo reči, da pridržana oseba ogroža svoje zdravje, a s tem, ko ne jemlje zdravil, bo (verjetno) nastala situacija, ko bi se pod vplivom njene bolezni lahko poškodovala in s tem huje ogrozila zdravje. Takšno sklepanje je ustavno problematično: danes pogoji za prisilno hospitalizacijo ne obstajajo, a če ne pride do prisilnega zdravljenja bodo verjetno lahko obstajali kasneje. Vendar zakon ne govori o bodoči abstraktni škodi, ampak mora biti nevarnost podana zdaj in neposredno. Zmotno je pojmovati, da obstaja zakonski pogoj zdaj, ker je pač mogoče pričakovati, da bo verjetno nastal. Pridržana oseba ni ogrožala življenj drugih, niti povzročala hude premoženjske škode, prav tako pa v tem trenutku ne ogroža svojega zdravja. Zaradi kričanja in razmetanega stanovanja osebe ni mogoče prisilno zdraviti. O prisilni hospitalizaciji odloča sodišče, ko to nalogo prepusti izvedencem, je konec pravne države, saj je medicina usmerjena v zdravje prebivalstva, pravo pa v njihove pravice in svoboščine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3 (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 30. členom Zakona o duševnem zdravju4 (v nadaljevanu: ZDZdr) pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pri tem pazi na v citirani zakonski določbi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je pridržana oseba podala soglasje ali ne. Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je namreč razvidno, da soglasja pridržana oseba ni podala. Kot opozarja že pritožba, bi bil postopek v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (prim. četrti odstavek 62. člena ZDZdr).

7. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr. Prvi odstavek 39. člena ZDZDr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Če manjka eden od naštetih pogojev, zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve ni dopustno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je pri pridržani osebi prisotna poslabšana kronična paranoidna shizofrenija. Oprlo se je na ugotovitve izvedenke dr. C. C. Podrobno je opisalo tudi znake, ki se pojavljajo pri pridržani osebi. Prepričljivo je pojasnilo, da je do poslabšanja bolezni prišlo zaradi opustitve jemanja zdravil, zato potrebuje ponovno uvedbo zdravil, česar pa zaradi sedanjega psihičnega stanja pridržane ne bo mogoče zagotoviti drugače kot na oddelku pod posebnim nadzorom UPK X, kjer potrebuje zdravljenje dveh tednov. Na ta način so po presoji pritožbenega sodišča ustrezno ugotovljeni pogoji iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

9. Pritožba oporeka zlasti ugotovitvi obstoja pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj meni, da pridržana oseba ni ogrožala življenj drugih, niti povzročala hude premoženjske škode, prav tako v tem trenutku ne ogroža svojega zdravja. Po presoji pritožbenega sodišča pa je podan tudi ta pogoj. Kot je že bilo zapisano v prejšnjem odstavku obrazložitve, gre pri pridržani osebi za kronično paranoidno shizofrenijo, pri čemer je razvidno tudi, da je hudo motena pridržankina sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zato tudi ne more voljno in zavestno oblikovati odločitve, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Po ugotovitvah izvedenke ima pridržana oseba blodnjavo mišljenje, misli, da je v njej nekdo drug, ki jo usmerja (ko pravi, da ona ni A., niti ga. B., govori o dvojnosti, o D., ki noče iz njenega telesa). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da pri pridržani osebi ne gre za prvi primer hospitalizacije, ampak je zaradi istega razloga tokrat hospitalizirana že petindvajsetič. Hkrati je prepričljivo pojasnjeno, da je bila v prejšnjih poslabšanjih bolezni agresivna do drugih in tudi ogrožala svoje mladoletne otroke. Vse to je po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr (ki govori o ogrožanju zdravja pridržane osebe). V tem trenutku očitno pridržana oseba zaradi bolezenskega stanja ni sposobna oblikovati svoje lastne volje o (ne)zdravljenju in njegovih oblikah. Pritožba je tako v celoti neutemeljena. Nikakor namreč ni mogoče govoriti o situaciji, kot jo opisuje pritožba: pridržana oseba ni oblikovala lastne volje, da se ne bo zdravila, saj tega, kot je pojasnila izvedenka, zaradi poslabšanja svoje kronične bolezni, ni bila sposobna.

10. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (4. točka obrazložitve), vendar jih ni našlo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

1 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 3 Uradni list RS, št. 16/2019. 4 Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami in dopolnitvami.