Jedro

Kršitev pravila o ločenem zaslišanju priče samo po sebi ne pomeni, da se sodna odločba ne bi smela opreti na izpovedbo te priče in da gre za nedovoljen dokaz. To okoliščino je potrebno upoštevati pri dokazni oceni, te pa ni dovoljeno izpodbijati. Za obstoj zunajzakonske skupnosti ni potrebno, da bi moški in ženska živela nepretrgoma skupaj, še posebej, če so podane objektivne okoliščine.

Izrek

Tožnica je bila napotena na pravdo za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti (s pokojnim A. V.) in dedne pravice. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podan obstoj zunajzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče se je s takšno dokazno oceno strinjalo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče upoštevalo kot dokaz izpovedbo priče A. P., ki je izjavil, da je prebral zapisnike prejšnjih obravnav in se tako seznanil z izpovedbami ostalih prič. Sodišči sta prav tako neutemeljeno poklonili vero toženi stranki in njenim pričam, napačno izvedli dokazno presojo ter napačno ocenili izpovedbe prič. Sodišče druge stopnje je le pavšalno potrdilo dokazno oceno sodišča druge stopnje. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, da sta sodišči zmotno šteli, da je za obstoj zunajzakonske skupnosti potrebno, da morata biti moški in ženska nepretrgoma skupaj, da skupaj stanujeta. To ni potrebno, še posebej, če so podane objektivne okoliščine. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodbo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Obrazložitev

1. Glede procesnih kršitev: Očitane procesne kršitve niso podane. V zvezi s prvim očitkom tožnica smiselno uveljavlja kršitev pravila o ločenem zaslišanju priče. Kršitev tega pravila sama po sebi ne pomeni, da se sodna odločba ne bi smela opreti na izpovedbo te priče in da gre za nedovoljeni dokaz. To okoliščino je potrebno upoštevati pri dokazni oceni, te pa ni dovoljeno izpodbijati. V obravnavani zadevi je sodišče pri ugotavljanju obstoja elementov življenjske skupnosti upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič (sodišče prve stopnje je zaslišalo preko 20 prič) in ne samo izpovedbe priče A. P. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP (proste dokazne ocene). Bistvena kršitev postopka v zvezi z navedenim členom je lahko podana le, kadar sodišče ne upošteva metodološkega napotka, torej ko ne presodi vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Ne zadošča namreč zgolj subjektivno prepričanje sodnika o obstoju določenega dejstva, temveč mora v odločbi povedati, zakaj je določeno dejstvo štel za resnično. Če pa je argumentacija sodišča v skladu z metodološkimi napotki, vendar pa je vsebinsko neprepričljiva, je podan očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati. Ravno to pa počne tožnica v reviziji, ko trdi, da sta sodišči neutemeljeno poklonili vero toženi stranki in "njenim" pričam, da je dokazna ocena zaslišanih prič napačna, da je napačen zaključek sodišč, da okolica ni sprejemala tožničine skupnosti s pokojnim kot zakonske zveze in podobno. Revizijsko sodišče se zato z očitanimi procesnimi kršitvami ni ukvarjalo. Očitek tožnice, da sodišči nista ocenili dokazov tako, kot je določeno v 8. členu ZPP, pa je premalo konkretiziran. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da jih mora stranka obrazložiti in konkretizirati. Tožnica bi torej morala povedati, katerih dokazov sodišči nista ocenili, kot je določeno v 8. členu ZPP, ne pa zgolj pavšalno zatrjevati, da sodišči nista upoštevali metodološkega napotka iz navedenega člena. Prav tako pa očitane kršitve ni storilo sodišče druge stopnje, ki naj bi se zgolj strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Argumenti pritožbenega sodišča so zadostni in je iz njih mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je prišlo do zaključka o neutemeljenosti v pritožbi uveljavljanih razlogov. Naloga sodišča druge stopnje ni v tem, da podaja razloge za ugotovitev dejanskega stanja (razen v primeru, ko ga lahko izjemoma samo ugotavlja), temveč da nadzira, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze. To pa je sodišče druge stopnje tudi storilo.

2. Glede zmotne uporabe materialnega prava Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožnica v reviziji navaja, da za obstoj zunajzakonske skupnosti ni potrebno, da bi moški in ženska živela nepretrgoma skupaj, še posebej, če so podane objektivne okoliščine. S stališčem tožnice se revizijsko sodišče v celoti strinja, vendar pa je bilo takšno tudi stališče sodišč prve (glej zadnji odstavek na str. 13 obrazložitve sodbe prve stopnje) in druge stopnje, zato je očitek revizije v tem delu neutemeljen. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da tožnica in pokojni nista živela skupaj, prav tako pa niso bile podane objektivne okoliščine, zaradi katerih bi živela narazen. Njuno razmerje je temeljilo na občasnem druženju, skupnem preživljanju dopusta, v času pred smrtjo tudi vikendov, ljubezenske zveze pa med njima ni bilo. Na podlagi takšnega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, se tudi revizijsko sodišče pridružuje materialnopravnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, da odnos tožnice in pokojnega ne zadosti kriterijem, ki so potrebni, da se zveza moškega in ženske lahko šteje za zunajzakonsko skupnost. Tako je tudi pravilen zaključek, da tožnica nima dedne pravice po pokojnemu. Drugačno prikazovanje dejanskega stanja in zavzemanje za drugačno oceno dokazov, pa kot že pojasnjeno, na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).