Jedro

ZSPJS v 17.a členu določa le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo na preizkusu ocene na komisiji, ne določa pa obveznosti vnaprejšnje predložitve dokumentacije ocenjevalca oziroma dokumentacije, s katero razpolaga komisija. Ker je bil tožnik na komisijo vabljen in mu je bil omogočen vpogled v dokumentacijo, se je o dokumentaciji, s katero je razpolagala komisija, lahko tudi izjasnil. Ker sodišče za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti ni pristojno, lahko preverja le njeno objektivnost in nepristranskost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se sklep komisije za preizkus ocene in ocenjevalni list delovne uspešnosti javnega uslužbenca za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, sestavljen za tožnika po ocenjevalcu A. A., razveljavi, da se toženi stranki naloži, da je dolžna oceniti delovno uspešnost tožnika v tem ocenjevalnem obdobju skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 808,92 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba sodišča prve stopnje je nepravilna in nezakonita, saj ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, posledično zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa ima tudi procesne pomanjkljivosti, saj o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisih zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse dokazne predloge tožnika, s katerimi je predlagal, da sodišče naloži toženi stranki predložitev listin, ki mu jih ni hotela posredovati v kopijah, ampak mu je zgolj omogočila vpogled vanje. Te so po svoji vsebini potrjevale tožnikove navedbe o krivem pričanju priče A. A., pa tudi dejstvo, da tožnik ni bil enako obravnavan kot z drugimi zaposlenimi, katerim se pobegi niso upoštevali pri oceni delovne uspešnosti. Ta priča je izpovedala, da je tožniku oceno prav dobro podelila le zato, ker ga zaradi določenih očitkov ni mogla oceniti bolje. Sodišče je sicer izvedlo vse predlagane dokaze, vendar pa ni dokazne ocene sprejelo na način, da bi bila razumna, logično vzdržna in preverljiva. V zvezi z ustreznostjo člana komisije B. B. je sodišče zavzelo enostavno stališče, da na delo komisije ni vplival njegov komentar o tožnikovi oceni pred sestankom komisije, saj je v komisiji deloval nepristransko, kljub temu da si je že pred tem ustvaril mnenje, da je ocena v redu. V zvezi z dogodkom pobega je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so vse kamere delovale, kar pa ni res. Zapisalo je, da so trditve tožnika, da se je počutil ogroženega, neresnične, saj je verjelo toženi stranki kljub temu, da je tožnik o tem napisal uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da mu je tujec grozil, da mu bo prerezal vrat. Očitki v zvezi s pobegom so se začeli šele po tem, ko je tožnik vložil zahtevo za preizkus ocene. Tožnik je bil o vplivu okoliščine, da je kljub naročilu odklonil izdelavo uradnega zaznamka oz. poročila o delu, izvedel šele pred komisijo v letu 2017. Kljub nekonsistentni izpovedi priče B. B., je sodišče presodilo, da je očitek utemeljen. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da je očitek glede radijske postaje in ključev utemeljen, saj je priča C. C. povedal, da je ključ pozabila policistka D. D. Sodišče je v zvezi s pričanjem C. C. zapisalo, da se je izmikal odgovoru, vendar pa iz zapisnika izhaja, da je sodišče pričo s vprašanji sililo, da bi prišlo do želenega odgovora. Kljub neskladnim izpovedim prič je sodišče presodilo, da je očitek glede uporabe mobilnega telefona utemeljen. Enako velja tudi glede očitka tožnikove osebne urejenosti in uradnega zaznamka z dne 25. 3. 2016. Sodišče je ugotovilo, da tega uradnega zaznamka tožnik ni zapisal, kljub temu, da priča E. E. tega očitka ni potrdila, sodišče pa je to štelo kot nov dokaz solidarnosti med zaposlenimi. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je komisija na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila s strani F., opravila primerjavo z drugimi policisti na istem delovnem mestu in ugotovila, da je tožnik opravil približno enako količino dela kot drugi. Poročila policistov o delu ne obstajajo, zato komisija tožnikovega dela ni mogla primerjati z delom drugih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadal,) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev ocene njegovega dela za leto 2016, zavrnilo.

6. Ugotovilo je, da je tožena stranka postopek presoje ocene izpeljala skladno z določbami 17. in 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.) ter Prilogo III, ki je skladno s 3. odstavkom 3. člena Uredbe njen sestavni del, ki so v spornem obdobju urejale ocenjevanje uradnikov in da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Postopek ocenjevanja pri toženi stranki ni bil kršen, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi dveh članov komisije G. G. in B. B. ter z vpogledom v zapisnik komisije. Na sejo komisije so bili vabljeni tožnik in njegova pooblaščenka ter A. A., ki je tožnika ocenjeval. Komisija je oceno sprejela tako po formalni kot tudi vsebinski podlagi. Tožnik je imel možnost opredeliti se do vseh dejstev in očitkov, prav tako pa je lahko navajal dejstva in preložil podatke, ki so mu v korist. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ZSPJS v 17.a členu določa le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo na preizkusu ocene na komisiji, ne določa pa obveznosti vnaprejšnje predložitve dokumentacije ocenjevalca oziroma dokumentacije, s katero razpolaga komisija. Ker je bil tožnik na komisijo vabljen in mu je bil omogočen vpogled v dokumentacijo, se je o dokumentaciji, s katero je razpolagala komisija, lahko tudi izjasnil. 7. Sodišče je v obrazložitvi za vsak dokaz, ki ga ni dopustilo, navedlo utemeljen razlog, zakaj dokaza ni izvedlo, tako glede predložitve listinske dokumentacije in sicer vpogleda v spis komisije, predložitve poročila dežurnega, ki se nanaša na obseg delovnega časa, ko je bil tožnik razporejen na moškem oddelku, poročila dežurnega o količini sprejemov in spremstev ter drugih ukrepov, ki jih je opravil tožnik, kot tudi glede predlaganih prič.

8. Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so za odločitev potrebni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP, saj je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Dokazna ocena je razumna, logično vzdržna in jo je moč preveriti, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Prav tako o odločilnih dejstvih v sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi, sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, pa ne pomeni obstoja te s pritožbo očitane kršitve.

10. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo o ustreznosti člana komisije B. B., katerega neustreznost je zatrjeval tožnik že v tožbi in jo zatrjuje tudi v pritožbi. Iz ugotovitev izhaja, da dejstvo, da naj bi (kar je dopustil tudi B. B., zaslišan kot priča) pred sestavkom komisije neformalno komentiral oziroma izrazil svoje mnenje o tožnikovi oceni, ni vplivalo na odločitev komisije in da je tudi B. B. na komisiji pri presoji ocene deloval nepristransko. Ta ugotovitev temelji na listinski dokumentaciji, ki jo je vpogledalo sodišče, in izpovedi predsednika komisije, da na njegovo odločitev ni vplival nihče in da je odločitev komisija sprejela soglasno po formalni in vsebinski presoji ocene, pregledu listinske dokumentacije, ki jo je imel možnost predložiti tudi tožnik, saj ga je k temu komisija predčasno pozvala. Komisija je dala besedo tako ocenjevalcu A. A. in tožniku, ki je imel možnost podaje obrazložitve svojega nestrinjanja z oceno, lahko se je izrekel o očitkih in predložil svoje dokaze. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče zavzelo enostavno stališče, da na delo komisije B. B. komentar ni vplival. Sodišče prve stopnje je stališče zavzelo po opravljeni dokazni oceni in stališče je pravilno, zato so neutemeljene tudi druge pritožbene navedbe s tem v zvezi.

11. Kot izhaja iz ocenjevalnega lista in zapisnika sestanka komisije, je bil tožnik po elementih oziroma kriterijih ocenjevanja iz 1. odstavka 17. člena ZSPJS skladno z 2. odstavkom 3. člena Uredbe in Prilogo III in sicer za strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, zanesljivost, organiziranje dela, interdisciplinarnost in komuniciranje ocenjen z oceno prav dobro, po ostalih kriterijih pa odlično. Ker sodišče za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti ni pristojno, lahko preverja le njeno objektivnost in nepristranskost. Iz tega razloga je preverilo dogodke, ki jih je pri oceni tožnika po kriteriju strokovnosti upošteval njegov ocenjevalec A. A. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je utemeljeno ugotovilo, da tožnik, ki je bil dne ... zadolžen za varovanje moškega oddelka, ni ravnal skladno s svojo dolžnostjo, ki izhaja tudi iz Opomnika delovnih nalog policista na moškem oddelku z dne 6. 1. 2015, saj ni spremljal dogajanja preko monitorja varnostnih kamer in hkrati redno opravljal varnostnih obhodov na oddelku, ter iz tega razloga ni zaznal indicev, ki so kazali na pobeg 8 tujcev. Da so tujci pobegnili, je tožnik opazil šele čez eno uro. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik, kljub izrecnemu naročilu nadrejenega A. A., ni pripravil poročila o delu glede pobega tujcev dne ..., ampak ga je pripravil šele čez tri dni na podlagi pisne odredbe vodje F. V zvezi z v sanitarnem traktu pozabljene radijske postaje in univerzalnih ključev za vsa vrata F., je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo A. A., da jih je tam pustil tožnik. Iz zapisnika o zaslišanju priče H. H. ne izhaja, da bi te stvari pustila D. D., kot navaja tožnik v pritožbi in tudi ne, da je sodišče pričo s vprašanji sililo, da bi prišlo do želenega odgovora. Glede na ta zapisnik je utemeljena tudi ugotovitev sodišča, da se je priča jasnim odgovorom izmikala. Sodišče prve stopnje je tudi potrdilo očitek tožnikovega ocenjevalca, da je tožnik kljub opozorilom, da naj v času, ko opravlja dela in naloge varovanja dnevnih aktivnosti tujcev, ne uporablja pametnega telefona, ker s tem ni pozoren na njihova ravnanja, ki bi lahko vplivala na varnostno situacijo v centru, je telefon uporabljal. Prav tako je pravilna ugotovitev, da kljub opozorilom večkrat na delovnem mestu ni bil urejen in da ni napisal uradnega zaznamka o pretepu dveh tujcev dne 25. 3. 2016, ki ga je zaznal in je o tem obvestil vodjo izmene. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča A. A. te dogodke utemeljeno upošteval pri tožnikovi oceni strokovnosti in jih tudi pravilno ovrednotil. 12. Sodišče prve stopnje pa je presodilo tudi ostale tožnikove trditve, s katerimi je utemeljeval svoj zahtevek po odlični oceni iz kriterija strokovnosti. Pravilno je ugotovilo, da večje število ukrepov, ki naj bi jih izvedel tožnik, ne more šteti kot svojih visoko nadpovprečnih dosežkov, ker so bili neodvisni od njegove volje oziroma pripravljenosti na delo. Predstavljali so namreč redno delo policista v posamezni izmeni, pri njihovi izvedbi pa ni deloval sam, ampak je sodelovalo več policistov.

13. Na podlagi izpovedi tožnikovega ocenjevalca A. A. in vodje izmene I. I., je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožnikov obseg dela ni bil večji od obsega dela drugih policistov. Res je bil obseg dela v letu 2016 zaradi migrantske krize večji in so bili vsi policisti (ne le tožnik) bolj obremenjeni, vendar so dobili pomoč drugih policistov, tako da so neutemeljene pritožbene navedbe, da komisija tožnikovega obsega dela ni mogla primerjati z delom drugih policistov.

14. Sodišče prve stopnje pa tudi pri oceni drugih kriterijev ni ugotovilo, da je bil tožnik neobjektivno ali pristransko ocenjen. Čeprav tega tožnik s pritožbo izrecno ne izpodbija, je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ocena tožnikovega dela tudi po teh kriterijih pravilna. Ne držijo tožnikove trditve, da je pisne izdelke izdeloval pred rokom in to praviloma že isti dan. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je lahko tožena stranka ravnanje tožnika, ki uradnega zaznamka glede dogodka dne 25. 3. 2016 ni oddal, poročilo o delu glede pobega tujcev dne ... pa šele čez tri dni, upoštevala tudi pri kriteriju pravočasnosti, prav tako pa tudi pri kriteriju rezultati dela, saj imajo posamezna tožnikova ravnanja vpliv na več področjih. V zvezi s kriterijem samostojnost, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mora javni uslužbenec za oceno zelo dobro opraviti vse delo, za oceno odlično pa mora delo opraviti visoko nad pričakovanji. Zaradi tega je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ocenjevalec oceno po tem kriteriju zadostno in ustrezno obrazložil. Sodišče prve stopnje se tudi utemeljeno strinja z obrazložitvijo ocene pod kriterijem zanesljivosti, saj je potrebno upoštevati tudi dogodek, ko je tožnik pustil radijsko zvezo in univerzalne ključe na mestu, kjer lahko do njih pride tudi tujec. Tožnik je glede kriterija organizacija dela podal le splošne navedbe, da je delovni čas organiziral in izrabljal visoko nad pričakovanji, ni pa navedel nobenega konkretnega razloga, zato je bil po tem kriteriju pravilno ocenjen. Glede na že opredeljena ravnanja tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo oceni A. A. v zvezi s kriterijem komuniciranja in tudi v zvezi s kriterijem interdisciplinarnosti. Tožnik ni odstopal od povprečja, saj je znanje tujega jezika na delovnem mestu policista v centru nujno.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik, zaradi tega, ker je bil sindikalni zaupnik, ni bil neenako obravnavan. Tožnik poleg splošnih navedb o neenaki obravnavi ni podal druge ustrezne trditvene podlage, priče pa so ta očitek izrecno zanikale.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (353. člen ZPP). Pri tem je na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

17. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj z njo ni uspela (165. in 154. člen ZPP).