Jedro

Če iz pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da vsakršno škodo na vozilu trpi leasingojemalec ne glede na njen vzrok in je dolžan v primeru škode vozilo vrniti v prejšnje stanje oziroma svojemu leasingodajalcu plačati ustrezno odškodnino, ima tudi premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Zato ima lahko tudi pravice iz zavarovanja, čeprav ni lastnik vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine po podlagi v celoti utemeljen, in sklenilo, da bo z obravnavanjem tožbenega zahtevka po višini nadaljevalo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Zoper navedeno vmesno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s toženo sklenila pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska. Zavarovano vozilo je oddala v najem, vendar pa ji ga najemnik(a) ni(sta) nikoli vrnil(a). Zato tožeča stranka od tožene zahteva plačilo zavarovalnine za ukradeno vozilo.

Glede pritožbenega očitka o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke Pritožnica navaja, da tožeča stranka kot leasingojemalec ni lastnik zavarovanega vozila, temveč je lastnik leasingodajalec. Tožnik naj bi bil tako samo zavarovalec, ki je zavarovalno pogodbo sklenil za račun leasingodajalca kot zavarovanca. Zato naj bi kvečjemu slednji lahko zahteval plačilo zavarovalnine. Glede na to, da tožnik ni lastnik zavarovanega vozila, mu tudi ni nastala premoženjska izguba. Ker pa ob nastanku škode ni imel premoženjskega interesa za to, da zavarovalni primer ne bi nastal, tudi nima pravic iz zavarovanja.

Navedeno stališče po presoji sodišča druge stopnje ni pravilno. Dejstvo lastninske pravice na zavarovanem vozilu v obravnavanem primeru ni odločilno. Bistveno je, ali je imela tožeča stranka ob nastanku škode (izginitvi vozila) premoženjski (materialni) interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (924 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Iz Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu št. ... (v nadaljevanju »splošni pogoji«), ki so sestavni del med tožečo stranko in leasingodajalcem sklenjene pogodbe o leasingu, izhaja, da vsakršno škodo na vozilu trpi leasingojemalec, ne glede na njen vzrok (točka 8.2. splošnih pogojev). Glede na to, da je tožeča stranka dolžna v primeru škode vozilo vrniti v prejšnje stanje oziroma svojemu leasingodajalcu plačati ustrezno odškodnino, ima tudi premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Zato ima lahko tudi pravice iz zavarovanja.

Glede vsebine zavarovalne pogodbe in razlage splošnih pogojev Sodišče druge stopnje ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ni odvisna od tega, ali je bil najemnik vozila en sam ali pa sta bila dva. V nadaljnji obrazložitvi bo zato uporabljen samo izraz »najemnik«. Prav tako ni pomembna kazenskopravna kvalifikacija upoštevnega dejanskega stanja, saj določila splošnih pogojev ne napotujejo na razlago v njih uporabljenih izrazov v skladu s Kazenskim zakonikom. Zato se določila splošnih pogojev in zavarovalne police razlagajo skladno z določili ZOR in sicer tako, kot se glasijo, v primeru nejasnosti pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov, upoštevaje načela obligacijskega prava (99. člen ZOR). Nejasna določila splošnih pogojev pa se razlagajo v korist tožeče stranke, ker jih je vnaprej pripravila tožena stranka (100. člen ZOR).

Tožena stranka je tožeči dolžna plačati zavarovalnino, če je nastopil zavarovalni primer (919. člen ZOR) oziroma če je ugotovljeno dejansko stanje mogoče podrediti določilom splošnih pogojev in zavarovalne police. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zavarovano vozilo oddala v najem, ter ga po preteku najemne pogodbe od najemnika ni več dobila nazaj. Tožeča stranka je tako proti svoji volji izgubila posredno posest nad zavarovanim vozilom, saj je posestnoposredovalno razmerje (najem) med njo in neposrednim posestnikom prenehalo (24. člen Stvarnopravnega zakonika). Neposredni posestnik namreč izvršuje dejansko oblast nad zavarovanim vozilom brez kakršnegakoli pravnega naslova, ker bi moral zavarovano vozilo po prenehanju najemne pogodbe vrniti tožeči stranki (585. in 595. člen ZOR).

a) Polni kasko Po presoji sodišča druge stopnje nevrnitev v najem vzetega vozila po prenehanju najemnega razmerja za tožečo stranko predstavlja izginitev zavarovanega vozila (nad njim nima več dejanske oblasti niti sama niti preko koga drugega), ki ni odvisna od njene volje in je posledica zlonamernega (ni dobronamerno) dejanja najemnika. Ker pa je najemnik na podlagi določil splošnih pogojev sozavarovana oseba (4. odstavek 31. člena splošnih pogojev), ga ni mogoče šteti za »tretjo osebo« (3. odstavek 31. člena splošnih pogojev), saj se vednost in ravnanje sozavarovane osebe šteje kot vednost in ravnanje zavarovanca. S tem v zvezi pritožnik pravilno opozarja, da že samo zaradi nezmožnost njegove identifikacije, najemnika ni mogoče šteti za tretjo osebo. Zato obveznost tožene stranke plačati zavarovalnino na podlagi 12. točke 1. odstavka 3. člena splošnih pogojev ne bi nastala, če pogodbenici ne bi v zavarovalni polici določili drugače (5. odstavek 902. člena ZOR). V rubriko police »dodatno zavarovanje, doplačila in popusti« sta namreč stranki vnesli določilo »100% zav. vozila oddanega v najem brez šoferja ali za test. vožnje«. S tem določilom sta stranki dopolnili oziroma spremenili splošne pogoje, tožeča stranka pa je doplačala za nekaj več, torej za večje zavarovalno kritje. Po presoji sodišča druge stopnje na podlagi tega dodatnega določila zavarovalno kritje vključuje tudi škodo na zavarovanem vozilu (uničenje, poškodovanje ali izginitev), ki jo povzročita najemnik ali testni voznik. Ker je torej izginitev zavarovanega vozila posledica najemnikovega zlonamernega dejanja, je podana tudi obveznost tožene stranke na podlagi zavarovanja polnega kaska.

b) Delni kasko Tožeča stranka je imela s toženo sklenjeno tudi zavarovanje delnega avtomobilskega kaska, med drugim po »kombinaciji K«, ki krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanega vozila kot posledice tatvine, vlomske in roparske tatvine, ropa, ter protipravnega odvzema vozila z namenom, da se uporabi za vožnjo. Niso pa krite nevarnosti, če je storilec sozavarovana oseba. (2. točka 2. odstavka 4. člena splošnih pogojev). Sozavarovane osebe pa so tiste, katerim je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila in najemniki. Vendar pa sta stranki tudi ta določila spremenili na tak način, kot je bilo navedeno pri zavarovanju polnega kaska. Z dodatnim določilom »100% zav. vozila oddanega v najem brez šoferja ali za test. vožnje« sta tako stranki razširili zavarovalno kritje tako, da sta omejili izključitev zavarovalnega kritja glede najemnikov in testnih voznikov v primeru sozavarovanih oseb kot povzročiteljev škode. Za vse ostale sozavarovane osebe torej izključitev zavarovalnega kritja še vedno velja, ne pa za najemnike in testne voznike. Brez dodatnega določila bi tako zavarovanje krilo samo škodo zaradi tatvine v primeru odvzema zavarovanega vozila najemniku, ne bi pa krilo škode, če bi zavarovano vozilo odvzel najemnik zavarovancu. Z dodatnim določilom pa zavarovanje krije tudi škodo zaradi tatvine v primeru odvzema zavarovanega vozilo s strani najemnika ali testnega voznika. Ker si je najemnik protipravno prilastil zavarovano vozilo, je podana obveznost tožene stranke plačati zavarovalnino tudi na podlagi zavarovanja delnega kaska. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, ker v primeru delnega kaska ni bila dogovorjena odbitna franšiza (soudeležba zavarovanca pri škodi).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj zavarovanje ne bi krilo škode, ki je posledica goljufije. Pri tem se pritožnik sklicuje na očiten goljufivi namen najemnika že ob sklenitvi najemne pogodbe. Za ugotovitev obstoja obveznosti tožene stranke plačati zavarovalnino na podlagi zavarovanja delnega kaska je bistveno, da je škoda zaradi izginitve zavarovanega vozila posledica tatvine, torej odvzema tuje stvari z namenom protipravne prilastitve. Na podlagi dodatnega določila pa zavarovanje krije škodo tudi v primeru protipravne prilastitve zavarovanega vozila, ki je bilo zaupano najemniku ali testnemu vozniku (po kazenskopravni terminologiji gre torej za zatajitev). Iz določil splošnih pogojev pa niso razvidne nikakršne omejitve glede načina odvzema oziroma protipravne prilastitve zavarovanega vozila, pa naj do izginitve pride z uporabo sile, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da obveznost tožene stranke plačati zavarovalnino po temelju v celoti obstoji. Zatrjevano dejstvo, da je najemniku s tem v zvezi v kazenskem postopku očitano kaznivo dejanje goljufije, v obravnavanem primeru ni pravno pomembno.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).