Jedro

Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Lahko bi v posameznem primeru delovni pogoji postali nevarni zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej zadevi (pisarniško delo tožnice brez stika s strankami, na ustrezni razdalji od sodelavk ter ob upoštevanju preventivnih ukrepov in navodil tožene stranke) takega zaključka ne omogočajo. Zanj sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ob nesporno razglašeni epidemiji ni bilo dolžno postaviti izvedenca epidemiologa, kot zmotno meni pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači oziroma dodatka v bruto znesku 444,25 EUR za čas od vključno 13. 3. 2020 do vključno 25. 3. 2020, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska razlike od 3. 4. 2020 do plačila. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zatrjevala obstoj nevarnosti in ne posebnih obremenitev v smislu 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor. Ta določba ne predvideva ugotovitve obstoja nevarnih pogojev, kadar se delo opravlja na območju epidemije. Ker je opravljala dela na območju epidemije, je delala v nevarnih pogojih. Tožena stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme o stopnji in trajanju ogroženosti, bi morala določiti kriterije ogroženosti zdravja oziroma za izplačevanje dodatka. Tožnica je v neenakopravnem položaju v primerjavi z zaposlenimi v drugih zavodih (ZRSZ, ZZZS), ki so za opravljanje primerljivega dela prejeli dodatek. Izpostavlja sklep z dne 28. 5. 2020, s katerim je tožena stranka priznala tožnici dodatek zaradi izpostavljenosti tveganju in v njem ugotovila ogroženost tožnice. Zaključek sodišča o varnih delovnih razmerah je v nasprotju z ugotovitvijo delodajalca, ki je ocenil, da je bila tožnica v spornem obdobju nadpovprečno ogrožena. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedi nadrejenih, da tožnica ni bila izpostavljena rizičnim razmeram. Ker je nadrejena povedala, da je na »varno« domov pošiljala zaposlene, ki so opravljali prioritetne naloge, je treba šteti, da delo v zavodu ni bilo varno. Tožnica ne more dokazati obstoja nevarnih pogojev, ki jih enostransko določi delodajalec. Ta bi moral ob sodelovanju strokovnjaka ustrezne stroke ugotoviti, ali je delo tožnice ogrožalo njeno zdravje. Obrazložitev sodišča glede zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem epidemiologom je kontradiktorna. Če je dokazno breme na strani tožnice, potem bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z izvedencem, s katerim se ocenjuje ogroženost njenega zdravja zaradi epidemije. Sodišče nima ustreznega znanja za ugotovitev, ali je bila tožnica zdravstveno ogrožena. Ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca, je kršilo določbe pravdnega postopka in pravico tožnice do sodnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v pritožbi izrecno navaja, da je zatrjevala obstoj nevarnosti in ne posebnih obremenitev. Glede zatrjevanega obstoja nevarnih pogojev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delala na terjatvah tožene stranke po smrti upravičencev (terjatve do bank in ostalih subjektov), kar niso bile prioritetne naloge, ki bi morale biti brez zastojev opravljene v spornem obdobju. Delala je v pisarni, brez fizičnega stika s strankami. Z njimi je poslovala po elektronski poti. Med sodelavkami je bilo dovolj prostora (1,5 m). Druženja in sestanki so bili odpovedani. Toženka je zagotovila razkužila na vhodih ter na hodnikih ob dvigalih in v straniščih. Prostor, v katerem je delala tožnica, se je zračil. Nadrejeni sta izpovedali, da tožnica na svojem delovnem mestu ni bila izpostavljena rizičnim razmeram. Četudi tožena stranka še ni uspela zagotoviti dovolj zaščitnih mask v spornem obdobju, to še ne dokazuje nevarnih delovnih pogojev. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

7. Pred sodiščem prve stopnje je tožnica predlagala dokaz z izvedencem medicinske stroke (epidemiologom) v zvezi z vprašanjema, ali je bila v času opravljanja dela v prostorih delodajalca povsem varna in ali je bila izpostavljena možnostim okužbe. Čeprav je ta dokazni predlog sodišče delno zavrnilo z napačnim razlogovanjem na način vnaprejšnje dokazne ocene (da izvedeni dokazi omogočajo zaključek sodišča, da tožnica v spornem obdobju ni bila izpostavljena zatrjevanim nevarnostim), je odločitev o zavrnitvi izvedbe tega dokaza vendarle pravilna. Za presojo zahtevka je namreč bistveno le, ali je delo tožnice potekalo v nevarnih pogojih. Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Lahko bi v posameznem primeru delovni pogoji postali nevarni zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej zadevi (pisarniško delo tožnice brez stika s strankami, na ustrezni razdalji od sodelavk ter ob upoštevanju preventivnih ukrepov in navodil tožene stranke) takega zaključka ne omogočajo. Zanj sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ob nesporno razglašeni epidemiji ni bilo dolžno postaviti izvedenca epidemiologa, kot zmotno meni pritožba. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ustavne pravice do sodnega varstva glede na navedeno ni podan.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da KPJS ne določa, da je treba za delo v nevarnosti (na območju epidemije) ugotoviti še dodaten pogoj, to je obstoj nevarnih pogojev. Po 30. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) pripada javnemu uslužbencu dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor, le če opravlja delo v takih pogojih ter nevarnosti in posebne obremenitve niso upoštevane v osnovni plači. V 39. členu KPJS je izrecno določeno, da dodatek za delo v rizičnih razmerah (epidemiji) pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Zato zgolj opravljanje dela na območju epidemije ne pomeni, da je tožnica tudi delala v nevarnih pogojih.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka določiti kriterije ogroženosti tožnice za njeno zdravje oziroma za izplačevanje dodatka ter da je na njej dokazno breme o stopnji in trajanju ogroženosti tožnice. V premoženjskopravnem sporu o plačilu dodatka ne velja obrnjeno dokazno breme, saj v določbah ZSPJS in KPJS ne obstajajo domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere, mora navesti relevantna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka.

10. Pritožba izpostavlja, da je tožnica v neenakopravnem položaju z zaposlenimi v drugih zavodih (ZRSZ, ZZZS), ki so za opravljanje pisarniškega dela prejeli dodatek. Primerjava z zaposlenimi v drugih zavodih ni ustrezna, ker je upravičenost do dodatka vezana na naravo in način opravljanja dela, ki ga javni uslužbenec opravlja na posameznem delovnem mestu. Tožena stranka je s sklepom z dne 28. 5. 2020 priznala tožnici dodatek za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije za marec 202o na podlagi 71. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS, 49/20 – ZIUZEOP), vendar priznanje pravice do tega dodatka še ne dokazuje opravljanja dela v nevarnih pogojih skladno z 39. členom KPJS.

11. Glede na to, da predpisani pogoji iz 39. člena KPJS niso izpolnjeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).