Jedro

Ugotovitev, da je postavitev šotora brez gradbenega dovoljenja nelegalna gradnja, bi po določbi 3a. člena ZGO-1 morala temeljiti na dejstvu, da ne gre za enostaven objekt ali na dejstvu, da je enostaven objekt postavljen v nasprotju s prostorskim aktom.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, številka 06122-3212/2008 z dne 31.12.2008, se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka odmerjene na 420,00 EUR v 15-ih dneh po vročitvi te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti stroškov v plačilo do dneva plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor tožeči stranki odredil, da mora na zemljišču s parc. št. 626 k.o. A. takoj ustaviti gradnjo šotora oz. aluminijaste hale tlorisne velikosti 870 m2 in višine 5,4 m in v desetih dneh po prejemu odločbe odstraniti ta šotor in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (točka 1. izreka). S točko 2. izreka je v zvezi z objektom prepovedal izvedbo komunalnih priključkov na objekte javne infrastrukture, uporabo objekta in sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih in drugih pravnih poslov med živimi. Za primer neizpolnitve obveznosti odrejenih v 1. točki izreka, tožečo stranko opozarja, da je predviden začetek postopka izvršbe nedenarne obveznosti in oprava izvršbe po drugih osebah (3. točka izreka). S 4. in 5. točko izreka pa je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve in da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi na podlagi ugotovitve, da tožnik ne razpolaga z ustreznim certifikatom oz. izjavo proizvajalca, da je alu hala oziroma šotor zgrajen v skladu z evropskim standardom, zaključuje, da obravnavanega šotora ni mogoče uvrstiti med začasne objekte, ki so določeni v točki b prvega odstavka 17. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 – Uredba). Za gradnjo ostalih objektov, pa je po 3. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. preč. bes., 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 111/05 – odl. US, 93/05 – ZVMS, 126/07 – ZGO-1), predpisano gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožeča stranka kot investitor pred pričetkom gradnje ni pridobila. V nadaljevanju ugotavlja, da obravnavano zemljišče ni le v lasti občine in da je v prostorskih aktih na zemljišču, ki je opredeljeno kot območje s posebnimi pogoji oz. kot zelena površina, dovoljena le rekonstrukcija in obnova obstoječega stavbnega sklada, niso pa dovoljeni novi posegi. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji, ki so glede načina gradnje za nezahtevne in enostavne objekte določeni v 4. točki drugega odstavka 4. člena Uredbe. Na podlagi navedenih ugotovitev so po presoji inšpektorja izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. člena ZGO-1. S sklicevanjem na 158. člen ZGO-1 utemeljuje izrek prepovedi v zvezi z obravnavano gradnjo. Pritožba tožeče stranke zoper navedeno odločbo je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, navedeno v uvodu te sodbe, kot neutemeljena zavrnjena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo gradbenega inšpektorja zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov. V zvezi s tem se sklicuje na potrdilo proizvajalca, ki ga je glede šotora, ki je predmet izpodbijane odločbe predložila v upravnem postopku in iz katerega izhaja, da le-ta ustreza evropskim standardom. Ker iz lokacijske informacije izhaja, da ji je občina dovolila postavitev šotora na parceli, meni, da je bilo dano tudi dovoljenje upravljalca te nepremičnine. Zato meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za postavitev šotora brez gradbenega dovoljenja. Toženi stranki očita, da tudi predpisov na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, samo odloči, da pridobitev gradbenega dovoljenja v tej zadevi ni potrebna in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Pogoji za začetek gradnje enostavnih objektov so določeni v Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. preč. bes., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 120/05 – odl. US, 126/07 in 108/09 – ZGO-1) v 3.a. členu, po katerem se lahko začne gradnja enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja le, če ni v nasprotju s prostorskim aktom.

Ugotovitev, da je postavitev obravnavanega šotora brez gradbenega dovoljenja nelegalna gradnja, bi po navedeni določbi ZGO-1 morala temeljiti na dejstvu, da ne gre za enostaven objekt ali na dejstvu, da je enostaven objekt postavljen v nasprotju s prostorskim aktom.

Prav ta dejstva, ki so tudi za tožečo stranko sporna, so glede na podatke v upravnih spisih tudi po presoji sodišča nepopolno ugotovljena. Vrsta enostavnih objektov in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, so določeni v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08 – Uredba).

Po načinu gradnje je objekt v obravnavani zadevi možno uvrstiti med enostavne objekte – začasni objekt namenjen sezonski turistični ponudbi, pod pogojem, da je grajen na površini, ki je s prostorskim aktom določena za ta namen ali na površini v lasti občine, na kateri takšno gradnjo dovoli upravljalec teh nepremičnin (4. točka 2. odstavka 4. člena Uredbe). Brez gradbenega dovoljenja pa je gradnja enostavnega objekta dopustna le pod pogoji določenimi v 12. členu Uredbe. Ti pogoji pa so: objekt mora biti v Uredbi določen kot enostavni objekt, investitor mora imeti pravico graditi na zemljišču, gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskimi akti in upoštevani morajo biti vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta določeni v Uredbi. Pogoji, pod katerimi je tudi montažni šotor kot začasni objekt po Uredbi enostaven objekt, pa določen v točki b 1. odstavka 17. člena Uredbe (ustrezen certifikat oz. izjava proizvajalca, da je skladen z evropskim standardom DSIST EN oziroma s standardom PSIST pr EN).

Ob upoštevanju navedenih določb ZGO-1 in Uredbe in podatkov v upravnih spisih, tudi sodišče dvomi v popolnost in pravilnost v izpodbijani odločbi ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitev inšpektorja, da tožeča stranka nima potrdila za začasni objekt določenega v točki b 1. odstavka 17. člena Uredbe, je po presoji sodišča preuranjena. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da si je predpisano potrdilo tožeča stranka sicer res pridobila šele po prejemu izpodbijane odločbe, da pa pred tem ni bila niti opozorjena, da s potrdilom, ki ga je predložila ob ogledu ne izkazuje pogoja določenega v Uredbi. Tudi dejstvo, da na zemljišču s parc. št. 626 k.o. A. po prostorskih aktih gradnja začasnega objekta ni dovoljena, temelji na podatku, ki ga je pridobil inšpektor od občinske uradnice. Ker tožena stranka sama ni ugotovila niti območja, v katerem je bil izveden poseg tožeče stranke, ni navedla niti s katerim prostorskim aktom je območje posega urejeno, ostaja dejansko stanje tudi glede dovoljenosti postavitve začasnega objekta nepopolno ugotovljeno. Iz lokacijske informacije, ki je v upravnih spisih in v katerih so navedeni tudi prostorski akti Občine Ajdovščina, namreč ne izhaja, da postavitev začasnih objektov na zemljišču s parc. št. 626 ni dovoljena.

Po presoji sodišča brez že navedenih dejstev tudi dejansko stanje, na katerem temelji ugotovitev, da je bila gradnja v konkretni zadevi nelegalna, ni pravilno ugotovljeno. Pravilna uporaba že navedenih določb ZGO-1 in Uredbe bo zato možna šele po ugotovitvi vseh teh dejstev.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 4. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). Upravni organ prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v ponoven postopek po 3. odstavku istega člena, bo zato moral v skladu s 4. odstavkom izdati nov upravni akt. Predlog tožeče stranke, da bi sodišče samo odločilo v zadevi izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa, ni utemeljen. Podatki upravnega postopka namreč ne dajejo zanesljive podlage za to, da bi sodišče s sodbo odločilo o stvari.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je višino stroškov odmerilo v skladu z določbami Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik, je sodišče po 2. odstavku 3. člena Pravilnika lahko priznalo tožeči stranki le stroške v višini 350,00 eurov in 20% DDV.