Jedro

Toženec je odškodninsko odgovoren tožnici za škodo, ki jo je utrpela zaradi udarca s palico, saj je bil za to dejanje obsojen v kazenskem postopku. Pravilno je upoštevana sokrivda tožnice in odmerjena nepremoženjska škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V drugem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 2.850,00 EUR ter ji povrniti 1.737,97 EUR pravdnih stroškov, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku (363,15 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da nasprotuje mnenju pritožbenega sodišča, izraženega v sklepu II Cp 4040/2008, da je tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in ponovno trdi, da tožnica tega dokaza ni predlagala in je sodišče kršilo določbo ZPP, ko je izvedlo tak dokaz. Nadalje toženec navaja, da je sodišče v celoti sledilo izpovedi tožnice, neobrazloženo in neutemeljeno pa je ignoriralo izpoved toženca in njegove žene. To velja tudi za soprispevek tožnice v višini 5%. Zahtevek za odškodnino za telesne bolečine ni dokazan, je pa tudi odmerjen previsoko v znesku 1.500,00 EUR glede na neskladje med ugotovitvijo izvedenca in zatrjevanjem tožnice glede časa trajanja bolečin. Ugotovitve izvedenca ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Tudi odločitev o trajanju strahu je v nasprotju s trditveno podlago, pa tudi sicer strah ni trajal toliko časa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica tudi ni postavila nobene trditvene podlage za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Že v predhodnem razveljavitvenem sklepu II Cp 4040/2008 je pritožbeno sodišče poudarilo, da nima nikakršnih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženca, saj mu je bila v kazenskem postopku za škodo iz škodnega dogodka, ki ga uveljavlja tožnica, izrečen sodni opomin. Pravna podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost so določbe o krivdni odgovornosti (čl. 154 ZOR) v zvezi z določbo čl. 14 ZPP, po kateri je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, kot je že pravilno pojasnilo tožencu sodišče prve stopnje. Pritožba toženca je neutemeljena v delu, ko nasprotuje stališču pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 4040/2008, da tožnica ni predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj je bilo tožencu že v predhodnem postopku pojasnjeno, da je tožnica smiselno predlagala izvedbo tega dokaza, ko je po nalogu sodišča založila predujem za izvedenca medicinske stroke. Toženec se izvedbi tega dokaza ni protivil, nasprotno imel je pripombe na izvedeniško mnenje in je sodišče prve stopnje zahtevalo dopolnitev mnenja in izvedenca tudi zaslišalo tako, da se toženec v tem postopku ne more utemeljeno sklicevati, da izvedeni dokaz ni bil predlagan. V novem postopku je sodišče prve stopnje zavzelo stališče o zatrjevani sokrivdi tožnice, ker naj bi tožnica pred škodnim dogodkom tožencu izrekla neprimerne besede in tudi pravilno ocenilo soprispevek tožnice (5%) glede na to, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje izrečene neprimerne besede niso bile neposreden vzrok in reakcija toženca, saj je toženec po izrečeni žaljivki šel v drvarnico in poiskal primerno palico, se vrnil in poškodoval tožnico. Ob takih okoliščinah je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prispevek tožnice k nastali škodi minimalen. Z nasprotnimi trditvami o večjem soprispevku tožnice in sklicevanjem na svojo izpoved toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema tako, da je pritožba toženca neutemeljena tudi v tem delu.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom četrte dlančnice desne roke in ugotovitvijo trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca dr. A. B., trajanja in oblike strahu ter da ima tožnica hitrejšo utrudljivost roke, če dalj časa šiva, ko lupi krompir in celo pri pisanju ter da je desna roka prizadeta pri dvigovanju težjih bremen (nad 10 kg) in pri delu z orodji, ki imajo toporišče, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v skladu s kriteriji iz člena 200 ZOR in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Toženec z ničemer ni dokazal, da je tožnica že naslednji dan žagala drva, delala na vrtu in vozila avtomobil, kot trdi v pritožbi, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem in predloženo medicinsko dokumentacijo. Neutemeljene so po povedanem tudi pritožbene trditve, da je odmerjena odškodnina previsoko odmerjena. V zvezi s pomanjkljivo trditvijo tožnice o obsegu nepremoženjske škode pa je bilo tožencu že povedano v uvodu v zvezi s trditvijo, da izvedenca medicinske stroke tožnica ni predlagala.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in v obsodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).