Jedro

Ali je terjatev navadna ali prednostna, je stvar odločanja v stečajnem postopku, in to v času, ko se odloča o razdelitvi (navadne) stečajne mase. Zato je stečajno sodišče tisto, ki mora (v primeru ugovorov) odločiti o tem, katere terjatve so prednostne ter zakaj so prednostne in ali se sporna terjatev plača v okviru prednostne razdelitve ali bo prišla na vrsto šele v okviru splošne razdelitve. Tega ne more črpati iz sodbe, s katero je bilo odločeno o obstoju te terjatve, ker se pravdno sodišče s tem ne ukvarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugodilo ugovoru upnika A. A. proti načrtu prve prednostne razdelitve tako, da se v končnem načrtu prve prednostne razdelitve njegova terjatev pod zap. št. 167 upošteva v skupnem znesku 25.165,29 eurov in plača v deležu iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP ter (2.) odločilo, da se prva prednostna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta prve prednostne razdelitve z dne 17.7.2015 (PD 549), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila. Navaja, da je za uveljavljanje prednostne terjatve pogoj, da je poškodba nastala z delom pri dolžniku, kar bi moral upnik v svojem ugovoru nesporno dokazati s pogodbo o delu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče opravilo preizkus, ali je bil upnik A. A. v času nastanka poškodbe dejansko zaposlen pri dolžniku in s tem upravičen do uvrstitve svoje terjatve na seznam prednostnih. Malo verjetno je, da bi bila upniku s sodbo priznana terjatev kot prednostna, zato pravnomočna sodba ne more biti temelj za priznanje prednostne terjatve. Pritožnica kot direktorica stečajnega dolžnika do začetka stečajnega postopka pa zatrjuje, da A. A. nikoli ni bil zaposlen pri dolžniku, zato njegova terjatev ne more biti povezana z delom pri dolžniku. Iz sodbe bi sodišče tudi lahko razbralo, da A. A. ni opravljal dela pri dolžniku, ampak pri tretji pravni osebi. A. A. svoje terjatve tudi ni prijavil kot prednostne. Ob tem je poškodba nastala leta 2005, takrat veljavni zakon pa poškodbe pri delu ni opredeljeval kot prednostne terjatve, zato bi moralo sodišče tudi iz tega razloga zavrniti ugovor upnika.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, da je po njegovem mnenju upravičena, tudi sam je zavzel enako stališče pri izdelavi načrta prve prednostne razdelitve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik A. A. je v prijavi terjatve zapisal, da navedeno terjatev za nepremoženjsko škodo prijavlja kot prednostno, zato ne drži pritožbeni očitek, da te terjatve ni uveljavljal kot prednostne. Prav tako za odločitev v zadevi ni pomembno, da je do poškodbe upnika prišlo že v letu 2005. Stečajni postopek (pred tem pa že postopek prisilne poravnave) se je začel v času veljavnosti ZFPPIPP in ne ZPPSL, zato so za opredelitev narave terjatve pomembna določila ZFPPIPP. Ti pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bilo iz listin je razvidno, da je bila upniku s pravnomočno sodbo priznana terjatev v skupni višini 97.625,66 EUR z obrestmi, od tega zneska je bila upniku priznana prednostna terjatev v skupni višini 25.165,29 EUR, kar predstavlja znesek 20.601,60 EUR, priznan upniku na nepremoženjsko škodo, in znesek zamudnih obresti od nepremoženjske škode v višini 4.562,69 EUR, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je treba ugovoru tega upnika proti načrtu prve prednostne razdelitve, ugoditi.

7. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bila navedena terjatev prednostna terjatev. Česa takega iz pravnomočne sodbe niti ni mogoče zaključiti, saj se sodba ni ukvarjala s tem, ali gre za prednostno ali navadno terjatev in kaj takega niti ni mogoče. Ali je terjatev navadna ali prednostna, je namreč stvar odločanja v stečajnem postopku, in to v času, ko se odloča o razdelitvi (navadne) stečajne mase. Zato je stečajno sodišče tisto, ki mora (v primeru ugovorov) odločiti o tem, katere terjatve so prednostne ter zakaj so prednostne in ali se sporna terjatev plača v okviru prednostne razdelitve ali bo prišla na vrsto šele v okviru splošne razdelitve. Te presoje pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni naredilo. Zato je sklep v tem delu ostal neobrazložen in se ga sploh ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8. Ta kršitev pa je v obravnavani zadevi takšna, da višje sodišče samo ne more odločiti, saj bi bila v tem primeru strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe – upnikove terjatve namreč sodišče prve stopnje z vidika, ali gre za prednostno terjatev, sploh ni presojalo, temveč se je le sklicevalo na listine in pravnomočno sodbo, v ničemer pa ni presojalo, ali gre za katero od terjatev iz 1. ali 2. odstavka 21. člena ZFPPIPP. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.