Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je na strani revidenta. Ker revident navedb o grožnji stečaja ni utemeljil in izkazal, pogoj za dovolitev revizije ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Kranj z dne 23. 8. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ določil kulturnovarstvene pogoje za gradnjo na tam navedenih zemljiščih, ki so del nekdanje grajske pristave, ki se varuje kot arheološki rezervat, in sicer tako, da je med drugimi določil prepoved novogradenj in nadomestnih gradenj, glede vzdrževalnih del pa navedel, da so dopustna le, če ne posegajo v tlorisne in višinske gabarite obstoječih objektov ter v talne plasti. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 2. 2008, zavrnila revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zato, da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbo, da je delniška družba, katere večinski lastnik je družba A., d. o. o., ki je v letu 2000, s prevzemom za kupnino preko dvesto milijonov tolarjev kupila vse revidentove delnice. Delnice je kupila zaradi vrednosti zemljišč, ki so bila v premoženju revidenta. Na teh zemljiščih je revident nameraval graditi poslovnostanovanjske objekte za nadaljnjo prodajo. Nikoli ni bil obveščen, da na teh nepremičninah obstajajo varstveni režimi oziroma omejitve lastninske pravice. Zaradi izpodbijane odločitve mu bo nastala škoda najmanj v višini 4,5 milijona EUR. To zanj predstavlja nenadomestljivo škodo, ki bo vodila v stečaj, saj je vrednost podjetja bistveno nižja kot ob nakupu leta 2000. V dokaz svojih navedb prilaga izpisek iz KDD z dne 25. 11. 2008, notarski zapis z dne 24. 10. 2002, cesijske pogodbe z dne 24. 10. 20002, cenitveno poročilo sodnega cenilca z dne 22. 10. 2008 in izpisek finančnega načrta investicije gradnje večstanovanjskega objekta s turističnimi apartmaji.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident s temi navedbami in predloženimi dokazi zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Posledice, ki jih navaja, se nanašajo na neizpolnjena finančna pričakovanja večinskega družbenika in ne na škodo, ki naj bi jo utrpel revident. Zaradi v tem sporu izpodbijane odločitve se namreč vrednost revidentovega premoženja iz naslova lastništva nepremičnin ni spremenila, saj v tem sporu izpodbijana odločitev v lastninsko strukturo tega premoženja ne posega. Vrednost tega revidentovega premoženja zato ni zmanjšana, ampak ob upoštevanju nespremenjenega lastništva ostaja najmanj taka, kot je bila. Iz predloženih listin tudi ne izhaja, da naj bi revidentu nastala škoda v zatrjevanem znesku 4,5 milijona EUR. Ravno nasprotno. Iz cenitvenega poročila sodnega izvedenca z dne 22. 10. 2008 izhaja, da je na dan 30. 9. 2008 vrednost nepremičnin v lasti revidenta 4.697.000,00 EUR, kar je (glede na zatrjevano kupnino manj kot en milijon EUR) za štirikrat več, kot je znašala vrednost v letu 2000. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev tudi ne pomeni, da je revidentu onemogočena kakršnakoli gradnja oziroma obnova obstoječih objektov. Obnova objektov je možna ob pogojih kulturnovarstvenega soglasja. Revident sicer zatrjuje, da naj bi mu zaradi izpodbijane odločitve grozil stečaj. Vendar, ker stečaj veže le na navedbo o finančni škodi zaradi neizvedene investicije, ki pa je neizkazana, in ker drugih razlogov in okoliščin, vezanih na izpodbijano odločitev, ki bi lahko vplivale na njegovo finančno likvidnost, ne navaja in ne izkaže, grožnje stečaja in s tem zatrjevanih zelo hudih posledic, kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident ni izkazal. 8. Ker revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka :

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.