Jedro

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva, kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičene, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Oba pogoja morata biti izpolnjena hkrati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo organa prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije A.A., rojene 29. 5. 1892 v A., Češka Republika, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Izdajo ugotovitvene odločbe je zahteval organ, pristojen za postopek denacionalizacije. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila A.A. domovinsko pristojna v bivšo občino B. tudi na dan 6. 4. 1941 in je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da imenovana izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so se nahajale v tujini in ki so se med ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. Nemško narodnost A.A. je upravni organ ugotovil na podlagi njenega članstva v Kulturbundu. Navedeno dejstvo je upravni organ ugotovil na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hranijo različne inštitucije: Muzej narodne osvoboditve B., Arhiv Republike Slovenije in Pokrajinski arhiv B.. Svojo ugotovitev upravni organ opira na podatke v seznamih članov Kulturbunda, ki jih hranijo Pokrajinski arhiv B., Arhiv Republike Slovenije in Muzej narodne osvoboditve B. ter na podatke iz seznama članov Štajerske domovinske zveze, ki jih hrani Muzej narodne osvoboditve B. in iz katerega je razvidno, da je imela imenovana tudi rdečo izkaznico te zveze. Splošno znano pa je, da so bili člani nemške politične organizacije Kulturbund samo osebe nemške narodnosti. Kulturbund je bil po zgodovinskih virih politična organizacija, katere osnovni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. V članstvo Kulturbunda so Nemci sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so si jih sami določili. Članstvo v Kulturbundu in posedovanje rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze pa po presoji prvostopenjskega organa zadostuje tudi kot dokaz o njenem nelojalnem ravnanju. Imenovana je bila članica organizacij, ki so delovale proti takratnim interesom jugoslovanskih narodov. Že samo iz tega dejstva izhaja njeno takratno nelojalno ravnanje. V upravnem postopku je bila pooblaščencu tožeče stranke dana možnost dokazovanja obstoja lojalnosti. Po mnenju organa prve stopnje tožnica ni predložila dokazov, ki bi lahko izpodbili nelojalno ravnanje A.A. zoper interese narodov in države FLRJ. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da A.A. ni bila vpisana v evidenco državljanov Ljudske republike Slovenije in FLRJ, v katero so bili na podlagi Pravilnika za izvrševanje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 98/1946 in 20/1951), ki je stopil v veljavo 6. 12. 1946, vpisani vsi državljani, ki so imeli prebivališče na območju Slovenije. Na podlagi dejstva, da A.A. ni bila vpisana v nobeni od evidenc tukajšnjega upravnega organa, ki so se vodile po drugi svetovni vojni, upravni organ sklepa, da se je že pred 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Glede na navedeno je upravni organ ugotovil, da se A.A. od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Organ druge stopnje je potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bila naloga tožene stranke, da v smislu 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovi, ali je bila A.A. v času podržavljanja premoženja jugoslovanska državljanka in ali ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Imenovani je bilo premoženje podržavljeno na temelju Odloka AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/1945), ki je stopil v veljavo z dnem objave v uradnem listu, to je dne 6. 2. 1945. Tako je bila prva naloge tožene stranke, da ugotovi, ali je bila imenovana na dan 6. 2. 1945 jugoslovanska državljanka. V izreku napadene odločbe organ prve stopnje tega dejstva ni ugotovil, kar pa bi glede na dejstvo, da je odločal po predhodnem vprašanju, moral storiti. Iz obrazložitve odločbe sicer izhaja, da je bila A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v bivšo Občino B. in da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije. Glede na to, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ji to državljanstvo kakorkoli prenehalo, pomeni, da je tudi na dan 6. 2. 1945 imela jugoslovansko državljanstvo. Druga naloga tožene stranke v smislu 1. odstavka 9. člena v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen pa je bila, da ugotovi, ali je bilo A.A. po 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tega tožena stranka ni storila. Ugotovila je, da se od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. ZDen pa v 1. odstavku 9. člena ni postavil mejni datum 28. 8. 1945, temveč 9. 5. 1945. Državljanstvo je potrebno ugotavljati od 9. 5. 1945 dalje. Od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 državljanskega statusa imenovane niti ni ugotavljala. Dejstvo je, da je A.A. po 9. 5. 1945 (do 28. 8. 1945) imela jugoslovansko državljanstvo. Ker je bila do 28. 8. 1945 jugoslovanska državljanka, je z dnem 28. 8. 1945 ex lege, na temelju 1. odstavka 35. člena ZDrž, pridobila državljanstvo povojne Demokratske federativne Jugoslavija. Za predmetni postopek pa ni pomembno ali ji je bilo dne 4. 12. 1948 zaradi uporabe 1. odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ to državljanstvo odvzeto. Sicer pa je odločba tožene stranke odraz nelegitimne diskriminacije po narodnostni pripadnosti, saj iz nje jasno izhaja, da se tožnici zaradi narodnostne pripadnosti njene matere, in očitno tudi nje, odreka pravica do vračila premoženja. Taka odločitev tožene stranke je tudi v nasprotju s 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, kakor tudi v nasprotju z določili Zakona o uresničevanju enakega obravnavanja. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, pravilni so tudi razlogi, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilno glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu. Po presoji sodišča je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen obstoj vseh treh okoliščin iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerih se A.A. ne more šteti za jugoslovansko državljanko. Dejansko stanje je bilo glede vseh teh okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno, zato se sodišča v svoji obrazložitvi na razloge za odločitev organa prve stopnje sklicuje in jih v svojih obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče ob tem tudi ugotavlja, da tožnica v tožbi teh ugotovitev niti ne izpodbija.

Po presoji sodišča pa so neutemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka oziroma organ prve stopnje državljanstva ni ugotavljal v skladu s 1. odstavkom 9. člena ZDen. ZDen v 1. odstavku 9. člena določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz tega določila izhaja, da morata biti oba pogoja hkrati izpolnjena. V obravnavnem primeru je bilo ugotovljeno, da A.A. od 28. 8. 1945 dalje ni bila jugoslovanska državljanka. 28. 8. 1945 pa je datum po 9. 5. 1945. Upravičenec po ZDen je lahko nekdo, ki je ves čas po 9. 5. 1945 jugoslovanski državljan in ne le od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945. Ker imenovana ni izpolnjevala pogoja, ki se nanaša na njen državljanski status po 9. 5. 1945, ni bilo potrebno, da bi organ prve stopnje ugotavljal ali je izpolnjen pogoj glede državljanstva v času, ko je bilo premoženje podržavljeno. Oba pogoja morata morata namreč biti izpolnjena hkrati. Zaradi tega ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka (pravilno: organ prve stopnje) ugotoviti ali je bila imenovana na dan 6. 2. 1945 jugoslovanska državljanka.

Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o diskriminaciji. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi ustavno sodišče v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Tam je bilo med drugim navedeno, da zakonodajalcu ni mogoče očitati spodbujanja narodnostne neenakopravnosti. Zakonodajalec tedaj ni podelil jugoslovanskega državljanstva le tistim oseba nemške narodnosti, ki so bile nelojalne, kar pomeni, da temelj za razlikovanje ni bila narodnost, ampak delovanje posameznika med vojno.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.