7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., B. B. iz Z., C. C. in Č. Č. iz V. ter D. D. iz U., ki jih zastopa E. E., odvetnik v T., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 985/2002 z dne 18. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 247/2001 z dne 18. 6. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 363-01-14/00 z dne 3. 7. 2001 in z II. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Cerknica št. 363/D-2/92 z dne 4. 5. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo v izreku navedene sodne in upravne odločbe v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 232/4 k.o. Š. Upravna enota Cerknica je z II. točko izreka dopolnilne odločbe št. 363/D-2/92 z dne 4. 5. 2001 zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se je nanašal na navedeno zemljišče, ker je ugotovila, da so prejšnji lastniki prostovoljno in neodplačno prenesli pravico uporabe, ki so jo imeli na nacionaliziranem zemljišču, na takratno Občino Cerknica. Ministrstvo je taki odločitvi pritrdilo in pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo tudi v tem delu. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper tako odločitev upravnih organov, Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo, da so jim bile z izpodbijanimi odločbami kršene pravice iz 15., 25. in 26. člena Ustave. Ugotovitev, da so prejšnji lastniki terjatev Občine poplačali z odstopom zemljišča s parc. št. 232/4 k.o. Š. naj bi bila napačna, ker je bilo to zemljišče podržavljeno z nacionalizacijo pred sklenitvijo pogodbe z dne 26. 4. 1965 (pravilen datum naj bi bil 16. 10. 1965), pogodba pa naj bi se nanašala na zemljišče s parc. št. 232/2 in ne na zemljišče s parc. št. 232/4. Trdijo, da upravičenci niso odstopili pravice uporabe na zemljišču z "odstopno izjavo" z dne 18. 10. 1965. Odločba Občine Cerknica št. 4/2-465-46/65 z dne 27. 10. 1965, v kateri je navedeno, da dosedanji uporabniki zemljišče odstopajo Občini Cerknica brez povračila odškodnine, pa naj bi bila nerazumljiva in neutemeljena. Šlo naj bi za enostransko ravnanje upravnega organa, brez soglasja bivših lastnikov. Zato naj bi stališče Vrhovnega sodišča, da je bila pravica do odškodnine konzumirana z neodplačnim in prostovoljnim prenosom pravice do uporabe zemljišča, temeljilo na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in na kršitvi 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).

B.

3.Pritožniki ustavno pritožbo utemeljujejo z očitki, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in na bistveno kršitev določb iz 14. točke 339. člena ZPP. Nestrinjanje pritožnikov z drugačno odločitvijo sodišč po vsebini pomeni le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Zgolj s tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti.

4.Ustava v 15. členu (razen v četrtem odstavku) neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Navedb, ki bi po vsebini pomenile zatrjevanje kršitve te človekove pravice, ustavna pritožba ne vsebuje. Ustavna pritožba prav tako ne vsebuje navedb, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Za kršitev pravice iz 26. člena Ustave bi lahko šlo, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pritožniki ne zatrjujejo. Zgolj dejstvo, da Vrhovno sodišče njihovi pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča ni ugodilo, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

5.Glede na navedbe v ustavni pritožbi, ki se po vsebini nanašajo na očitek o očitni napačnosti izpodbijane odločitve, Ustavno sodišče pojasnjuje, da nacionalizacija zemljišč ni pomenila, da bivši lastniki s pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih niso mogli razpolagati. Prejšnji imetnik pravice uporabe na zemljišču pa lahko pravico do denacionalizacije uveljavlja le, če mu je bilo zemljišče odvzeto (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-58/02 z dne 7. 11. 2002, Uradni list RS, št. 103/02 in OdlUS XI, 281). V obravnavanem primeru je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis družbene lastnine odločba, s katero je bilo le ugotovljeno, katera zemljišča so bila nacionalizirana. Z njo ni bilo odločeno o odvzemu teh zemljišč. To pomeni, da ugotovitvi, da so bivši lastniki imeli pravico uporabe in da so jo odstopili prostovoljno, ni mogoče očitati očitne napačnosti že s tem, da je bilo zemljišče pred tem nacionalizirano. Zato pritožniki niso izkazali, da bi bila izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi ji bilo mogoče očitati sodniško samovoljnost oziroma arbitrarnost in s tem neskladje z 22. členom Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan