Jedro

Prisilna izpolnitev obveznosti je zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek, od katerega je treba še plačati ustrezne davke, če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca (dolžnik kot plačnik davka - prvi odstavek 59. člena ZDavP-2).

Tak v prisilnem predpisu opredeljen način izpolnitve obveznosti mora upoštevati izvršilno sodišče po uradni dolžnosti kot veljavno materialno pravo, ki dodatno konkretizira vsebino dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova. S tem se v izvršilni naslov ne posega, ampak se zgolj zavzame zakonita razlaga, ali gre za neto ali bruto znesek.

V obravnavanem primeru je dolžnikovo plačilo akontacije dohodnine delna izpolnitev v izvršilnem naslovu opredeljene denarne obveznosti, upnik pa je upravičen le do neto zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. in III. točki potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik in upnik krijeta vsak svoje stroške ugovornega postopka (II. in III. točka izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi zoper I. in III. točko izreka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti načelu formalne legalitete, zaradi česar ne bi smelo presojati materialne pravilnosti izvršilnega naslova, v katerem je navedena glavnica 40.002,21 EUR in sprejeti kot zakonito izpolnitev plačilo tretjemu. Četudi upoštevamo stališče sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik zavezan plačati akontacijo dohodnine po 25 % davčni stopnji, ta znese 9.000,50 EUR in ne 18.076,58 EUR. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje povzema v svojo obrazložitev pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje ter le še odgovarja na pritožbene navedbe:

6. Prisilna izpolnitev obveznosti je zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek, od katerega je treba še plačati ustrezne davke, če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca (dolžnik kot plačnik davka - prvi odstavek 59. člena Zakona o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2). Šteje se, da je plačnik davka odtegnil davčni odtegljaj v breme davčnega zavezanca. Akontacijo dohodnine odtegne pravna oseba kot izplačevalec dohodka za fizično osebo kot davčnega zavezanca, kar je obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Tak v prisilnem predpisu opredeljen način izpolnitve obveznosti mora upoštevati izvršilno sodišče po uradni dolžnosti kot veljavno materialno pravo, ki dodatno konkretizira vsebino dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova. S tem se v izvršilni naslov ne posega, ampak se zgolj zavzame zakonita razlaga, ali gre za neto ali bruto znesek.

8. V obravnavanem primeru je dolžnikovo plačilo akontacije dohodnine delna izpolnitev v izvršilnem naslovu opredeljene denarne obveznosti, upnik pa je v upravičen le do neto zneska.1 Upnik bi bil upravičen do denarnega zneska v izvršilnem naslovu, ne da bi se hkrati obračunali in plačali davki in prispevki, le v primeru, ko dolžnik v davčnem pravu ni opredeljen kot plačnik davka ali prispevka (davek plača upnik sam), in v primeru, ko gre za odškodnino, ki je izvzeta iz obdavčitve, kar ni primer obravnavana zadeva. Na podlagi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se plača dohodnina od prisojene odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek.

9. Upnik v odgovoru na ugovor ni nasprotoval dolžnikovi navedbi davčne osnove (plačili v višini 41.000,00 EUR glavnice dne 23. 10. 2013 in glavnice 40.002,21 EUR dne 1. 4. 2016), ampak le obračunu davka, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo obeh plačil kot nesporno (prvi odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Ker je bilo prvo plačilo opravljeno brez davčnega odtegljaja, kar je bilo med strankama nesporno, je bil upnik neupravičeno obogaten. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v pobot uveljavljeno dolžnikovo terjatev neupravičene obogatitve v znesku davčnega odtegljaja. Oba davčna odtegljaja skupaj znašata 18.225,50 EUR (9.225,00 + 9.000,50) in ne le 9.000,50 EUR, kot se neutemeljeno zavzema upnik v pritožbi. Po pojasnjenem je dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova v celoti prenehala (zaradi plačila 55.603,50 EUR upniku, odtegnjene akontacije od glavnice 40.002,21 EUR v znesku 9.000,50 EUR in pobota dolžnikove terjatve v višini 9.225,00 EUR davčnega odtegljaja od zneska 41.000,00 EUR).

10. Uradni preizkus stroškovne odločitve glede pravilne uporabe materialnega prava ni pokazal kršitev.

11. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in v I. in III. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj sodbo in sklep II Ips 361/2010, sodbo in sklep II Ips 78/2013, VSL sodbo in sklep II Cp 3035/2012, VSL sodbo II Cp 434/2012.