Jedro

V konkretni zadevi je tožnik uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, na podlagi v relevantnem obdobju veljavnega dvajsetega odstavka 54. člena ZTro. Iz 54. člena ZTro med drugim izhaja, da podrobnejši način vračila trošarine in rok za predložitev zahtevka predpiše minister, pristojen za finance. Na tej podlagi je Minister za finance izdal Pravilnik o načinu vračila trošarine za komercialni namen , ki v drugem odstavku 6. člena določa, da upravičenec vloži zahtevek do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Navedena določba podzakonskega akta, torej Pravilnika, je jasna. Vendar pa iz navedene določbe ne izhaja, da je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v predpisanem roku. Slednje tudi ni določeno v zakonu, torej ZTro. Iz v spornem obdobju veljavnega ZTro ne izhaja, da se pravica do vračila trošarine, če ni uveljavljana na predpisan način in v roku, izgubi. Ker torej izguba pravice do trošarine v ZTro ni urejena in ker ZTro tudi nima določb, da jo je treba uveljavljati v predpisanih rokih, po presoji sodišča ne obstoja zakonska podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka za vračilo obravnavane trošarine. ZTro kot materialno pravo je bil torej zmotno uporabljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Carinske uprave RS, Carinskega urada Celje, 42301-12/2013-2 z dne 14. 1. 2013 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 300,12 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel zahtevek tožnika za vračilo trošarine za plinsko olje, ki je bilo v mesecu novembru 2012 porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, zaradi prepozne vložitve. Tožnik je v zahtevku uveljavljal vračilo trošarine na podlagi dvajsetega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen in sicer za porabo 6.466,64 litrov plinskega olja. Na podlagi drugega odstavka 6. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik) vloži upravičenec zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Prvostopenjski organ je omenjeni zahtevek zavrgel, ker je po opravljenem preizkusu iz 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da ni vložen v predpisanem roku. Tožnik je carinskemu organu poslal z navadno poštno pošiljko zahtevek 31. 12. 2012, prvostopenjski organ pa ga je prejel 3. 1. 2013. Zadnji dan za prejem zahtevka oziroma za oddajo zahtevka s priporočeno pošiljko za mesec november 2012 je bil 31. 12. 2012. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zahtevek zavrgel kot prepozen.

Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja in se sklicuje na dvajseti odstavek 54. člena ZTro, drugi odstavek 6. člena Pravilnika ter prvi odstavek 68. člena ZUP. Slednji določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Iz drugega odstavka istega člena izhaja, da se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto, če se vloga pošlje priporočeno. V predmetni zadevi je tožnik zahtevek za vračilo trošarine za mesec november 2012 poslal z navadno poštno pošiljko 31. 12. 2012, prvostopenjski organ pa ga je prejel 3. 1. 2013. Zato je zamujen zakoniti rok za uveljavitev pravice do vračila trošarine.

Tožnik navedeni sklep izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik meni, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in sicer 68. člen ZUP, ki se nanaša na pravočasnost vloge. Tožnik je oddal vlogo na pošto 31. 12. 2012 in sicer z navadno pošto. Kljub temu meni, da bi prvostopenjski organ moral šteti, da je vloga vložena pravočasno. Pri tem se sklicuje na Zakon o poštnih storitvah. Meni, da se zahteva šteje za vloženo na dan oddaje ter da zadošča le jasno in nedvoumno označen poštni žig oddaje. V konkretni zadevi je iz ovojnice, v kateri se je nahajala tožnikova vloga, jasno označen datum in kraj oddaje, zaradi česar bi prvostopenjski organ moral tožnikovo vlogo šteti za pravočasno. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, ki jih opredeljuje v skupni višini 300,12 EUR. Zahteva tudi povrnitev sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno dejansko stanje. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo trošarine za mesec november 2012, pri čemer ga je prvostopenjskemu organu poslal z navadno poštno pošiljko 31. 12. 2012, prvostopenjski organ pa ga je prejel 3. 1. 2013. Glede na povedano je sporno, ali je tožnik navedeni zahtevek vložil pravočasno ali prepozno, kot je to zaključil prvostopenjski organ.

Po presoji sodišča je v zadevi bistveno vprašanje, ali je rok za vložitev zahtevka materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice. V konkretni zadevi je tožnik uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, na podlagi v relevantnem obdobju veljavnega dvajsetega odstavka 54. člena ZTro. Iz 54. člena ZTro med drugim izhaja, da podrobnejši način vračila trošarine in rok za predložitev zahtevka predpiše minister, pristojen za finance. Na tej podlagi je Minister za finance izdal Pravilnik, ki v drugem odstavku 6. člena določa, da upravičenec vloži zahtevek do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Navedena določba podzakonskega akta, torej Pravilnika, je jasna. Vendar pa iz navedene določbe ne izhaja, da je pravico do vračila trošarine mogoče uveljavljati le v predpisanem roku. Slednje tudi ni določeno v zakonu, torej ZTro.

Po presoji sodišča se pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb na določenem področju lahko urejajo le z zakonom. Zakon mora določiti tudi postopek in roke za njihovo uveljavljanje in pogoje za njihovo izgubo. Pravica in njeno uveljavljanje oziroma izguba ne morejo biti prepuščeni podzakonskemu predpisu. Iz v spornem obdobju veljavnega ZTro ne izhaja, da se pravica do vračila trošarine, če ni uveljavljana na predpisan način in v roku, izgubi. Ker torej izguba pravice do trošarine v ZTro ni urejena in ker ZTro tudi nima določb, da jo je treba uveljavljati v predpisanih rokih, po presoji sodišča ne obstoja zakonska podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka za vračilo obravnavane trošarine. ZTro kot materialno pravo je bil torej zmotno uporabljen. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 87/2008 z dne 17. 11. 2010. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče tožnikovih ugovorov ni presojalo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za vračilo stroškov postopka. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Slednji v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je v predmetni zadevi tožnik priglasil stroške v višini 300,12 EUR, je sodišče odločilo o povrnitvi stroškov v navedenem znesku, saj bi sicer odločilo preko zahtevka. Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).