Jedro

Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenega dejstva, da je v računu izražena teža materiala v kilogramih, napačno sklepalo, da je s tem računom tožeča stranka zaračunala toženi stranki dobavljeni material. Ker je na to dejstvo oprlo tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 5. alinee 358. člena ZPP, na podlagi katere zaradi tega razloga nima podlage za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pač pa za spremembo sodbe.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 19.278,69 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.619.946,00 SIT za čas od 31. 07. 2005 do vključno 31. 12. 2006 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.278,69 EUR za čas od 01. 01. 2007 do plačila, v roku 15 dni, v 4. točki izreka v celoti pa tako, da se po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 556,09 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku tega roka do plačila“.

2.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 3. točka izreka sodbe.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 590,65 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 3 Ig 2006/02425 z dne 10. 04. 2006 v 1. in 3. točki izreka (ter s tem predlog za izvršbo štelo za tožbo – 1. točka izreka sklepa). Toženo stranko je obsodilo na plačilo zneska 1.646,00 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 394.440,00 SIT za čas od 03. 05. 2005 do 31. 12. 2006, v evrski protivrednosti preračunani po tečaju zamenjave 1 EUR=239,63 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.646,00 EUR za čas od 01. 01. 2007 do plačila (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi temeljnice T/01/f za znesek 3.936.695,36 SIT z zapadlostjo 30. 04. 2005, računa številka 92 za znesek 4.619.946,00 SIT z zapadlostjo 31. 07. 2005 in računa številka 93 za znesek 8.814.401,64 SIT z zapadlostjo 31. 07. 2005 (3. točka izreka sodbe). Tožečo stranko je obsodilo še na plačilo 2.179,22 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (4. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o pravdnih stroških se je pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je absolutne bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo zahtevku in z naložitvijo plačila vseh stroškov tožeče stranke toženi stranki. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Podizvajalsko pogodbo št. Po-01/03 (B2, v nadaljevanju pogodba), po kateri se je tožeča stranka kot izvajalka zavezala toženi stranki kot naročnici izvesti določena gradbena dela in sicer predelavo, dostavo in polaganje armature na objektu (uvodne določbe pogodbe). S pogodbo sta dogovorili, da je za nabavo vsega potrebnega materiala za izvedbo pogodbenih del zadolžen naročnik (1. odstavek 3. člena II. točke pogodbe), ki bo dobavljal armaturo za krivljenje izvajalcu del v Sežano, ostale materiale pa na gradbišče v Ljubljano (2. odstavek 3. člena pogodbe). Dogovorjena cena del je bila v višini 204.000,00 EUR (III. točka pogodbe).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem strank je nadalje ugotovilo, da je del materiala za izvedbo del preskrbela sama tožeča stranka. Na podlagi ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka plačala tožeči stranki znesek 376.122,00 EUR, je nadalje ugotavljalo, koliko od plačanega zneska je odpadlo na plačilo materiala tožeči stranki, koliko pa na delo. Pri tem se je oprlo na specifikacijo A22, na pregled žiro računa tožene stranke (B5) in na izpoved zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala za delo po pogodbi 204.000,00 EUR ter za material tožeče stranke, ki ga je sama krivila v delavnici v Sežani 182.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je od vsega potrebnega materiala tožena stranka dobavila 90% materiala za vgradnjo, 10% pa ga je dobavila in krivila tožeča stranka.

Pritrdilo je trditvam tožeče stranke, da je bilo v gradnjo vgrajenega več od prvotno predvidenega materiala, materialnopravno pa je kvalificiralo to dejstvo kot nepredvidena dela, ki pomenijo določeno obliko spremenjenih okoliščin. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da večja količina železa ni terjala povečanega obsega dela, zato je tožbenemu zahtevku za plačilo poračuna ur v režiji v višini 1.646,00 EUR z zamudnimi obrestmi ugodilo (na podlagi računa št. 50 za opravljeno dodatno delo).

Zavrnilo pa je plačilo železa po računu št. 93, ker na podlagi ugovora tožene stranke, da tožeča stranka tega materiala ni dobavila sama in na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala nobene izjave volje tožene stranke niti njenega soglasja k dobavi tega dodatnega materiala, ni moglo ugotoviti, ali je bilo to železo sploh dobavljeno s strani tožeče stranke.

Nadalje je zavrnilo tudi plačilo po računu št. 92, za katerega je tožeča stranka zatrjevala, da je bil izdan na podlagi dokončnega obračuna izvršenih del. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da so količine, ki so predmet računa, izražene v kilogramih in da torej zajemajo le plačilo armaturnega železa, ki pa ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dobavila sama tožena stranka. Zato terjatve za plačilo materiala po tem računu tožeči stranki ni priznalo.

Plačilo po temeljnici št. T701/F na podlagi izpiska odprtih postavk do junija 2005 (pred izdajo spornih računov 50, 92 in 93) pa je zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo trditve po tej podlagi za nezadostne, trditve tožeče stranke, da je tožena stranka terjatev po stanju neplačanih računov enkrat že priznala, pa je zavrnilo kot nerelevantno, ker je to terjatev priznal upravitelj prisilne poravnave, ki pa nima nobenih učinkov, ker je bil predlog za prisilno poravnavo umaknjen.

Pritožnica vztraja pri stališču, da je bila pogodbena cena dogovorjena ob predpostavki predelave in vgradnje 980 ton jeklene armature. Ker je na podlagi armaturnih načrtov statikov tožeča stranka morala predelati in vgraditi za 400 ton več jeklene armature, kar je za 41% več od prvotno predvidene količine armature ob sklenitvi pogodbe, meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da vgradnja dodatnih 400 ton armature pomeni le za 10% večji obseg dela od predvidenega s pogodbo. Meni, da je imelo sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke o količini vgrajene jeklene armature podlago za zaključek, da znaša vrednost nepredvidenih in nepredvidljivih del cca 83.265,00 EUR, to je za 41% več od dogovorjenih 204.000,00 EUR s pogodbo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so za odločitev o sporni zadevi pomembna naslednja vprašanja: vpliv večje vgrajene količine materiala na pravico tožeče stranke, da dobi plačilo za večji obseg opravljenega dela; količina materiala, ki ga je dobavila za vgradnjo tožeča stranka na račun tožene stranke in vrstni red vračunavanja izpolnitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da občutno večja količina materiala, ki ga je bilo treba zaradi izračunov statika nujno vgraditi v gradnjo, od količine, ki je bila predvidena ob sklenitvi gradbene pogodbe, v konkretnem primeru pomeni nujna nepredvidena dela, s katerimi je soglašal tudi naročnik s tem, da je izvajalcu dobavil za vgradnjo večjo količino materiala od količine, ki je bila predvidena ob sklenitvi pogodbe. Posledično je tožeči stranki pravilno priznalo pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela (4. odstavek 653. člena OZ).

Neizpodbit ostaja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki plačala pogodbeno dogovorjeno ceno v višini 204.000,00 EUR. S pravnomočnim delom sodbe pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo za opravljena gradbena dela še 1.646,00 EUR.

Pritožnica pravilno graja zmotno presojo sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki v računu št. 92 material, saj je že v pripravljalni vlogi z dne 08. 01. 2008 pojasnila, da vtoževani račun vsebuje dobavo in polaganje armature (po cenah kot v ostalih situacijah) na podlagi dokončnega obračuna izvršenih del na objektu toženca. Teh trditev tožena stranka ni izrecno prerekala, sodišče prve stopnje pa je na podlagi v računu izraženih količin zmotno sklepalo, da se račun nanaša na dobavo železa. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da podatki iz spornega računa ne nasprotujejo neprerekanim trditvam tožeče stranke, da v računu zaračunani znesek predstavlja ceno dela po enoti, izraženi na kilogram železa oz. armaturnih mrež, ne pa cene dobavljenega železa in armaturnih mrež. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega dejstva, da je v računu izražena teža materiala v kilogramih, napačno sklepalo, da je s tem računom tožeča stranka zaračunala toženi stranki dobavljeni material. Ker je na to dejstvo tudi oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo po računu št. 92, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi pete alineje 358. člena ZPP, na podlagi katere zaradi tega razloga nima podlage za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pač pa za spremembo sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo materialno pravo glede upravičenosti tožeče stranke do posebnega plačila za povečan obseg dela, zato je njen tožbeni zahtevek za plačilo del, ki temelji na zatrjevanih po statiku potrjenih količinah vgrajenega materiala, utemeljen. V prid zaključku, da pomeni priznani povečan obseg del pravično odmeno za povečan obseg opravljenih del, pa kaže tudi dejstvo, da je upravitelj prisilne poravnave z izjavo 29. 05. 2008 (A/46) tožeči stranki kot upniku iz obravnavanega posla priznal terjatev celo v višjem znesku od zneska zaračunanega v računu št. 92. Da naj bi bila izjava upravitelja prisilne poravnave podana le za potrebe potrditve prisilne poravnave ali celo v nasprotju s stališčem dolžnika, pa tožena stranka ni izkazala, zato zaključek sodišča prve stopnje, da nima nobene teže za presojo dejanskega stanja, ker je bil postopek prisilne poravnave ustavljen, ni pravilen. V tej luči izpodbitega ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi v delu, ki se nanaša na zaračunano delo po računu št. 92 v višini 4.619.946,00 SIT (19,278,69 EUR) ter je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremenilo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožnica pa neutemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni upravičena še do plačila svojega materiala in polaganja le tega po računu št. 93. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z izvajanjem gradbene pogodbe. Njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdni stranki povprašati, kako poteka vgradnja železa v objekt in da so zanjo zaključki sodišča prve stopnje o tem, koliko železa je dobavila tožena stranka, koliko pa za njo tožeča stranka, presenečenje, ni utemeljeno, saj sta se pogodbeni stranki pri trditvah opirali na določila gradbene pogodbe, ki določa, da bo „naročnik dobavil armaturo za krivljenje fco. Sežana, ostale materiale pa fco. gradbišče Ljubljana, če ne bo v aneksu drugače dogovorjeno“. Nobena stranka ni določno trdila, koliko armature je dobavila tožena stranka tožeči za krivljenje, koliko materiala je dobavila neposredno tožeči stranki na gradbišče niti koliko železa je dobavila sama tožeča stranka na račun tožene in koliko od tega je morala sama predelati. Da pa so to tisti relevantni podatki, od katerih je odvisna odločitev sodišča prve stopnje o spornem dejstvu, ali je tožena stranka s plačilom zneska 376.122,00 EUR plačala dobavljeni material in opravljeno delo, bi morala tožeča stranka sama vedeti in se pri tem zavedati, da bo njen uspeh v postopku odvisen od zatrjevanja pomembnih dejstev in dokazov o tem, v kakšni količini in vrednosti je tožeča stranka nabavila na račun tožene stranke material in koliko od te vrednosti ji tožena stranka še dolguje. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da tožena stranka ni izkazala specifikacije izvršenih plačil, ne uspe pa izpodbiti pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da iz trditev zastopnika tožene stranke izhaja, da je s prejetimi plačili tožeča stranka zaprla dolg do tožene stranke za vrednost dobavljenega železa za toženo stranko v višini 182.000,00 EUR ter da je s prejetim plačilom 204.000,00 EUR zaprla terjatev za pogodbeno ceno gradbenih del. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je količino železa in armature, ki je zaračunana z računom št. 93, tudi dejansko sama dobavila, posledično tudi ni izkazala upravičenja do plačila za polaganje tega materiala v gradnjo. Zato so njene pritožbene trditve, da naj ji sodišče prizna vsaj sorazmerni delež za opravljeno delo, neupoštevne.

Pritožnica neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede zahtevka za plačilo neplačanih obveznosti tožene stranke do junija 2005 po temeljnici T/01/f. Če tožena stranka najpozneje ob izpolnitvi ni določila vrstnega reda vračunavanja plačila za nastale obveznosti (1. odstavek 287. člena OZ), bi morala tožeča stranka, zato da bi uspela z zahtevkom na plačilo neplačanih obveznosti tožene stranke do junija 2005, konkretno zatrjevati, katere obveznosti je vračunala s prejetimi plačili, česar pa ni trdila. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala terjatve po temeljnici T/01/f z zapadlostjo 30. 04. 2005 pravilen. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da so nelogične trditve tožeče stranke, da je plačilo po temeljnici zapadlo v plačilo že 30. 04. 2005, vsebovalo pa naj bi razliko med izdanimi in plačanimi računi do junija 2005, ob tem, da tožeča stranka ne prereka trditve tožene stranke, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je 30. 05. 2005 plačala še 5.000.000,00 SIT. Zato s pritožbo ni uspela prepričati pritožbenega sodišča o tem, da naj bi imelo sodišče prve stopnje glede na listine v spisu samo možnost ugotoviti, katerih od izstavljenih računov tožena stranka ni plačala, upoštevaje določbo 2. odstavka 287. člena OZ o vračunavanju izpolnitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je posledično spremenjen tudi delež uspeha tožeče stranke v pravdi, ki je narekoval tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke je 28,22%, uspeh tožene pa 71,78%. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške po izračunu sodišča prve stopnje. 28,22% od priznanih stroškov tožeče stranke v višini 3.929,00 EUR znese 1.108,76 EUR; 71,78% od priznanih stroškov tožene stranke v višini 2.319,39 EUR znese 1.664,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 556,09 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne pritožbene stroške (1. odstavek 155. člena ZPP) odmerilo stroške takse za pritožbo 1.448,00 EUR, 1375 točk po OT za sestavo pritožbe, 2% za materialne stroške in 20% DDV, skupaj 2.220,50 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela in sicer v višini 26,6%, zato je upravičena do pritožbenih stroškov, sorazmerno doseženemu uspehu, torej v višini 590,65 EUR, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka (2. odstavek 154. člena ZPP).