Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi ga preganjali pripadniki srbske obveščevalne službe BIA zaradi spremembe vere iz pravoslavne v katoliško oziroma zaradi pripadnosti katoliški veri, kot zatrjuje v tožbi oziroma zaradi strahu srbske obveščevalne službe, da bo postal katoliški redovnik in imel kot tak velik vpliv na proevropsko orientirano mladino v Srbiji in zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja oziroma ni izkazal utemeljenega razloga, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo.

Ne glede na to, da ima tožnik določena svetovno nazorska stališča, oziroma da se ne strinja s trenutno politično oblastjo v Srbiji, iz pridobljenih poročil o izvorni državi ne izhaja preganjanje drugače mislečih oziroma povzročitev resne škode, tudi kolikor svoboda izražanja v Srbiji ni v celoti zagotovljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da so ga v Republiki Srbiji poskušali ubiti in so ga tudi na drugačne načine nadlegovali in šikanirali, pri čemer to pripisuje srbski obveščevalni službi BIA. Njegove izjave ocenjuje kot malo verjetne in neprepričljive. Iz tožnikovih navedb je namreč mogoče zaključiti, da je povsem običajen državljan Republike Srbije, ki ni nikoli imel visoke politične funkcije ali se prepoznavno politično udejstvoval, niti ni opravljal visokih državnih funkcij. Na podlagi njegove preteklosti in njegovih dejanj je tako malo verjetno in neprepričljivo, da bi bil za srbsko obveščevalno službo BIA tako zanimiv in jih hkrati tako ogrožal, da bi mu sledili praktično na vsakem koraku v Srbiji in tudi zunaj nje ter ga poskušali ubiti tako v izvorni državi kakor izven nje. V zvezi z njegovimi navedbami o poskusih umorov s strani srbske obveščevalne službe toženka tudi izpostavlja, da so ti dogodki malo verjetni tudi zato, ker je tožnik te poskuse mnogokrat videl v nekih povsem običajnih situacijah, v katerih kakšni drugi osebi nikakor ne bi prišlo na misel, da jo želijo ubiti. Pri tem še posebej izstopajo navedbe v zvezi s tem, da hišnik, ki je zaposlen v Azilnem domu v Ljubljani in je po narodnosti Srb, sodeluje in dela za srbsko obveščevalno službo BIA ter da njegova prisotnost v Azilnem domu v Ljubljani ni naključna, saj tožnika ves čas nadzoruje. Njegove navedbe kot neprepričljive ocenjuje tudi zato, ker jih ni znal konkretizirati. Zaradi navedenega njegovih navedb ni primerjala z informacijami o izvorni državi. Tako zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ga toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni soočila z vpogledom v bazo Eurodac v smislu, da bi ta očitek lahko pojasnil. Odločbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem toženka navaja, da tožnik ni uspel izkazati, da ga državni organi kot subjekt zaščite niso sposobni oziroma ga ne želijo zaščititi. Tožnik je namreč vseskozi skladno zatrjeval, da ga pravzaprav napada "država", konkretneje srbska varnostna obveščevalna služba, torej v bistvu državni organi. Ni torej logično, kako bi tožnik pri državnih organih oziroma policiji sploh lahko iskal zaščito, če pa zatrjuje, da je ravno zaradi njih ogrožen. Prav tako izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem toženka utemeljuje, da Srbija velja za varno izvorno državo in da tožnik ni izkazal drugačnih okoliščin. Prav tako ni razumljivo, zakaj je dala toženka tolikšen pomen opazki tožnika o hišniku iz azilnega doma in gospe A.A. iz Hrvaške. Poudarja, da toženka ni opravila ustrezne dokazne ocene zatrjevanega preganjanja v izvorni državi, kot ga je opisal tožnik. Izpostavlja tudi, da toženka v postopku ni pridobila informacij o izvorni državi in torej ni raziskala, kakšen je odnos srbskih oblasti do spremembe vere oziroma do javnega kritiziranja oblasti. Poudarja, da je vero iz pravoslavne v katoliško spremenil že leta 1997 oziroma 1998, leta 2003 pa je pričel živeti s katoliškimi menihi (jezuiti) v Beogradu. Ni bil problem v njegovi spremembi vere, temveč v njegovem potencialnem vplivu na proevropsko orientirano mladino, česar se je oblast bala. Ne drži niti, da ni znal konkretizirati svojih navedb. Izpostavlja tudi, da toženka ni uporabila relevantnih določb ZMZ-1 (24. - 27. člen). Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (predlaga tudi svoje zaslišanje) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito skladno z ZMZ-1; podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Na javni glavni obravnavi dne 26. 3. 2019 je sodišče vpogledalo in prebralo listine v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik zatrjuje, da je preganjan zaradi pripadnosti katoliški veroizpovedi, pri čemer je vero iz pravoslavne spremenil leta 1997 oziroma 1998, oziroma zaradi strahu srbske obveščevalne službe, da bo postal katoliški redovnik in imel kot tak velik vpliv na proevropsko orientirano mladino v Srbiji ter zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja oziroma s tem v zvezi zaradi njegovega potencialnega vpliva na proevropsko orientirano mladino. Subjekt preganjanja pa so glede na tožnikove trditve srbske oblasti oziroma srbska varnostno-obveščevalna služba BIA.

7. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanom tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

8. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 6. 2017 izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil 21. 6. 2017 in v Republiko Slovenijo vstopil legalno s potnim listom Republike Srbije. V zvezi z razlogi, zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da so ga v bistvu pregnali iz Srbije, da ga je pregnala srbska država, konkretno srbska obveščevalna služba BIA. Ti njegovi problemi trajajo že več let. Začelo se je s prisluškovanjem preko mobilnega telefona in nadaljevalo s prihodi v službo. Prisluškovanja so se začela leta 2003. Večkrat so ga skušali ubiti, sina njegove nekdanje žene iz prvega zakona so ubili. Žena je naredila samomor. Po njegovem prepričanju to počne država Srbija oziroma omenjena obveščevalna služba BIA. Na vprašanje, zakaj ga omenjena obveščevalna služba preganja, je navedel, da je leta 1997 iz pravoslavne vere odšel v katoliško in od leta 2003 začel živeti s katoliškimi menihi v Beogradu. Takrat so se začeli njegovi problemi. Začelo se je s prisluškovanjem in z obiski v službi. Na ta način so mu iz omenjene agencije želeli dati vedeti, da ga nadzorujejo, da vedo kaj dela. Pritiski so se stopnjevali. Tuje obveščevalne službe so vedele za njegov primer in so se odločile, da navežejo stik z njim. V Srbiji in tudi v tujini so se nanj vršili pritiski. Z njegovimi problemi je seznanjen tudi katoliški nadškof v Beogradu B.B. Prepričan je, da če bi še naprej ostal v Srbiji, bi ga ubili. Celo večkrat so mu sporočili, da lahko priredijo prometno nesrečo, po kateri bo ostal doživljenjski invalid, ali pa bo moral beračiti. Zaradi tega se je odločil, da zbeži iz Srbije in poišče mednarodno zaščito v Sloveniji.

9. Na osebnem razgovoru dne 21. 7. 2017 je izpovedal, da je živel v Beogradu z jezuiti in še naprej hodil v službo. Delal je v podjetju C. d.o.o. Ko je začel živeti z redovniki, mu je BIA začela prisluškovati po telefonu. Nasproti te cerkve je večje postajališče za taksije, ki so v dogovoru s srbsko obveščevalno službo pazljivo spremljali, kaj vse se dogaja in obveščali uslužbence BIA. Nekateri člani te agencije so občasno prihajali tudi v podjetje kot stranke, kjer je bil zaposlen. Delal je kot komercialist, grozili so mu in ga ustrahovali. Glavni razlog za to, kar so počeli, je bil njihov strah, da tožnik ne postane redovnik katoliške cerkve, ker bi v tem primeru, kot nekdanji pravoslavec, imel velik vpliv na Srbe pravoslavne vere, predvsem na mlade ljudi, ki so proevropsko orientirani in ki niso nujno verni. To bi bila določena grožnja za vpliv pravoslavne cerkve, ki je v Srbiji v zvezi z oblastjo. Prepričan je, da so se bali njegovega vpliva. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo 26. 3. 2019 pa je s tem v zvezi še izpovedal, da če nekdo spremeni vero, konkretno iz pravoslavne v katoliško, to ni glavna težava, ampak če nekdo, ki je po narodnosti Srb preide v katoliško vero z namenom, da bi bil katoliški menih, to pa je ne samo verski, ampak tudi velik političen problem, predvsem če takšna oseba začne izvajati svojo službo (meniško) v Srbiji, je to velika težava oziroma velika grožnja ne samo za pravoslavno cerkev, ampak tudi za politiko, saj v Srbiji že več stoletij, pa tudi danes obstaja delitev med pristaše zahoda in pristaše vzhoda, kar je eden od poglavitnih problemov v Srbiji nasploh. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v nadaljevanju zaslišanja na glavni obravnavi 26. 3. 2019 izpovedal, da sam ni nikoli postal menih ter da je menihom le pomagal pri določenih opravilih ter bil ministrant pri mašah. Dalje je s tem v zvezi izpovedal, da se je BIA bala, da če bi postal menih, bi imel vpliv na mladino kot katoliški menih, kar srbski obveščevalni službi BIA ne bi ustrezalo. Poudaril je, da bi bil kot jezuitski menih grožnja srbski politiki in srbski pravoslavni veri, kljub temu, da osebno ni nikoli imel podobnih namenov. Vendar pa je tudi navedel, da nikoli ni odšel v noviciat. Sodišče tako zaključuje, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da ni postal menih oziroma duhovnik katoliške cerkve in da se tudi nikoli ni šolal za meniha. Z jezuiti pa je, glede na njegovo izpovedbo na naroku 26. 3. 2019, bival približno leto dni, od oktobra 2003 do septembra 2004, po tem pa je tja hodil samo na običajne maše in posebne dogodke, drugega sodelovanja ni bilo.

10. Sodišče, ob upoštevanju tožnikove lastne izpovedbe na naroku 26. 3. 2019, pa tudi gornjih navedb v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, opravljenem pri toženki, zaključuje, da tožnik glede na to, da se nikoli ni niti šolal za meniha oziroma duhovnika katoliške cerkve ter da tudi nikoli ni služboval kot menih oziroma duhovnik katoliške cerkve, iz tega razloga torej ni mogel biti grožnja srbski obveščevalni službi BIA, četudi bi držale njegove izjave, da osebe, ki spremenijo vero iz pravoslavno in katoliško z namenom, da postanejo katoliški menihi, predstavljajo velik verski in politični problem oziroma grožnjo, kar sicer iz informacij o izvorni državi, ki jih je po uradni dolžnosti v postopku pridobilo sodišče (poročilo EASO z novembra 2016 in poročilo „Serbia 2017 International Religious Freedom Report), ne izhaja.

11. Zaslišan na glavni obravnavi 26. 3. 2019 je tudi izpovedal, da je imel namen spreminjati srbsko mladino ali nanjo vplivati, vendar ne v političnem ali verskem smislu, samo v smislu širjenja ali sprejemanja zahodnih moralnih in družbenih vrednot, ne da bi to bila antidržavna dejavnost. Navedeno je razglašal pozneje, ko ni več živel pri menihih, po letu 2004, in sicer ko je odšel od menihov, je na nekaterih manjših javnih shodih odkrito kritiziral stanje v Srbiji, sistem v Srbiji in moralne vrednote, ki so tam takrat veljale. Menil je namreč, da to lahko ima določen vpliv, kar se je tudi zgodilo. Zavedal se je dejstva, da če se o tem govori na shodu v centru mesta, ima to precej večji vpliv, kot če bi govoril v manjšem mestu ali nekje v provinci. Razburil je duhove in s tem tudi poglobil svoje težave. V zvezi s shodi je povedal, da to niso bili običajni ali klasični politični shodi. Ljudje so se, kot v nekdanjem socialističnem sistemu, zbirali v boljših gostilnah, restavracijah v centru Beograda in takrat so posamezniki lahko brez težav izražali svoja mnenja in stališča do aktualne oblasti. Na takšnih shodih je bilo med 20 in 30 ljudi, pri čemer je bilo njihovo zbiranje spontano, ker so ljudje nezadovoljni. Povedal je tudi, da ga tja ni nihče povabil ter da se je enostavno priključil. Govoril je o resnih zadevah: o tem kakšna je situacija v Srbiji, kot tudi o resnih zadevah na neresen način. Poudaril je, da je bilo povedano na takšnih shodih ponavadi zelo odmevno. Izpovedal pa je tudi, da oblast udeležencev shodov ni preganjala, prav tako ti shodi niso bili prepovedani. Predstavniki oblasti so sicer na shodih bili prisotni preko uslužbencev obveščevalnih služb. 12. Sodišče tožniku verjame, da je, kot občan, sodeloval na tovrstnih shodih, ki so se odvijali v restavracijah oziroma boljših gostilnah v centru Beograda, in izražal svoje nezadovoljstvo s situacijo v Srbiji oziroma razširjal svoje svetovno nazorsko prepričanje. Vendar pa poudarja, da je tožnik sam izpovedal, da ti shodi niso bili prepovedani ter da oblast udeležencev ni preganjala. Izpovedal je sicer, da je sam predstavljal grožnjo, ker je imel namen spreminjati srbsko mladino ali nanjo vplivati v smislu širjenja ali sprejemanja prozahodnih vrednot, vendar pa sodišče ugotavlja, da na zaslišanju na naroku 26. 3. 2019 ni posebej izpostavil, da bi se na shodih, na katerih je sodeloval tudi sam, zbirala predvsem mladina. Kakšnih drugih aktivnosti v zvezi z zatrjevanim namenom spreminjanja srbske mladine oziroma razširjanjem njegovih svetovno nazorskih prepričanja med srbsko mladino pa ni omenil. Izpovedal je sicer, da so se misli, izrečene na shodih, zelo hitro razširile. Vendar tudi, če so se njegove misli, izrečene na zgoraj navedenih shodih, razširile med Beograjčani (torej tudi med mladimi), je tožnik sam izpovedal, da ti shodi niso bili prepovedani in udeleženci tudi ne preganjani s strani oblasti. Tako sodišče ne najde povezave med tožnikovo udeležbo na omenjenih shodih in zatrjevanim preganjanjem s strani srbske obveščevalne službe BIA. Sicer pa tudi iz že navedenih poročil o izvorni državi ne izhaja, da bi bili udeleženci tovrstnih shodov v Srbiji kakorkoli preganjani. Ob tem sodišče zgolj dodaja, da svoje udeležbe na shodih tožnik v postopku pred toženko ni niti omenil. 13. Na osebnem razgovoru pri toženki je tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem s strani srbske obveščevalne službe BIA opisal dogodek, ki se je zgodil proti koncu leta 2003, ko je prišel obveščevalec v službenem avtu, oborožen in se obnašal tako, da mu je dal vedeti, da je oborožen. Včasih so ga legitimirali, včasih ne. Grožnje niso bile direktne, vprašali so ga o delih avtomobilov in mimogrede o njegovem župniku, kaj on počne in s čim se ukvarja. Povedal je tudi, da sam ni član političnih strank in nima političnih problemov ter da nikoli ni volil. Poudaril je, da gre za civilizacijski in ne politični spopad. Grozili so mu tako, da so kazali pištolo, rekli niso nikoli ničesar. Približali so jo z roko blizu njegove glave. Enkrat so celo organizirali krajo v podjetju - to je bilo leta 2004 ali 2005. Na izrecno vprašanje ali je njegovo podjetje sodelovalo z BIA, je povedal, da so sodelovali s policijo, z BIA pa ne. Osebe, ki so prišle v podjetje kot stranke, so prišle kot stranke v lastnem imenu in so kupovale rezervne dele. Nekoč pa sta dva mladeniča z ulice ukradla blagajno, vendar ju je tožnik dohitel, ko sta bežala, vzel blagajno in ju pretepel. Ni klical policije, saj je obvestil lastnico podjetja in pričakoval, da bo naprej urejala zadeve. Povedal je, da so bili to ulični kradljivci, vendar je kasneje izvedel, da je v ozadju BIA. To pa je izvedel tako, ker je krajo organiziral znani kriminalec - Srb, ki sicer živi na Nizozemskem. Pozneje se je spomnil, da je bil on v trgovini in je v telefonskem pogovoru obveščal ta dva mladeniča, da v trgovini ni veliko zaposlenih. Povedal je tudi, da sprva njegovo življenje v Srbiji ni bilo ogroženo, ampak so ga le provocirali. Po dveh ali treh letih pa so začeli groziti tako, da so ga večkrat poskušali zbiti z avtomobilom, enkrat jim je celo uspelo. Ve, da je to organizirala BIA, saj je to splošno znano v Srbiji. Če nekdo, ki človeka vidi, da prečka prehod za pešce, kar naenkrat pospeši in avtomobil usmeri proti človeku, je to načrtno. Včasih je videl osebe, vendar jih ni poznal. Povedal je tudi, da na Norveškem obstaja posnetek, ki so mu ga pokazali pripadniki njihove obveščevalne službe in na katerem se vidi, kako se mu je avtomobil približal na par metrov k nogi in na enkrat pospešil vožnjo. Takrat ga niso zadeli. Povedel je tudi, da so se tuje obveščevalne službe začele za njegov primer zanimati in začel je navezovati stike z njimi. Gre za obveščevalne službe Francije, Anglije, Norveške, Švedske, Nizozemske in za ameriško obveščevalno službo. Avto ga je zbil oziroma zadel v desno roko s stranskim ogledalom na ulici ... enkrat po letu 2010. Sprva je mislil, da ima hudo poškodovano roko, saj se je njihovo ogledalo popolnoma razbilo. Voznik ni ustavil, ampak je nadaljeval s pospešeno hitrostjo. Videl je, da ni krvi, vendar je bila roka zatečena. Policije ni poklical. Odšel je v bolnico, da so mu slikali roko, ki pa ni bila zlomljena. V bolnici je bila policija. Ko so ga vprašali, kaj se je zgodilo, je povedal, da ga je zadel avtomobil. Ni jim hotel razlagati, da gre za BIA, čeprav je prepričan, da so bili oni, ker so se takšni dogodki ponavljali. Večkrat so ga napadli ulični kriminalci z nožem. To je bilo tri do petkrat, približno leta 2010 - 2013. Sprva je živel pri redovnikih od septembra 2003 do septembra 2004, drugo obdobje je živel v nekem najetem stanovanju v Beogradu do leta 2007 - 2008. Tretje obdobje, ko je bil občasno v Beogradu in občasno na Hrvaškem, pa so se zgodili napadi z nožem. Nobenega napada ni prijavil policiji, ker ne gre za kriminalna dejanja, ampak ga napada država. To sklepa zato, ker se takšne reči pogosto dogajajo in sam ni v kriminalnih krogih, da bi domneval, da ga napadajo kriminalci. Na vprašanje, zakaj bi mu BIA želela škodovati, je izpovedal, da preden je živel na relaciji Srbija - Hrvaška, je nekoč v nekem baru, v katerem je igralnica, odkrito na glas kritiziral srbsko politiko in oblast nasploh, tudi cerkev, in meni, da so to izvedeli uslužbenci BIA. V vsakem javnem mestu obstaja nekdo, ki dela za BIO. Izpovedal je tudi, da je v Azilnem domu v Ljubljani hišnik, ki je po narodnosti Srb in dela za BIA ter da njegova prisotnost v azilnem domu ni nobeno naključje. On tožnika nadzoruje. Trdil je tudi, da je tudi gospa A.A., ki je sicer iz Hrvaške, članica BIA. Slovenska obveščevalna služba ve za to, da ona sodeluje z BIA in mu je tudi svetovala, da se je izogiba in da nima nobenih stikov z njo.

14. Na naroku za glavno obravnavo 26. 3. 2019 je sodišče z izvedbo predlaganega dokaza zaslišanja tožnika nadalje ugotavljalo tudi, ali je podan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem s strani srbske države oziroma konkretno srbske obveščevalne službe BIA oziroma ali obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik ob vrnitvi v Srbijo utrpel resno škodo po zgoraj citiranem 28. členu ZMZ-1. 15. Na naroku za glavno obravnavo 26. 3. 2019 je tožnik s tem v zvezi izpovedal, da so se njegovi problemi s srbsko državo oziroma natančneje s srbsko obveščevalno službo BIA začeli nekaj mesecev po tem, ko je začel živeti z jezuiti v njihovi cerkvi. Začeli so mu namreč prisluškovati in ga spremljati. Obiskovali so ga na delovnem mestu, pripravljali so mu neprijetne scene oziroma neprijetne situacije na splošno. O prisluškovanju njegovemu telefonu se je prepričal na podlagi tega, da so vedeli, kam bom šel, s kom se bo srečal in v katerem koncu Beograda bo v določenem času. Vendar pa sodišču ni znal prepričljivo pojasniti, kako je vedel, da se na določenem kraju, kamor je šel, že nahajajo agentje BIA. Sodišče tako v zvezi z zatrjevanim prisluškovanjem ugotavlja, da iz tožnikove lastne izpovedbe ni mogoče zaključiti, da so mu prisluškovali agentje srbske obveščevalne službe BIA.

16. Glede zatrjevanega preganjanja s strani srbske obveščevalne službe BIA je na naroku 26. 3. 2019 opisal nekaj dogodkov, in sicer je izpovedal, da se mu je dogajalo, da je prišel na ogled stanovanja zaradi najema, se spoznal z lastnikom in se dogovoril o pogojih najema, čez par dni pa je lastnik spremeni svojo odločitev in mu rekel, da mu ne bo oddal stanovanja. Tožnik je prepričan, da zato ker je bil očitno pod določenim pritiskom s strani uslužbencev BIA. To je vedel po tem, ker ko se je prvič srečal z najemodajalcem, je ta imel pozitivno stališče oziroma normalen odnos do tožnika, ko pa ga je tožnik nato poklical čez nekaj dni, je bil popolnoma drugačen, nestrpen in je odklanjal vse prejšnje dogovore. Izpovedal je tudi, da se mu je dogajalo, da je vzel stanovanje v najem in se z lastnikom dogovoril, da bo v njem bival tri mesece, pol leta ali več, potem pa si je lastnik na enkrat premisli in mu čez teden ali dva sporočil, da ne more več bivati v tem stanovanju. Tudi v tem primeru je tožnik prepričan, da se je lastnik tako odločil zaradi določenih pritiskov. Vendar pa po presoji sodišča iz opisanih dogodkov ni mogoče zaključiti, da je za odpoved dogovora o najemu stanovanja oziroma za odpoved najemne pogodbe odgovorna srbska obveščevalna služba BIA. To namreč iz gornjih tožnikovih navedb objektivno nikakor ne izhaja.

17. Naslednji dogodek, ki ga je opisal tožnik na naroku 26. 3. 2019 kot preganjanje s strani BIA, se je zgodil, ko je delal kot komercialist v podjetju C. d.o.o. v malo in veleprodaji, se mu je, ko se je dogovarjal s strankami oziroma naročniki po telefonu, zelo pogosto dogajalo, da so mu čez en dan ali čez nekaj dni stranke nenadoma zavrnile naročilo in odklonile dogovor o poslu. Prepričan je, da je razlog temu določen pritisk. Tudi v tem primeru sodišče ne najde okoliščin, ki bi kazale, da je za odpoved posameznih poslov oziroma poslovnih dogovorov odgovorna srbska obveščevalna služba BIA. Izpovedal je tudi, da so v podjetje, v kateri je bil zaposlen, zaradi nakupa delov za službena vozila prihajali tudi pripadniki BIA, ali pa so celo simulirali nakup. Vedel je, da so ti ljudje pripadniki BIA, ker so mu v nekaj primerih pokazali službeno izkaznico in zahtevali, da jim izda račun na BIA, poleg tega so imeli specialne avtomobile in mu na določen način grozili, in sicer ko so prišli v trgovino, so namenoma razgrnili jakno ali suknjič, da bi tožnik videl, da so oboroženi (večinoma so imeli najmanj eno ali celo dve pištoli za pasom). Včasih so tudi izvlekli pištolo in se z njo igrali pred tožnikom, vendar nikoli niso merili vanj.

18. Tožnik je izpovedal tudi, da so bili najtežji dogodki takrat, ko so ga večkrat poskusili povoziti z avtomobilom. Večkrat se je trčenju izognil, enkrat pa so ga zadeli z ogledalom avtomobila v desno roko, takrat se je tudi zlomilo ogledalo, sam pa je bil poškodovan. To se je zgodilo zvečer, okoli 20 - 21 ure v mestu Zemun. Hodil je po robu ulice, saj marsikje ni pločnika, ali pa je pločnik ob deževju pod vodo. Poudaril je, da ni bil sam, da je bilo tam takrat še nekaj drugih ljudi, ki so hodili po svoje. Bil je mrak. Naenkrat je zaslišal, da za njim vozi avto z izredno veliko hitrostjo. S takšno hitrostjo vozijo po mnenju tožnika le pijani vozniki ali vozniki, ki imajo namen nekoga zadeti ali izzvati prometno nesrečo. V nekem trenutku se je obrnil in videl, da avtomobil, ki je vozil z veliko hitrostjo, zavija z desnega pasu na levi, proti njemu. Skočil je v levo, takrat se je tudi obrnil pol v levo in ga je avto zadel z ogledalom, ki se je razbilo na tisoč koščkov, v komolec in pod komolcem desne roke. Začutil je bolečino in veliko vročino v roki, bil je prepričan, da je utrpel hudo poškodbo. Avtomobil je z enako hitrostjo nadaljeval vožnjo naprej. Bil je v bolnišnici, slikali so mu roko, vendar ni bilo zloma, le oteklina. Nesrečo je prijavil samo policiji v bolnišnici. Ni pa povedal, da so to storili pripadniki BIA, saj se jih tudi "navadna policija" v Srbiji boji. Tudi v opisani prometni nesreči sodišče ne najde okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil povzročitelj le-te pripadnik BIA.

19. Izpovedal je tudi, da je doživel dva ali tri napade z nožem. Eden izmed takšnih dogodkov se je zgodil v parku v Zemonu, pozimi, ko je bila že tema okrog 18. - 19. ure. Tožnik je bil peš in napadli so ga trije ljudje. Eden je imel pištolo, drugi nož, za tretjega ne ve. Obkrožili so ga in vedel je, da ga bodo napadli. Takrat je tistega s pištolo udaril, ker so pred tem oni njega poskusili napasti. Drugi je zamahnil z nožem proti tožniku, vendar se je ščitil z levo roko, zato ga je zadel v sredino leve dlani. Sodišču je pokazal brazgotino dobrih dveh centimetrov, s po sredini vidnim šivom. Prav tako iz opisanega primera po presoji sodišča ne izhaja, da so bili napadalci pripadniki BIA.

20. V nadaljevanju zaslišanja na naroku 26. 3. 2019 je opisal tudi dogodek, ki se je zgodil v trgovini, kjer je delal, in sicer so nekega dne, ko blagajničarke ni bilo v trgovini in je bil tožnik sam, tatovi ukradli prenosno majhno blagajno oziroma sef. Vendar jim je tožnik krajo preprečil tako, da jih je prestregel (enega je pretepel in mu vzel sef, drugi pa je zbežal). Pozneje je izvedel, da so to "akcijo" izvedli pripadniki BIA, koordiniral in vodil oziroma vse organiziral pa je neki Srb - kriminalec, ki tudi sodeluje z BIA.

21. Povezanost srbske obveščevalne službe BIA v vse navedene dogodke je tožnik utemeljil z velikim številom nenavadnih oziroma podobnih dogodkov, ki so se dogajali v neprekinjeni seriji. Ti dogodki so se odvijali od konca leta 2003 ali od začetka leta 2004 do približno leta 2014 ali leta 2015. Bilo jih je veliko, težjih sicer manj kot lažjih. V celotnem obdobju je bilo takšnih dogodkov 15, 20, 25. 22. Sodišče ob upoštevanju tožnikove izpovedbe ugotavlja, da tožnik svoje prepričanje, da je v vse navedene dogodke vpletena srbska obveščevalna služba BIA, utemeljuje z velikim številom oziroma „neprekinjeno serijo“ nenavadnih oziroma podobnih dogodkov, kot jih je opisal na naroku 26. 3. 2019. Vendar pa je sam izpovedal, da je bilo takšnih dogodkov v obdobju dobrih 10 let (2003 oziroma 2004 do 2014 oziroma 2015) med 15 in 25. To pomeni, da se mu je takšnih „nenavadnih“ dogodkov zgodilo največ v povprečju 2,5 na leto, kar pa po presoji sodišča ne omogoča zaključka, da je v te dogodke zaradi „takšnega velikega števila oziroma neprekinjene serije“ nenavadnih dogodkov vpletena srbska obveščevalna služba BIA. Ob tem da so opisani dogodki (odpoved najemne pogodbe brez razloga, ne oddaja stanovanja v najem, odpoved poslovnih dogovorov, prometna nesreča, ko je hodil ob robu ceste, napad z nožem, kraja blagajne v službi, nošnja orožja strank pri nakupu v trgovini, kjer je delal tožnik, slabo razumevanje s skupno najemnico) po presoji sodišča sicer neprijetni, nekateri tudi tragični, vendar pa v običajnem življenju človeka v obdobju več kot 10 let nekaj takih dogodkov ni nič nenavadnega oziroma takšnega, da bi omogočalo zaključek, da tožnika preganja srbska obveščevalna služba BIA. Sploh ob dejstvu, da tožnik glede na lastno izpovedbo v Srbiji nikoli ni bil politično aktiven in da tudi ni uspel izkazati zatrjevanih razlogov, zakaj bi ga BIA pravzaprav preganjala (glej: točke 10 do 12 obrazložitve te sodbe) ter ob tem, da tovrstna preganjanja s strani srbske obveščevalne službe BIA ne izhajajo iz s strani sodišča pridobljenih poročil o izvorni državi. Tožnik pa tekom postopka tudi ni predložil nobenih poročil o izvorni državi, ki bi njegove trditve potrjevala.

23. Takšen zaključek sodišču dodatno potrjuje tudi tožnikova izpovedba na naroku 26. 3. 2019 o dogajanju v Azilnem domu, v zvezi s čimer je izpovedal, da mu je eden od hišnikov, po narodnosti Srb, deloval kot podaljšana roka BIA, ker ga je večkrat na različne načine provociral. Navedel pa je tudi dogodek, ko je prišel v Azilni dom, ga je neka hrvaška državljanka nekajkrat provocirala, mu odkrito grozila in ga nazivala z izdajalcem. Izpovedal je, da je prepričan, da je tudi ona članica ali pripadnica BIA. Po presoji sodišča ob vsem zgoraj navedenem samo provociranje, zmerjanje in tudi grožnje še ne omogočajo zaključka, da je nekdo član BIA.

24. Tako sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal, da bi ga preganjali pripadniki srbske obveščevalne službe BIA zaradi spremembe vere iz pravoslavne v katoliško oziroma zaradi pripadnosti katoliški veri, kot zatrjuje v tožbi oziroma zaradi strahu srbske obveščevalne službe, da bo postal katoliški redovnik in imel kot tak velik vpliv na proevropsko orientirano mladino v Srbiji in zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja oziroma ni izkazal utemeljenega razloga, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo po 28. členu ZMZ-1. Prav tako ni izkazal, da bi imel stike s tujimi obveščevalnimi službami, kar je zatrjeval na osebnem razgovoru, opravljenem pri toženki. Sicer pa zatrjevani stiki s tujimi obveščevalnimi službami za odločitev v tej zadevi niti niso relevantni, saj ne predstavljajo razloga, zaradi katerega naj bi tožnik zapustil izvorno državo oziroma bil tam preganjan. Zato sodišče ni podrobno povzemalo tožnikovih izpovedb s tem v zvezi.

25. Ne nazadnje pa sodišče še dodaja, da ne glede na to, da ima tožnik določena svetovno nazorska stališča, oziroma da se ne strinja s trenutno politično oblastjo v Srbiji, iz pridobljenih poročil o izvorni državi ne izhaja preganjanje drugače mislečih oziroma povzročitev resne škode, tudi kolikor svoboda izražanja v Srbiji ni v celoti zagotovljena.

26. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi in jih je navedlo sodišče v tej sodbi.